Šok, na katerega te ne more pripraviti nihče: "Mami, jaz ne čutim svojega telesa"

Slavica in Jože Janežič sta se leta 1982 razveselila prihoda sina Gregorja, ki je bil njun edini otrok. Skozi leta je energičen Gregor odkrival ljubezen do športa in upal, da bo v prihodnosti postal uspešen nogometaš. Sanje so se razblinile 3. avgusta 1998, ko je sončnega dne na Šmartinskem jezeru skočil v vodo. To je bil njegov zadnji skok.

O nesrečnem dogodku in hudih posledicah je med izbruhom pandemije začel pisati knjigo, zaradi prezgodnje smrti pa jo je dokončala njegova mama - kot mu je tudi obljubila. Skok, ki spremeni življenje ni zgolj knjiga o izjemno težkih preizkušnjah, temveč tudi o povezanosti ljudi in navsezadnje starševski ljubezni. 

Usoden dan na Šmartinskem jezeru

Naslednje leto bo minilo 25 let od nesreče, zaradi katere je nekaj dni pred 16. rojstnim dnevom Gregor postal tetraplegik. Diagnoza tetraplegija s seboj prinese popolno ohromelost rok in nog, kar pomeni, da je obetaven nogometaš kar naenkrat postal odvisen od pomoči drugih. Tetraplegijo je povzročil skok v vodo z začetka pomola, kjer voda ni bila dovolj globoka. 

"Zaradi udarca z glavo je moje telo postalo negibno, ohromljeno. Premikati nisem mogel ničesar več in začele so se sekunde, ki so se mi zdele dolge kot minute," je zapisal Gregor Janežič v svoji knjigi. 

Starša se še vedno dobro spominjata tistega nesrečnega ponedeljka. "Mami, jaz ne čutim svojega telesa," so bile Gregorjeve besede, ko sta Slavica in Jože Janežič prihitela v bolnišnico. Zdravniki so sprva trdili, da gre mogoče zgolj za oteklino in da se bo gibljivost s časom vrnila. A to se ni nikoli zgodilo. Upanje o izboljšanju stanja je pol leta kasneje popolnoma ugasnilo na rehabilitacijskem centru Soča. "Ko sva prišla tja, so nas postavili na realna tla," je za Metropolitan.si povedala Slavica Janežič. 

Pravilnega načina, kako se soočiti s takšno diagnozo, ni. Čeprav je bila družina Janežič v stiku z drugimi družinami s podobnimi stiskami, pa je Gregor veljal za najtežje poškodovanega bolnika. Tako niso imeli na voljo veliko informacij, ki bi jim pomagale pri prilagoditvi na novo, drugačno življenje. Eden izmed največjih izzivov je bila stanovanjska stiska. Vse do nesreče so živeli v devetem nadstropju v stanovanju, ki ni bilo nikakor prilagojeno za potrebe tetraplegika. Vendar sta bila Slavica in Jože odločena, da bosta za to našla rešitev - in sta tudi jo. 

Selitev na vikend

V osrčju narave pod celjskim gradom so imeli malo počitniško hišo, ki so jo zgolj v mesecu in pol pripravili za bivanje. Tam so sčasoma vse prilagodili Gregorjevim potrebam. "Lahko se je neomejeno gibal z vozičkom, v okolici ni bilo veliko prometa. Imel je najboljše pogoje, kar jih je lahko imel v takšni situaciji. Večkrat je tudi šel z vozičkom na grad," je dejal njegov oče. V novem domu je preživel več kot 20 let, njegova stalnica so bile raznolike bolečine, težave je imel predvsem s pljuči in mehurjem. 

"Hotela sva mu nuditi vse, kar se da. Je bilo pa težko. Sploh ko ga je kaj bolelo in nismo vedeli točno, kaj je narobe. Ko je njega bolelo, je mene enako bolelo. Imel je tudi dobre trenutke, ko se je počutil zadovoljen, takrat smo bili vsi srečni," je povedala Slavica. 

V zadnjih letih je našel novo ljubezen

Družina je bila med seboj zelo povezana, nesreča je to vez samo še poglobila. Slavica in Jože sta točno vedela, kaj Gregorja najbolj osrečuje. Po nesreči je njun sin ostal športni navdušenec, zato sta poskrbela, da ga je za 18. rojstni dan presenetil nogometaš Zlatko Zahović. Poleg nogometa se je v zadnjih letih pred smrtjo navdušil tudi za slikanje. S pomočjo mame sta začela z majhnimi koraki in v nekaj letih je postal uspešen slikar z usti. Za svoje delo je dobil štipendijo. 

"Učila sva se tako, da sva gledala posnetke na YouTubu. Ko je začel slikati, ni bil ne lačen ne žejen in nič ga ni bolelo. Tisto, kar si je zadal, tisto je želel narediti popolno," je o njegovi strasti do slikanja dejala mama. V nekaj letih je ustvaril veliko slik, ki sta jih po smrti podarila prijateljem, nekatere sta obesila tudi v hiši. 

Zadnji Gregorjev projekt je bila knjiga Skok, ki spremeni življenje. Z njo je želel predvsem opozoriti na nevarnost nepremišljenih skokov v vodo. "Če eden od najstnikov ne skoči zaradi knjige, je moj namen dosežen," je govoril bližnjim. V UKC Ljubljana so v zadnjih šestih letih obravnavali v povprečju 41 pacientov na leto, ki so utrpeli lažje ali hujše poškodbe pri skoku v vodo. Najtežje poškodovani imajo trajne posledice, ki izredno vplivajo na njihovo življenje. 

Prezgodnja smrt in spomini

Knjige mu žal ni uspelo napisati do konca, saj je leta 2021 v starosti 38 let zaradi odpovedi organov umrl. Slavica mu je pred smrtjo obljubila, da jo bo dokončala. "Če ima kdo knjigo za napisati, je to vaša družina. Koliko trpljenja ste dali čez," je zakoncema rekel družinski zdravnik. 

Slavica in Jože si želita, da bi jo prebralo čim več srednješolcev, saj so v najstniških letih posamezniki najbolj aktivni in nepremišljeni. Služi pa tudi kot spomin na njunega pokojnega sina. "Vsak od naju ima svojo knjigo in vedno je z nama. Če nas Gregor kje gleda, je lahko ponosen, kaj je naredil. Vesela sem, da nam jo je uspelo izdati, ker sem mu to tudi obljubila." 

Življenje po sinovi smrti je za njiju drugačno, bolj tiho. Nanj ju vedno spominjajo njegove slike, fotografije in Gregorjeva soba, kjer so se največ družili. Tam zdaj najraje preživljata prosti čas, saj imata občutek, da je vedno z njima. 

"Ko si vrtim film nazaj, sem kar žalostna, ker si bil res borec, boril si se ter vztrajal, da si prišel sam do rešitve. Premalokrat smo ti prisluhnili, ti pa tudi nisi bil človek, ki bi bil navajen stokanja in tarnanja. Takšnega te imajo tudi vsi v spominu, pozitivnega in nasmejanega fanta, čeprav včasih malo bolj mirnega in tihega. Ampak takrat je v tebi tlela bolečina, ki je nisi hotel deliti z drugimi," je zapisala Gregorjeva mama v knjigi Skok, ki spremeni življenje. Knjigo lahko kupite v celjski knjigarni Antika ali na spletni strani Galarna.si.

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc