Z Gregorjem Bezenškom iskreno o glasbi in težkih trenutkih: "Ko ti otrok umre v naročju in ga moraš predati večnosti ..."

Z Gregorjem Bezenškom, ki nastopa pod imenom SoulGreg Artist, sva se na deževen dan srečala v ljubljanskih Križankah. Prostor je zanj poseben, saj tam s humanitarnim društvom Viljem Julijan že tradicionalno pripravljajo dobrodelni koncert, na katerem zbirajo sredstva za otroke z redkimi boleznimi. Med srečanjem sta ga spremljala soproga Nina in najmlajši sin Viljem Valentin. Usedli smo se na zunanji terasi lokala in začeli pogovor.

Sogovornik je po poklicu akademski glasbenik, džez kitarist. Glasba je že od šestega leta pomemben del njegovega življenja. Vanjo se je preprosto zaljubil. Kot otrok se je lotil igranja kitare, se vpisal v nižjo glasbeno šolo in ugotovil, da je rojen kitarist. "Prvo svojo avtorsko pesem z naslovom Več ljubezni sem napisal konec četrtega razreda pri svojih desetih letih. Še vedno jo je mogoče slišati na zgoščenki."

Njegov oče je soustanovil New Swing Quartet

Prihaja iz družine, ki je delno tudi glasbena. "Mama je zelo rada pela, imela je tudi velike ambicije, a se v glasbi ni udejstvovala. Oče, ki je ravno tako velik ljubitelj glasbe, pa je eden od soustanoviteljev znane glasbene skupine New Swing Quartet." Z njimi je nastopal nekaj let na začetku kariere, ko so postajali precej popularni.

"Njihovi začetki so bili prav v tisti hiši v Šentjurju pri Celju, kjer sem živel tudi sam." 

A njegov oče je imel na svoji glasbeni poti tudi nekaj smole. New Swing Quartet, ki so bili že na začetku kariere precej uspešni, so se namreč začeli kmalu spogledovati z Otom Pestnerjem, ki je imel na začetku v skupini le manjšo vlogo. "Nato so ugotovili, da je Oto fantastičen tenorist, ki ga je v tenorju izredno težko prekositi. Zato so se dogovorili, da bo to mesto prevzel on, oče se je pa takrat iz skupine umaknil, kar zanj verjetno ni bilo najlažje."

Brez mature na glasbeno akademijo

Pri glasbenem udejstvovanju se nikoli ni ustavil le pri enem glasbenem stilu. Že pri 13 ali 14 letih se je začel spogledovati z džez in fusion glasbo. Predvsem kitari se je posvečal med šolanjem na srednji ekonomski šoli. "A že po prvem letniku sem ugotovil, da to ni zame in da si želim kar takoj poskusiti narediti sprejemne izpite na akademiji za glasbo."

Kmalu se mu je za to ponudila priložnost. Opustil je srednjo šolo in se pri 16 letih, brez opravljene mature, odpravil na sprejemne izpite na glasbeno akademijo v avstrijski Gradec, da bi študiral džez. "Profesorji so se kar malo posmehovali, ko so me videli, saj sem bil v povprečju deset let mlajši od drugih." Izpite je uspešno opravil. Čeprav je bil za  džezglasbo takrat še izredno mlad, mu je ta zvrst predstavljala svobodo.

"V klasični glasbi sem pogrešal improvizacijo, počutil sem se omejenega glede izražanja. Danes jo seveda vidim v drugačni luči in imam tudi do te glasbe veliko spoštovanje." 

Akademijo je končal, a tudi džez ni povsem ustrezal njegovemu značaju, zato se je kmalu (z)našel v popularni glasbi. "Sem takšen individualist, da sem si vedno želel ustvarjati nekaj svojega. Želel sem delati svobodno, zato sem se že kmalu stopil na svobodno umetniško pot in začel v glasbo dodajati vse več elementov popularne glasbe." Zelo ga je pritegnila črnska glasba, kot sta r'n'b, soul, in preostale sorodne zvrsti.

Zaznamovala ga je ločitev staršev

Bezenšek je svoje otroštvo opisal kot ne najbolj enostavno. Zelo ga je zaznamovala ločitev staršev. Mama je, ko je bil še zelo mlad, odpotovala v tujino in ga pustila samega z očetom. "Ker pa je bil oče človek, ki je veliko delal, bil je namreč direktor veterinarske postaje, sem od četrtega do desetega ali enajstega leta živel s staro mamo." 

Tudi zato se je začel tako zgodaj zatekati k glasbi, ki mu je odprla nove svetove.

Kasneje se je mama vrnila iz tujine in družina je bila spet skupaj. "Takrat so se rane nekako zacenile in ponovno je prišlo svetlo obdobje."

Sklepa, da so težke izkušnje v otroštvu v njem začele že zelo zgodaj razvijati poglobljeno sočutje in solidarnost do sočloveka. Tudi kasneje v življenju je namreč lažje razumel otroke iz družin, ki niso ostale skupaj. "Težko mi je bilo za njih in menil sem, da lahko razumem ta vidik." Kljub težkemu obdobju v otroštvu je svoja starša opisal kot izjemna človeka, ki ga imata še danes neizmerno rada, enaka občutja pa do njiju goji tudi sam.

Hlače v zakonu nosi on

Družina je v njegovem življenju imela pomembno vlogo tudi kasneje. V obdobju pred letom 2010 je sledil svojim glasbenim sanjam ter živel in ustvarjal v Ameriki. V vmesnem času se je vrnil v Slovenijo in začasno živel v Mariboru. Tam je povsem po naključju spoznal svojo bodočo soprogo Nino in se vanjo na prvi pogled zaljubil. "Stvari so se takrat začele razvijati zelo hitro in zelo kmalu sva dobila tudi najinega prvega otroka, hči Ello Vito." To ga je obdržalo v Sloveniji.

S soprogo imata izredno ljubeč medsebojen odnos, a hlače v družini nosi on. "V vsakem odnosu je dinamika vodenja in sledenja, ki se mora ves čas prepletati."

"Nikoli ni dobro biti absolutist, vendar mora odločanje v družini vedno nekdo sprejeti."

To je razlog, da širše odločitve glede družine sprejema on. "Seveda se o vsaki stvari z ženo pogovarjava in dogovarjava in nekako skupaj sprejmeva stvar, tako da se nikoli ne zgodi, da za koga ne bi bilo prav."

Od kod ideje za imena njunih otrok?

Je pa njegova soproga tista, ki ima zadnjo besedo v kuhinji. Sam je spreten v peki palačink, jajc na oko in delanju toplih sendvičev. To je, kot pravi, njegova domena, preostalo prepušča ženi. A ji pri tem pomaga. "V kuhinji vodi ona, jaz pa sledim. Ko reče 'prinesi moko', letim. Ko reče 'prinesi kavo', sem že v omari in iščem kavo," se zasmeji. Tako je med pripravo hrane velikokrat tudi z otroki.

V času njunega skupnega življenja sta se razveselila treh otrok. Vsi so dobili po dve imeni. Ideje za imena sta iskala kar nekaj časa. Prišle so iz tistih imen, ki so jima bila všeč že prej. Kombinacije sta nato sestavila po svojem okusu. Ker sta jima bili ob rojstvu prvega sina všeč imeni Viljem in Julijan, sta rekla, da bosta uporabila obe in ga poimenovala Viljem Julijan. Če bi lahko izbral ime samemu sebi, bi se poimenoval Ferdinand, je šaljivo odgovoril na vprašanje.

Otroci z redkimi boleznimi se spopadajo s stigmatizacijo

Način vzgoje, ki ga zagovarja, je avtoriteta z ljubeznijo. Meni, da ni dobro otroka vzgajati preveč avtoritarno, hkrati pa ni dobro niti, če mu je vse dovoljeno. "Nikakor pa ne zagovarjam kakršnekoli agresije ali jeze v družinskem okolju." Strpnost je tudi eno njegovih temeljnih načel. Z nestrpnostjo se je v življenju večkrat srečeval, predvsem v obdobju, ko so se v družini spopadali z redko boleznijo, s katero se je rodil Viljem Julijan.

Otroci z redkimi boleznimi se soočajo z izjemno stigmatizacijo. Celo tako veliko, da si nekateri starši ne upajo niti v trgovino. Ljudem gredo velikokrat v nos povsem banalne stvari, ki bi lahko tem otrokom vsaj nekoliko olajšale in polepšale življenje. "Ko na primer takšna družina prejme donacije in si s tem denarjem ureja stanovanje, jim nekateri začnejo očitati, da vlagajo v stanovanje, čeprav imajo bolnega otroka. Kakor da temu otroku ne bi privoščili urejenega bivalnega okolja."

Iz težke izkušnje se je rodila dobrodelnost

Najtežja preizkušnja za njegovo družino je bila izguba Vilijema Julijana, ki je v starosti komaj dveh let in pol izgubil bitko z boleznijo. Z bolečino ob tragični izgubi se je spoprijemal s pomočjo teorije Eksena, ki jo je skupaj s svojim partnerjem razvila njegova mama. Po njegovih besedah je to teorija, ki daje težo predvsem odnosom, ljubezni in družini. "Tako sva lahko ostala zdrava brez zdravil in, kar je najpomembnejše, poleg vsega, kar sva doživela, sva lahko pomagala drugim."

V tem težkem obdobju sta z ženo dojela, da je na področju redkih bolezni v našem zdravstvu ogromno stvari na zelo primitivni ravni. "Tudi najin dober družinski prijatelj dr. Nejc Jelen ima podobno zgodbo kot midva. Njegov otrok se je ravno tako rodil z eno od redkih bolezni, z Viljemom Julijanom sta zbolela približno istočasno."  Ker sta se družini spopadali s podobno situacijo, so se skupaj odločili ustanoviti društvo, ki zagovarja otroke z redkimi boleznimi. "Tako smo leta 2018 ustanovili dobrodelno društvo Viljem Julijan."

Spomin na Viljema Julijana živi

Čeprav je bilo obdobje smrti njunega otroka izredno težko, je po slovesu v družini zmagala ljubezen.

"Ko ti otrok umre v naročju in ga moraš predati večnosti, je to nekaj najtežjega, kar lahko doleti človeka."

"Naju z Nino je ta bridka izkušnja še bolj povezala." Hkrati sta spoznala, da je življenje zelo kratko. Kljub zavedanju, da sta oba prenašalca redke bolezni in ostaja 25 odstotkov možnosti, da njun drugi otrok zboli, sta si močno želela še enega.

Tri leta po tem, ko jima je tragična usoda vzela sina, sta dobila še enega fantka, ki sta ga poimenovala Viljem Valentin. 

Spomin na Viljema Julijana sta ohranila tako, da sta najmlajšemu sinu dala del njegovega imena. Ravno tako se ga z družino spominjajo ob vsaki obletnici rojstva in smrti.

"Takrat obiščemo mesto, kjer je bil predan večnosti. To je morje. Večnosti smo ga predali v Piranu, kjer ima tudi svoje obeležje. V načrtu imamo še postavitev spomenika." Po preminulem sinu sta z ženo poimenovala tudi svoj zasebni vrt.

Vesel je, ker znamo Slovenci stopiti skupaj

Nikoli nista obžalovala, da sta se s svojo zgodbo javno izpostavila. "Če smo se znašli pred kakšnimi težkimi izzivi, jih je bilo treba sprejeti in preseči. S soprogo veva, zakaj sva šla v to - da pomagava drugim. Res so bile velikokrat situacije, v katerih je bilo težko. Deležna sva bila celo kakšnih napadov. A sva tudi to pri sebi predelala in sprejela." Na slovensko humanitarnost je kljub vsemu zelo ponosen in zanjo vsem ljudem hvaležen. "Slovenci znamo v ključnih trenutkih stopiti skupaj."

Novo na Metroplay: Aljoša Bagola in Matej Šarc│1, 2, 3 ... bis! Podkast Slovenske filharmonije