Generalna sekretarka Zveze prijateljev mladine Slovenije o svojem delu: "Včasih težko najdem pogum, da preberem vse podrobnosti, ki jih opisujejo družine"

Zveza prijateljev mladine Slovenije (ZPMS) že od leta 1953 dviguje kakovost življenja otrok, mladostnikov in družin, zastopa in uveljavlja njihove interese ter ščiti njihove pravice. Že vrsto let pa jim pri tem pomaga tudi njihova generalna sekretarka, Breda Krašna. 

ZPMS je nepogrešljiv del slovenske družbe in je zaupanja vredna organizacija. Velik del zveze predstavljajo njeni zaposleni. Zakaj ste se odločili delati za dobrodelno organizacijo?

Povabilo h kandidiranju za mesto generalne sekretarke je prišlo za mene in tudi za mojo družino nepričakovano. Takrat sem bila še kot prostovoljka podpredsednica ZPMS in predsednica DPM Koper. Nikoli si nisem mislila, da bom postala generalna sekretarka ene najbolj spoštovanih humanitarnih organizacij v Sloveniji. Nisem se zavedala širine dela, ki sem ga prevzemala. Danes, po skoraj desetih letih opravljanja tega dela, vem, da sem se odločila prav. 

V slabem desetletju ste najverjetneje doživeli že marsikaj. Kakšne so prednosti in slabosti vašega dela? 

Uspelo mi je organizirati delovno skupnost, v kateri zaposleni opravljamo pomembno nalogo. Naše delo niso samo humanitarne akcije, kot je recimo akcija Eno srce, v katero vključujemo vse humanitarne programe (Pomoč družinam, Sapramiškin sklad, Polna šolska torba, Športnik sem, Adin štipendijski sklad). Zelo radi delamo tudi vsebinske programe, kot so na primer Otroški parlament®, Natečaj Evropa v šoli, Mladi raziskovalci zgodovine, programe za zaščito otrokovih pravic in Teden otroka®. Še posebej ponosni smo na naš program Pomežik soncu®, ki otrokom omogoča počitnice.

Slabost vseh naših aktivnosti je, da se tudi mene kot človeka dotaknejo resnično težke zgodbe družin ali pa zgodbe, ki jih spoznavamo v Hiši zavetja Palčica.

Kot dobri gospodarji za Hišo zavetja Palčica skrbimo mi, hišo smo prejeli v dar, program v hiši pa izvaja Center za socialno delo Ljubljana. Ne smem pozabiti na Tom telefon®, kjer nas vsakodnevne zgodbe mladih, ki vzpostavijo kontakt z nami, opozarjajo, kako globoke so njihove stiske. 

Kaj za vas pomeni beseda dobrodelnost? Ste tudi sami dobrodelni?

Dobrodelnost je za mene zelo široka, velika in pomembna beseda. Je del mene že od nekdaj, in to na več načinov. Lahko doniraš sredstva ali materialne dobrine ali pa se vključiš v medsebojno pomoč v obliki druženja, pogovora, poslušanja. Dobrodelnost je tudi to, da se usedeš z otroki, z njimi rišeš srca, se nasmeješ na sprehodu ali pa jim pomagaš pričarati lepe trenutke.

Moje življenje je prepleteno z dobrodelnostjo. Pomagam tako finančno, kot tudi darujem materialne dobrine. Poiščem čas in se družim z ljudmi, ki me mogoče v tistem trenutku potrebujejo. Kot prostovoljka delam tudi v Rdečem križu Slovenije in kot članica športnega društva v mojem kraju. Obožujem druženje s starejšimi, saj me vedno znova česa naučijo.

Slovenijo vsako leto šokirajo zgodbe posameznikov v stiski. Kakšne zgodbe se vas najbolj dotaknejo? 

Vsaka zgodba, s katero se srečam, se me dotakne. Veliko samodiscipline potrebuješ, da si ne pustiš vnašati teh zgodb v tvoje življenje.

Včasih težko najdem pogum, da preberem vse podrobnosti, ki jih opisujejo družine. Pa ga vendarle najdem, moram ga in ko se zgodbe razpletajo v pozitivno smer, me le te navdajajo z upanjem in optimizmom. Je pa grozno, ko se srečuješ z zgodbami, v katerih je prisotna bolezen ali pa celo smrt staršev, izguba službe, nezmožnost plačevanja kreditov, stroškov ... In naša država je včasih tako kruta, toga, da te srce boli.

Lepo se počutim, ko rešimo dom, ko pomagamo otrokom k lepšemu življenju. Spominjam se primera, ko so v družini umrli v enem letu mama, oče in dedek. Ostala sta dva otroka, babica in krediti. Rešili smo jih s pomočjo dobrih ljudi. Take zgodbe ti pobožajo dušo.

Epidemija koronavirusa je povzročila še večjo revščino. Kako je potekalo vaše delo med tem obdobjem? 

Epidemija je povzročila velike duševne stiske. V kakšnih stiskah so bile družine, ko so morale ostati doma, delati in se učiti od doma. In vsi so imeli na razpolago en računalnik. Hitro smo začeli zbirati računalnike in mislili, da bomo s tem rešili problem. Kmalu smo ugotovili, da si družine ne morejo privoščiti naročnine za internet, da jim primanjkuje hrane.

V strahu za naše zdravje smo tudi mi na začetku delali od doma. Kmalu pa to ni bilo več mogoče. Naši zaposleni so hodili v pisarne in vozili po Sloveniji računalnike, hrano, čistila ... Na trenutke je bilo kar grozljivo. A mi smo se hitro prilagodili, podjetja so nam stala ob strani in epidemija je šla mimo.

Dobrodelne organizacije so ključne pri izboljšanju kakovosti življenja posameznikov. Menite, da bodo imele v prihodnosti še bolj pomembno vlogo kot danes? 

Prepričana sem, da bodo dobrodelne organizacije tudi v prihodnosti obstajale in imele pomembno vlogo. Žal bo v vsaki družbi vedno določen odstotek družin potrebnih pomoči. Razvoj dogodkov v zadnjih letih ne kaže, da bi se pomembnost vloge humanitarnih organizacij zmanjšala. Humanitarnost namreč ni samo v tem, da preskrbimo ljudi z materialnimi stvarmi, humanitarnost je tudi v tem, da pomagamo mladem do izobrazbe, ki jim bo omogočala boljše pogoje za življenje. Na ta način ljudi  želimo potegniti iz dolgotrajne družinske revščine. Moramo jim omogočiti boljše življenje.

Slovenci so znani po svoji dobrodelnosti. Kljub vsakoletni pomoči pa še vedno veliko družin živi pod pragom revščine. Menite, da država stori dovolj, da pomaga ljudem v stiski? 

Slovenski državljani so zelo dobrodelni. Velikokrat se odzovejo na naše prošnje, ko potrebujemo hrano ali pa sredstva, s katerimi lahko pomagamo. Žal pa res ugotavljamo, da se nekatere družine obračajo na nas več let, da jim nikakor ne uspe izplavati iz revščine. Velikokrat je za to kriva otopelost posameznikov, zaradi dolgotrajnega boja s situacijo, kriva je lahko prisotnost bolezni in še veliko krivcev lahko najdemo.

Država veliko pomaga ljudem. Žal pa očitno ne dovolj, saj se na humanitarne organizacije obrača vedno več ljudi. Veste, kaj je skrb vzbujajoče? Da se na nas obračajo družine, v kateri sta oba starša zaposlena, pa jima sredstva ne omogočajo normalnega preživljanja družine.

V zelo slabem položaju so tudi enostarševske družine. 

Čeprav ZPMS velja za zanesljivo organizacijo, pa se v slovenski družbi še vedno poraja dvom o verodostojnosti organizacij. Kako so lahko ljudje popolnoma prepričani, da nakazujejo denar v prave namene? 

Veseli nas, da veljamo za zanesljivo organizacijo, obenem pa nas to ne čudi. Saj poleg vloženega izjemnega truda v korist naših uporabnikov, tako sedeža kot tudi naših članic na terenu, stalno skrbimo za kakovostno poročanje vsem deležnikom in transparentno delovanje. To razumemo kot ključno pri delovanju humanitarne organizacije in kot našo dolžnost. Naši donatorji vedo, da imajo vedno vpogled v porabo sredstev.

Na naši spletni strani je vedno na voljo obširno letno poročilo. To zajema tako poročanje o izvedbi vseh naših programov in podrobno pojasnjuje porabo tako javnih sredstev kot donacij, ki jih prejmemo v naših kampanjah zbiranja sredstev. Verjamemo, da so naši donatorji dobro informirani in vedo, komu je namenjen njihov prispevek.

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj