Intervju s celjsko Teto Justi: "Najbolj me prizadene, ko otroci povedo, da jih nima nihče rad"

Pogovarjali smo se s 36-letno Celjanko Jernejo Mastnak, nasmejano vzgojiteljico, ki je na Osnovni šoli Frana Roša v Celju zaposlena kot spremljevalka otroka s posebnimi potrebami, po službi pa večino svojega prostega časa nameni prostovoljstvu. Kot pravi, jo je prostovoljstvo "čisto prevzelo" in je poleg službe, ki jo obožuje, postalo njen način življenja.

Aktivna je v humanitarnem društvu Enostavno pomagam, s katerim poleti otroke peljejo na morje, pozimi pa organizirajo Božičkovo tovarno daril, projekt, v sklopu katerega vsako leto obdarijo številne otroke.

Večkrat se lotijo tudi projektov zbiranja denarja in tistim, ki si to težje privoščijo, med drugim pomagajo pri nakupu šolskih potrebščin in hrane. 

Vse, kar daš, se vrne

Da je delo z otroki njeno poslanstvo, je Jerneja ugotovila, ko je pred 17 leti prvič stopila v čevlje vzgojiteljice v Baški. "Tam sem prevzela skupino desetih deklic, ki so bile tisto leto v koloniji najmlajše. Takrat sem se dejansko zavedala, da lahko od sebe dam veliko več, kot si mogoče mislim. Ko vidiš, da ljudje odhajajo srečni od tebe, te to zasvoji, ti da motivacijo za naprej."

"Sama sem odraščala v družini, kjer sta bila starša rejnika več otrokom, tako da sem že od malega imela čut za sočloveka. V bistvu sta mi starša to privzgojila."

Jerneja je mnenja, da se vse, kar daš, vrne v neki drugi obliki. "Vrne se, ko vidiš, da je nekdo, ki smo mu pomagali, nasmejan, da ima v očeh nek žar in ve, da ni sam v tem. Tudi, če ne bom rešila celega sveta, bom mogoče vsaj enega otroka in že to je veliko. Predvsem je važna misel, da nekaj narediš."

"Opažam, da tisti, ki smo jim pomagali, ko so bili v stiski, pridejo nazaj čez kakšno leto ali dve in pomagajo drugim. Tukaj dejansko vidiš, kako ljudje vračajo. Tudi sam nima, pa vseeno nekaj da, vsaj neko malenkost."

Kot pravi, pa se, ko odrastejo, vrnejo tudi nekateri njeni nekdanji poletni varovanci. "V društvu imamo tudi prostovoljke, ki smo jih kot otroke varovali v kolonijah, danes pa same pomagajo."

Božičkova tovarna daril

V kolonijah se lahko porodijo tudi ideje za uspešne projekte. "Tudi naš največji projekt je nastal v eni izmed poletnih kolonij, ko sva s predsednikom našega društva Milanom Ninićem na plaži razmišljala, kako bi lahko otroke osrečila tudi čez leto. Takrat sva se domislila Božičkove tovarne daril. Projekt sva kmalu predstavila podjetju Tuš, ki ga je takoj podprlo." 

Kot pravi Jerneja, v sklopu Božičkove tovarne daril vsako leto obdarijo več otrok. "Začeli smo s številko 100, lansko leto pa smo jih imeli že 1250."

"Božičkova tovarna je res posebna, saj vsa darila zavijemo sami in jih s pomočjo poklicnih in prostovoljnih gasilcev tudi sami dostavimo na domove otrok. V parih dneh tako s prostovoljci obiščemo 400 ali 500 naslovov."

Ob raznašanju daril jo velikokrat ganejo odzivi ljudi. "Ko vidiš, da nekateri starši dejansko nimajo nič, pa bi ti še nekaj dali. Velikokrat so ob tem prisotne solze sreče in obenem solze žalosti." Še bolj ganljiva pa so lahko pisma, ki jim jih napišejo otroci.

Želimo, da otroci verjamejo v dobre može, v Božička, zato darila pravzaprav predamo njihovim staršem. A se kljub temu pogosto zgodi, da nas kar sami pričakajo. In potem večkrat napišejo pisemca zahvale, takšna, da včasih onemiš, kaj lahko ti otroci dajo iz sebe."

Po Jernejinih besedah so v društvu veseli, ker jim uspe obdariti toliko otrok, "obenem pa tudi žalostni, kam vse to pelje, kam gremo. Vsako leto je več otrok, ki potrebujejo našo pomoč in vedno več ljudi, ki se obračajo na nas," nam pojasni. 

Otrokovo vedenje je lahko klic na pomoč

Med prostovoljnim delom velikokrat opazi, v kakšnih razmerah živijo nekateri otroci, pa tudi "kakšna je razlika med mestom in podeželjem. Še vedno so določene stvari mestnim otrokom samoumevne, tistim na podeželju pa niso. Sama lahko grem v trgovino in kupim, kar se mi zahoče, nekdo drug pa morda le dvakrat na leto dobi kakšno čokolado."

V vseh teh letih se ji je nabralo tudi precej težkih zgodb: "Od takšnih in drugačnih zlorab do alkohola," povzame in doda, da je šlo največkrat za zanemarjene otroke.

"V poletnih kolonijah prideš včasih tudi do ekstrema. Doživela sem na primer, da je 8-letni otrok jemal antidepresive."

Prepričana je, da je problematično vedenje otrok pogosto klic na pomoč, na nas pa je, da ga slišimo. "Prav je, da se z otrokom pogovorimo, ne pa, da ga takoj nečesa ne obtožimo. Vprašati se moramo zakaj, kako, ker se potem otrok sam odpre." 

"Najbolj me prizadene, ko otroci povedo, da jih nima nihče rad, ali celo, da ne vidijo več smisla živeti. Takrat moram iti za prvo drevo in se zjokati. Ne morem si predstavljati, da nekdo v zgodnji mladosti tako razmišlja. Saj je še celo življenje pred njim!" 

Kot pravi, se v kolonijah odvije marsikatera težka zgodba. "Včasih se zgodi, da se starši ločujejo in so doma težave. Zgodi se celo, da otroke na morju skrbi za mamico, za atija ali za majhnega bratca, ki je ostal doma. Včasih si kdo dobesedno baše hrano v usta, ali pa jo na skrivaj jemlje s seboj, da bi dal mlajšemu bratcu, ki doma tega nima."

"Po vseh letih mojega humanitarnega delovanja včasih še vedno ostanem brez besed, niti ne vem, kako odreagirati. V takih trenutkih lahko daš samo stvari v vrečko in rečeš, izvoli, nesi domov."

Jerneja nam zaupa, da po vsaki koloniji rabi nekaj časa, da vse kar je videla, predela. Je namreč tip človeka, ki si vsako stvar žene k srcu.

Kako je na otroke vplivala epidemija?

Jerneja pojasni, da se z otroci veliko pogovarja o vsem, tako o vsakodnevnih zadevah kot o izzivih, ki jim jih daje življenje. "Sama jim sicer vedno govorim, da se lahko več kot pol težave reši s pogovorom in zaupanjem. Pri teh nasvetih največkrat izhajam iz sebe."

"Tudi sama sem se mogoče kar nekaj časa v življenju iskala, šla tudi v kakšno skušnjavo. Ampak doma sem imela podporo in imela sem podporo prijateljev, tistih pravih, dobrih prijateljev. Z njihovo pomočjo sem se nekako izvlekla."

Opazila je tudi, da je otroke vedenjsko spremenila pandemija. "Pozna se, da so otroci v zadnjem obdobju večino časa preživeli za računalnikom, da med seboj niso imeli stika. To se vidi tudi v poletnih kolonijah. Vzgojitelji tam običajno zanje pripravimo razne programe, zabavne večere. Ampak so jih lani odklonili in se raje samo pogovarjali, sedeli ob obali ali igrali kakšne svoje igre."

"Otroci so nekako izgubili voljo. Ne bi več hodili v šolo, šport, vse se jim zdi brez veze."

Jerneja meni, da lahko tukaj prevzamemo pobudo odrasli. "Mi smo tisti, ki moramo to spremeniti, da bomo lahko šli normalno naprej. Da otroke motiviramo, jim pokažemo, da ni vse tako črno, kot je bilo videti. Z dobro voljo, z malo posluha se vse to da."

"Mislim, da vsak izmed otrok nosi v srcu veliko ljubezni, veliko srčnosti, odrasli pa smo tisti, ki moramo v njih to poiskati."

Čeprav se Jerneja hkrati tudi boji, da hiter tempo življenja staršem ne dopušča, da bi se toliko ukvarjali s svojimi otroki.

Pravkar zbirajo za Florijana

Jerneja nam za konec pove še, da je vesela, da so njihovo dobrodelno dejavnost prepoznala številna podjetja, imajo veliko podpornikov, dobro pa sodelujejo tudi s celjskimi športnimi klubi in posameznimi športniki.

"Športniki imajo moč in vpliv."

"Prav se mi zdi, da doprinesejo k temu, da se dobre stvari širijo naprej. Hvaležni smo, da se je med nami v vseh teh letih nabralo toliko zaupanja. Na koncu dneva lahko samo potegnemo črto in rečemo hvala"

Zadnji projekt njihovega društva, ki v teh dneh obeležuje osem let delovanja, je zbiranje sredstev za dečka Florijana, ki ima redko genetsko bolezen – Angelmanov sindrom.

Načrtujejo pa tudi že letošnjo poletno kolonijo na Debelem rtiču in dva jesenska projekta, preden se bodo ponovno lotili zdaj že tradicionalne Božičkove tovarne daril, za katero se "priprave začnejo oktobra in trajajo do decembra", zaključi naša sogovornica.

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc