Pogovarjali smo se z Ireno Jovevo, nosilko kandidatne liste Gibanja Svoboda za evropske volitve.
V pogovoru nam je Irena Joveva, nosilka evropske liste Gibanja Svoboda, razkrila, kaj ji predstavlja politika in zakaj v politiki niso "vsi isti". Pogovarjali smo se tudi o ponovnem vzponu skrajnih idej, za katere smo mislili, da so ostale v zgodovini.
Javnost vas pozna predvsem kot političarko: kdo pa ste v zasebnem življenju? Kako bi se kot oseba opisali?
Pred nastopom mandata evroposlanke sem bila osem let novinarka, kar je pomembno zaznamovalo mojo karierno pot. Ljudje mi tako velikokrat povedo, da se me spomnijo še s POP TV, tako da nisem prepoznavna samo iz politike. Kar se tiče osebnega, bi rekla, da sem popolnoma običajna oseba, ki izhaja iz skromne delavske družine. Moja starša sta se iz Makedonije preselila v Slovenijo, na Jesenice, v iskanju boljših in lepših življenjskih pogojev. Vzgojena sem bila z vrednotami spoštovanja svoje preteklosti, svojega porekla, ampak hkrati s spoštovanjem moje domovine Slovenije, ki je moja sedanjost in prihodnost. Moja vzgoja je temeljila tudi na spoštovanju različnosti in skromnosti. Zato bi se opisala kot prizemljeno altruistko, brez večvrednostnega kompleksa, kar mi je izjemno pomembno. Še posebej zato, ker lahko to kdaj opažam pri kolegih na evropski ravni. Moja ljubezen so od nekdaj knjige, čeprav je moje branje zdaj malo drugačno: ali je to evropska zakonodaja ali pa so to otroške knjige, za tiste moje zmanjka časa. Poleg opravljanja poslanstva v Evropskem parlamentu imam še poslanstvo mame in kombinacija obojega pomeni, da imam manj časa zase in svoje hobije, kljub temu pa se rada odpravim na sprehode na bližnji Koseški bajer ali Rožnik, saj me to pomirja.
Kaj vas v življenju najbolj osrečuje?
Hčerka Mila. Lahko se sliši 'pocukrano', ampak glede na to, da sem zaradi zelo hude bolezni in vsega, kar jo je spremljalo, pri 20 letih ostala brez mame, mi to pomeni še toliko bolj. Po dveh spontanih splavih sva s partnerjem med korono dobila punčko, ki je moja definicija sreče, energije in volje za vse, kar počnem. Kot vsi starši se tudi sama soočam s pomanjkanjem spanja in počitka, a druge stvari in radosti, ki pridejo zraven, odtehtajo vse.
Kdaj pa ste se odločili, da želite biti političarka? Kaj je bilo tisto, kar vas je v politiki pritegnilo?
V novinarstvu sem pristala po spletu okoliščin, sicer pa sem študirala mednarodne odnose, tako da me je vedno zanimal ta evropski del politike. Zanimanje za politiko kot tako me spremlja že od mladosti, ob njej sem odraščala, moj oče je to od nekdaj aktivno spremljal. Je pa res, da si nikoli nisem mislila, da bom postala del nje na tak način. V začetku leta 2019, ko je bil predsednik vlade Marjan Šarec, ki je zdaj moj sokandidat, sem na njegovo povabilo dobila priložnost vstopiti v politiko kot nosilka liste njegove stranke. O tej odločitvi sem dolgo premišljevala predvsem zato, ker sem vedela, da je potem moja novinarska zgodba v vsakem primeru nepreklicno zaključena. Še danes cenim novinarstvo zaradi njegovega pomena za ljudi in prav zaradi tega je bila odločitev, da zapustim to poslanstvo, izjemno težka. Vendar se mi kot aktivni državljanki ni zdelo odgovorno zavrniti priložnost, da v družbi nekaj spremenim, če jo že dobim. Namesto da bi se še naprej pritoževala, sem se odločila narediti neke spremembe in ugotoviti, ali je v politiki res vse tako slabo, kot se na prvi pogled morda zdi. Vedno pravim, da če bi bila zadovoljna s stanjem in tistimi, ki so v politiki, potem sploh ne bi kandidirala, saj ne bi bilo potrebe po tem. Splošno zaupanje v politiko je na zelo nizki ravni – včasih upravičeno, drugič neupravičeno, vendar nikoli zaradi vseh politikov, temveč zaradi dela politike, ki nato meče slabo luč na vse. Sama sem v to zgodbo vstopila z iskrenimi nameni in tako bo tudi ostalo.
Slogan "vsi so isti" je pogost odgovor državljanov na vprašanje, zakaj se ne podajo na državnozborske kot evropske volitve, zakaj bi vi rekli, da niste "vsi isti"?
Zame je najbolj problematično predvsem posploševanje. Razumem jezo in razočaranje ljudi, saj bi lahko stanje vedno bilo boljše, vendar mi je težko sprejeti posploševanje in metanje vseh v isti koš. Strinjam se, da imamo slabih zgledov v politiki res preveč, zato se vsak dan trudim delovati kot pozitiven zgled in dokazovati, da nismo vsi isti. Z dobrim zgledom začnemo že pri najmanjših stvareh, kot je recimo način prečkanja ceste. Če sem že pri takšnih ''malenkostih'' tako občutljiva, si lahko predstavljate, kako pomembne so mi zadeve, kot je iskanje konkretnih kompromisov in dogovorov pri sprejemanju zakonodaje. Nimam ne znanih prednikov ne bogatih staršev in vse, kar sem dosegla, sem dosegla z lastnim delom in trudom. Morda me ravno zaradi tega dojemajo kot nekoga, ki se razlikuje od tipičnega politika. Tudi pri sprejemanju zakonodaje ostajam zvesta sebi, saj nisem tu zaradi lastnih interesov, temveč za potrebe ljudi, ki so me na to mesto izvolili. Najpomembneje mi je, da lahko vsak večer zaspim s čisto vestjo in upam, da to občutijo in zaznavajo tudi državljanke in državljani.
Kateri so dosežki, na katere ste najbolj ponosni?
Osebni dosežek, ki mi daje največje zadovoljstvo, je ta, da se nisem spremenila. Pa ne samo v smislu tega, da nisem – kot večkrat rečem – dobila ''višinske bolezni'', ampak tudi s tega vidika, da nisem izgubila stika z realnostjo, terenom in ljudmi v Sloveniji, čeprav sem pogosto v tujini. Z zakonodajnega vidika sem sicer ponosna na marsikaj, vendar bi izpostavila predvsem svojo vztrajnost, kar pogosto ni najbolj enostavno. Proces sprejemanja zakonodaje v Evropski uniji je zapleten, saj ta vključuje predloge Evropske komisije, nato pa še razprave in pogajanja v Evropskem parlamentu in med državami članicami. Vse to zahteva svoj čas, saj so v postopku vpletene različne interesne skupine. Čeprav bi si želela, da bi zakonodajni postopki potekali hitreje, je na koncu dneva najpomembnejše doseči dogovor za javno dobro ljudi in ne zgolj za posamezne interesne skupine. Tudi zato sem ponosna na svojo vztrajnost, včasih tudi na svojo svojeglavost. Eden najpomembnejših dosežkov tega mandata je tudi sprejeta medijska zakonodaja oziroma evropski akt o svobodi medijev, pri katerem sem delovala kot ena izmed parlamentarnih pogajalk. Sprejeti zakon je ključen za zagotavljanje svobode medijev in neodvisnosti novinarstva. Med drugim prepoveduje vmešavanje v uredniško neodvisnost in zahteva transparentnost tako pri lastništvu kot pri financiranju medijev. Ponosna sem tudi na svoja prizadevanja za enakopravnost slovenščine v digitalnem svetu. Če poenostavimo, gre za to, da bi na skupnem notranjem trgu Unije morali imeti na napravah Apple slovenski meni in na pretočnih platformah, kot je Netflix, slovenske podnapise. Tudi zaradi mojih prizadevanj so se določene stvari dejansko premaknile. V Sloveniji je bila sprejeta nacionalna zakonodaja, na podlagi katere bo tudi ''Siri'' morala znati slovensko. Hkrati sem na evropski ravni pridobila pisna zagotovila Evropske komisije, da bo prihodnja revizija pristojne direktive o avdiovizualnih storitvah zagotovila enakopravnost jezikov, kar pomeni, da bo tudi multinacionalka, kot je Netflix, na slovenskem trgu morala zagotoviti slovenske podnapise. Seveda so tu tudi drugi dosežki, morda manjši, a nič manj pomembni. Premik pri zagotavljanju plačanih pripravništev, kar bo zakonsko obvezno bo preprečevalo izkoriščanje pripravnikov. Tudi to so spremembe, ki se premikajo zato, ker sem bila del tistih, ki smo vztrajali. Največje zadovoljstvo občutim, ko vidim rezultate svojega dela, bodisi ko gre za manjše, a pomembne premike, ali pa za velike zakonodajne akte, kot je omenjeni akt o svobodi medijev. Včasih sem v svojih prizadevanjih uspešna, včasih ne, a ključno je, da si vztrajen in da se angažiraš, ni pomembno, iz kako velike države članice si.
Našteli ste veliko pozitivnih sprememb. Ali bi lahko rekli, da je med drugim problem za nizko udeležbo na evropskih volitvah, ki je bila leta 2019 v Sloveniji zgolj 29 %, tudi ta, da se pozitivni dosežki ne izpostavljajo dovolj, ampak se zelo velikokrat omenja le napake v politiki? V javnosti je namreč, poleg prej omenjenega, opaziti še veliko drugih negativnih sloganov, povezanih s politiki (da ne delajo, da so v politiki samo zaradi denarja …), občutek je, da se na trenutke že demonizirajo.
Na žalost smo skoraj vedno obdani le z negativno energijo – bodisi skozi medije ali različne afere. Te teme se nato ljudem najbolj vtisnejo v spomin. Seveda je prav, da se tudi o teh stvareh poroča, vendar se zdi, da pozitivne novice in spremembe na bolje niso deležne enake pozornosti. Pogosto se dojemajo kot dolgočasne ali nezanimive. Je pa tudi res, da si ne smemo zatiskati oči in si delati utvar, da je vse popolno, ker ni. Odgovornost za to je delno na politikih, za katere se včasih zdi, da živijo v svojem balončku v ''oddaljenem Bruslju'' in uporabljajo nerazumljive izraze ali kratice, ki ustvarjajo vtis elitizma, oddaljenosti in nepovezanosti s širšo javnostjo. Menim, da je odgovornost politike, tako evropske kot nacionalne, da ljudem ne daje takšnega občutka, temveč je naloga politike graditi integriteto in zaupanje ter pokazati, da nismo vsi isti. Ker se javnost premalo zaveda, kako pomembne so nekatere stvari, ki jih jemljejo za samoumevne, je ključno, da jih politiki osvetlimo. To je pomembno tudi zato, ker med 70 in 80 odstotkov zakonodaje, ki vpliva na naša življenja, nastane v Bruslju. Evropska unija tako prinaša številne zakonodaje, ki koristijo državljankam in državljanom, a pogosto pozabljamo, da so te ugodnosti rezultat evropske politike. Na primer, ko potujemo po Uniji, nam ni več treba izklapljati mobilnih podatkov zaradi ukinjenih dodatnih stroškov. Prav tako študentski programi, kot je Erasmus+, ki se zdaj zdijo mladim samoumevni, so tudi rezultat dolgoletnih prizadevanj Evropske unije. Potem imamo pa tu še določene politike, ki gradijo svoje programe na ustrahovanju in izrednih razmerah. Če teh ni, si jih preprosto izmislijo, ob znatni pomoči svoje propagandne mašinerije. Mislim, da je integriteta človeka ključna, tudi integriteta politika. Lahko imamo še tako dobra pravila ali še tako dobre zakonodaje, če so v politiki taki ljudje, ki jim je malo mar za integriteto ali pa so tam zaradi lastnih interesov, potem so ljudje bolj dovzetni za to, da so "vsi isti". Moja misija je dokazati, da to ni res, veselim pa se tudi dejstva, da so ljudje očitno uvideli pomen evropskih volitev, saj se nakazuje, da bo tokrat volilna udeležba višja kot do zdaj.
Kaj vam politika predstavlja (npr. možnost spreminjanja družbe na bolje)?
Zavedam se, da sem lahko kdaj tudi naivna. Ko sem se kandidirala leta 2019, si še nisem predstavljala, v kaj točno se spuščam, vendar vedno pravim, da so naivnost očitali številnim, ki so v zgodovini človeštva premikali meje. Raje sem naivna kot pa nekdo, ki podpihuje sovraštvo in ne verjame v dobre stvari, ker naj bi bilo vse na tem svetu slabo. Raje sem tudi 'fer' kot 'blefer'. Nekateri politiki mislijo, da so najpomembnejši in najpametnejši na svetu, jaz pa vem, da se vsak dan veliko naučim od svojih asistentov, pripravnikov, državljank in državljanov, pa tudi od hčerke ali od kakšne starejše gospe ali gospoda. Prav zaradi teh odnosov mi politika pomeni toliko. Tukaj nisem zase, ampak za vse druge, in to je ključna stvar, ki mi daje moč, da sploh vztrajam.
Pa je kakšen politik, s katerim ne bi šli na kavo?
Zdaj smo prišli do točke, kjer se bo pokazalo to, o čemer sva govorili pri prejšnjem vprašanju: da ne znam lagati (smeh). Absolutno obstajajo taki, s katerimi nikoli ne bi šla na kavo. Da ne bo nesporazuma, spoštujem različna stališča, saj je politika vedno kompromis ali umetnost možnega. Si pa ne predstavljam sedeti na kavi z nekom, ki ta svoja drugačna stališča širi na nedostojanstven, nizkoten in sovražen način, ker v tem ne vidim nobenega smisla. Takšnih v politiki ni malo in ravno oni so tisti, ki postavljajo meje. Zame je meja, da se spoštujeta dostojanstvo in različnost, pri čemer sama svoje vrednote izražam brez sovraštva do drugih. Normalizacija skrajnosti je zame nesprejemljiva, in to je ena izmed stvari, ki jih ne morem in nikoli ne bom tolerirala.
Soočamo se z nizkimi stopnjami politične participacije predvsem pri mladih. Kako jo boste, če se npr. hčerka na neki točki odloči, da ne želi glasovati na evropskih parlamentarnih volitvah, nagovorili?
Upam, da tako, kot je mene moj oče. Domača vzgoja je enako pomembna kot državljanska na splošno, če greva pa na konkreten ali najbolj nazoren primer, je pa to zagotovo brexit. Velika Britanija je izstopila iz Evropske unije, ker se referenduma niso udeležili mladi, rezultat pa je odločilo zgolj par odstotkov. In zdaj imajo res težave, zlasti mladi, ker niso sodelovali pri odločanju o njihovi prihodnosti. Prednosti, ki so jih imeli znotraj Unije, so se jim zdele samoumevne. Šele, ko take stvari izgubiš, se zaveš, jaz si pa želim, da bi se tega vedno zavedali vsi. Je pa res, da tudi tukaj ne želim posploševati, tudi mladi niso vsi isti. So tudi aktivni, res vključeni, in v tistih trenutkih me za prihodnost ne skrbi. Moramo pa nagovoriti tiste, ki se pomena takšne participacije ne zavedajo dovolj. To je naloga nas vseh, ne samo politikov, temveč seže vse od vzgoje, izobraževalnega sistema do tudi medijske pismenosti. Mi ustvarjamo svet za njih, za prihodnje generacije. Seveda si želim, da bo moja hčerka skupaj z ostalimi prehodnjimi generacijami živela vsaj v vsaj malo lepšem in boljšem svetu. Za to si moramo prizadevati in tudi zato je pomembno, da se udeležujemo volitev. Ker drugače drugi odločijo namesto tebe – ne nujno boljše.
Katere politične teme bi trenutno izpostavili kot najpomembnejše?
Trenutno je toliko resnih izzivov, da je težko izpostaviti kakšna specifična. Rekla bi, da je svet na razpotju, ker se odločamo, ali želimo iti spet nazaj v neke druge, temne čase, ali želimo namesto rušenja raje graditi. Poslušam stavke, kot so “Evropa bo krščanska ali je ne bo več”, gledam določene kandidate, ki se pogovarjajo z zamaskiranci. Govorimo tudi o porastu nacizma in fašizma, pri čemer ne govorim samo o Sloveniji, ta problem imajo tudi v Nemčiji, Italiji in še marsikje po Evropi. To je tisto, kar nas mora najbolj skrbeti, ker od tega bo potem odvisno vse ostalo. Kako se bomo spopadali s podnebnimi spremembami, z naravnimi nesrečami, ki jih bo po mojem mnenju vse več, ker uničujemo planet. Skrbi me, ko potem nekateri pod krinko tradicionalnih vrednot ljudem prodajajo v resnici samo sebe in lastne interese, ker jim ni mar za nič in nikogar drugega. Ljudje so medtem razočarani, ker se nekatere stvari res premikajo prepočasi, potem nas vmes doleti še afera, kot je recimo korupcijski “katargate” … zaupanje je že tako zelo krhko, a na tem bo vse obstalo ali padlo. Gre za vrednoten obstoj Evropske unije. Ali jo bomo gradili ali rušili. Unija je projekt miru, tudi to nam mora biti prioriteta. Preprečiti moramo dvojne standarde, hkrati pa vedno imeti v mislih okolje. Brez čistega zraka, varne hrane, neoporečne vode in posledično zdravja, ki je z vsem tem povezano, prav nič nima smisla. To bi morala biti prioriteta vsem in vsakemu.
Slovenija je priznala državo Palestino, kar predstavlja pomembno odločitev. Zakaj menite, da je to tako ključno?
Da res razumeš, moraš videti. In jaz razumem, ker sem videla. V Palestini sem bila kot novinarka in zelo dobro vem, kako tam ljudje živijo – če temu sploh lahko tako rečemo. Od nekdaj kritiziram izraelski režim, to ni povezano z mojim poklicem, ampak z mano kot človekom. Ne morem razumeti nikogar, ki si zatiska oči pred tem, kar se dogaja. Absolutno razumem, da je Hamas teroristična organizacija in nikoli nisem rekla, da ni. Razumem tudi, da ni celotno izraelsko ljudstvo krivo za to, kar se dogaja. Toda nič od tega ne more biti izgovor za genocid. Priznanje Palestine daje upanje, to je edina prava in pravična poteza, če si želimo mir in rešitev dveh držav. Nekateri pravijo, da to ne bo rešilo vojne, ta argument lahko sprejmem, a hkrati dodam, da pa nedvomno rešujemo najmanj čast tega dela Evrope. Izjemno sem ponosna, da smo to naredili in palestinskemu narodu sporočili podporo. Palestina ni enako Hamas tako kot Izraelci niso enako Netanjahu. To je sporočilo podpore mirovnemu procesu in na tem moramo vztrajati.
V nedeljo bodo sicer potekali tudi trije referendumi: o pravici do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, legalizaciji kanabisa in uvedbi preferenčnega glasu na parlamentarnih volitvah. Kako boste glasovali?
Vse omenjeno bom podprla. Ljudje imajo absolutno pravico do svobodne odločitve, kar je bistvo. To so posvetovalni referendumi, ker si želimo slišati mnenje ljudi, preden se lotimo sprejemanja kakršnihkoli sprememb. Verjamem, da se bodo ljudje odločili tako, kot je najbolj prav. Meni se recimo uvedba preferenčnega glasu zdi smiselna, imamo ga na evropskih volitvah, ljudem omogoča odločitev za posameznike in posameznice, za neposredno podporo nekomu. Glede konoplje prav tako vidim koristi v regulacijah. Tematika prostovoljnega končanja življenja oziroma pravici do pomoči pri tem je še najbolj občutljiva tema, tu lahko iz osebne izkušnje z mamo povem, da se mi zdi smiselno, da imajo ljudje, ki tako zelo trpijo, pravico do takšne odločitve. Seveda bodo morale biti varovalke jasne, hkrati pa se s tem nikakor ne negira paliativna oskrba. To se ne izključuje in to je treba poudariti.
Nedavno ste podprli tudi kampanjo My voice, my choice: za varen in dostopen splav. Zakaj to vidite kot pomembno?
Pravica do splava je osnovna človekova pravica. To je tisto, o čemer sem prej govorila. O teh zamikih v neke druge čase. Mi smo leta 2024 in se pogovarjamo o splavu oziroma o tem, da v vseh državah članicah Evropske unije to ni prepoznano kot temeljna človekova pravica. Nihče nima pravice odločati o mojem telesu, to lahko storim samo jaz. Gre za stvar, ki bi pa morala biti samoumevna, pa ni. Ne razumem nikogar, ki tega ne podpira. Želim si, da bi bilo to zapisano v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah. Omenila sem že, da sem imela dvakrat spontani splav, v obeh primerih je šlo za hude okvare ploda. In če takrat do spontanega splava ne bi prišlo, si ne predstavljam, da bi živela na recimo Hrvaškem, kjer bi mi govorili, da zaradi ugovora vesti ne morejo narediti takšnega splava. To so težke odločitve in neomogočanje te pravice se mi zdi nedopustno. To bi moralo biti popolnoma samoumevno. Vsaka posameznica bi morala imeti pravico, da se za to odloči, če si to želi. Ta kampanja, ki jo omenjate, pa ne pomeni, da bo splavov več, ampak samo to, da bodo tiste, ki se bodo za to odločile, to lahko storile na varen in dostopen način.
Bi se ponovno dotaknila teme, ki ste jo že omenili. V Evropski uniji na moči ponovno dobivajo nekatere ideje skrajne desnice. Kako vi gledate na to?
Me skrbi, toda prav zato vztrajam. Skrajnost je skrajnost z razlogom. Ostati mora na skrajnem robu in verjamem, da večina ljudi ni takšna, da si večina ne želi takšne Evrope in takšnega sveta, takšne Slovenije. Verjamem, da se bo to pokazalo tudi na volitvah v nedeljo.
Močno se zavzemate tudi za pravice manjšin ter na splošno deprivilegiranih v naši družbi; v Sloveniji smo recimo lahko nedavno videli vaško stražo. Grozili so, da bodo migrante obesili, želijo remigracijo. Remigracija je sicer skrajno desničarski politični koncept, ki se nanaša na prisilno ali spodbujeno vračanje evropskih priseljencev neetičnega porekla, pogosto tudi njihovih potomcev, rojenih v Evropi, nazaj v kraj njihovega rasnega izvora, ne glede na status državljanstva. Kaj porečete na to?
Nedavno sem videla svoj plakat, na katerega je nekdo napisal: "Čefurka. Remigracija." Nisem žrtev, sem tarča, ampak takšno razmišljanje, takšna dejanja so resnično nepojmljiva. Takšna podpihovanja sovraštva, ustrahovanja so nesprejemljiva. Povsod imamo dobre in slabe ljudi. V politiki, v službah, tudi pri prebežnikih, tudi pri zakonitih in nezakonitih migrantih, če hočete. Toda to je problem človeštva, ne problem migracij. Zato je takšen diskurz nesprejemljiv. Tudi zato, ker je Evropska unija nastala ravno zato, ker smo rekli “nikoli več”. Kje je ta “nikoli več” pri nekaterih danes? Takšna politika res samo škodi družbi. Slogan Evropske unije je združeni v različnosti. To bi moralo povedati vse. Seveda ne relativiziram pomena varnosti,t oda varnost in solidarnost, temelja Evropske unije, se ne smeta izključevati.
V zgodovini imamo tudi primere, ko so bili Slovenci v času fašizma preganjani in mučeni. Nasilni fašizem se je rodil prav v Trstu 13. julija 1920 s požigom slovenskega Narodnega doma. Fašisti so prepovedali javno rabo slovenščine, zapirali slovenska društva, mučili in preganjali zavedne Slovence in Slovenke ter druge politične nasprotnike. Kaj bi vzpon skrajne desnice lahko na neki točki pomenil tudi za Slovence, če pride do ponovnega vzpona skrajnih idej? Ko je recimo Meloni v Italiji prišla na oblast, je bila slovenska manjšina zelo zaskrbljena glede svojega položaja.
Vse ste povedali sami. Tisti, ki so del politike, del odločevalskih procesov, in te stvari podpihujejo, celo zagovarjajo, bi morali biti kaznovani. Najmanj na volitvah. To, kar nekateri počnejo, namreč nima prav nobene zveze z branjenjem interesov Slovenk in Slovencev. Večja Slovenka sem od vseh tistih, ki me želijo remigrirati zaradi – sklepam – mojega porekla. Se pa sprašujem, kako se počutijo šele tisti, ki živijo tukaj, pa morda tukaj res niso rojeni. Tak diskurz je v skupnosti, kot je Evropska unija, nesprejemljiv. Čas je, da na volitvah dokažemo, da take diskurze podpira samo skrajnost, manjšina, glasna večina pa niti pod razno. Samo tako bomo lahko krepili Evropo, njene vrednote in se lotevali izzivov, ki nas v tem norem svetu še čakajo.
V zadnjem času lahko videli raznorazne napade na politike (npr. nedavni napad na evropskega poslanca Matthiasa Eckeja, Roberta Fica …) Vam to pride do živega, vas skrbi? In kaj vas v delu v politiki, kljub izzivom, najbolj navdihuje?
Skrbi me z vidika tega, da se to žal res dogaja. Drži, da moraš kot politik imeti 'debelo kožo', hkrati pa se moraš tudi zoperstaviti. Ko dobivam brezsramne in podle komentarje, jih mnogi opravičujejo z argumentom: "saj si javna osebnost." Ja, in? To ne pomeni, da je to dopustno. Še manj dopustno je pa to, da se v razmahu družbenih omrežij to dogaja tudi ljudem, ki niso javne osebnosti. To je ključen problem. Da se to dogaja mladim, ki so morda v nekem občutljivem obdobju, da se to dogaja nekomu, ki ima morda ravno v tistem trenutku težave z duševnim zdravjem. In tisti, ki te stvari počnejo, očitno ne vidijo dlje od sebe. Zato vztrajam. Ker želim dokazati, da smo v politiki tudi ljudje, ki imamo iskrene namene, ki razmišljamo s svojo glavo, ki verjamemo v temeljne vrednote in jih tudi zares živimo.
Kaj vam predstavlja Evropska unija? Katera načela bi rekli, da zagovarja?
Demokracija, vladavina prava, svoboda govora, človekove pravice, mir. Verjamem v Evropsko unijo in vse temelje, na podlagi katerih je nastala, zato si resnično ne želim vrnitve v neke čase pred njenim obstojem. Čeprav Evropska unija ni popolna, boljše skupnosti zame ni. Zato jo moramo graditi, ne rušiti. In zato smo tukaj tisti, ki se trudimo ohraniti dobre stvari, izboljšati pa tiste, ki se še morajo izboljšati ali okrepiti. Iskreno in konstruktivno ustvariti temelje za lepšo prihodnost, za naše otroke, zanamke in zanamce.
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del