Katarina Marinčič, ki je tudi profesorica francoske književnosti 18. in 19. stoletja na filozofski fakulteti, je doslej podpisala šest tako kritiško kot bralsko velikodušno sprejetih proznih del, med katerimi ji je roman Prikrita harmonija (2001) prinesel Delovno nagrado kresnik, roman Po njihovih besedah (2015) pa nagrado kritiško sito.
O nagrajenosti krajšega romana Katarine Marinčič, z naslovom Ženska s srebrnim očesom, ki pred bralce postavlja nekoliko avanturističnega kolesarja Emila in v nevihti izginulo – prividno? – nabiralko borovnic, sicer še ne moremo govoriti, vendarle pa lahko spregovorimo o avtoričinem jezikovnem in dramaturškem mojstrstvu.
Pa morda o tem, da je, kot pove pisateljica, Ženska s srebrnim očesom prva zgodba, "ki sem jo izpisala brez zgodovinske distance. Zato se mi ne zdi čisto odveč pripomba, da sva z Emilom globoko navezana na čas in kraje, v katerih nama je dano živeti".
Med izdajo vašega zadnjega in izdajo vašega aktualnega dela je minilo sedem let. Je vaša nova pripoved zorela ves ta čas, nekaj tega časa ali pa ste se preprosto zbudili z njo?
Ja, že spet sedem let, čeprav sem si ob izidu romana Po njihovih besedah, nekako v slogu pripovedovalca Mannove Čarobne gore, prigovarjala, da do naslednjega "menda, za božjo voljo, ne bo kar sedem let". V odgovor na tole vprašanje bi se pravzaprav lahko zlagala: imam dva poklica, tudi drugi, profesorski, je zame zelo pomemben, dan pa ima samo štiriindvajset ur. A mislim, da sedemletni intervali med mojimi knjigami niso posledica pomanjkanja časa.
Potem ko dam rokopis iz rok, začnem praviloma kar hitro razmišljati o novi knjigi. Trenutno razmišljam celo o dveh. V mislih pravzaprav ves čas pišem. Za mizo pa sedem, ko imam občutek, da sem prišla do neke celovite predstave o tem, kar me je v osnovi navedlo k pisanju. V podrobnostih rada improviziram, ogrodje pa si vedno postavim vnaprej. Sicer pa, kam se mudi?
"Ženska s srebrnim očesom je moja doslej najbolj avtobiografska knjiga. Med drugim tudi zato, ker je glavni junak kolesar, jaz pa se ne znam voziti s kolesom," ste povedali ob izidu. Nam o tem lahko poveste kaj več?
Kolesarski izpit je bil zame res ena hujših otroških travm, ki pa sem jo, vsaj mislim, ustrezno predelala. Seveda se šalim, če rečem, da je junakov kolesarski vzpon obliž na moje stare rane. Doslej sem večinoma pisala o ljudeh, ki so živeli v drugih časih in svetovih. Ženska s srebrnim očesom je moja najbolj avtobiografska knjiga, ker je njen protagonist približno mojih let, ima približno enako socialno in družinsko ozadje kot jaz, podobne spomine, v osnovi podoben značaj. Pa tudi zato, ker je v prizorih in dialogih zelo malo izmišljenega, ker so ti v resnici plod opazovanja in poslušanja. Oba z junakom sva globoko navezana na domače kraje. Oba sva dokaj zadržana, celo samotarska, a radovedna človeka.
Če ne kolesarite – kaj z literaturo nepovezanega potem počnete v prostem času?
Rada potujem, še posebej poleti s šotorom. Kuham, vsak dan in zelo dobro. Od umetnosti imam najrajši klasično glasbo. Če bi morala imenovati kraj, ki je zame najlepši in najboljši na svetu, bi bila to velika dvorana dunajskega Musikvereina.
Kaj je res, komu lahko zaupamo, kako pripovedovati: to bi lahko bile osrednje tematike novele. Vas, glede na to, da govorite o avtobiografskem delu, te tematike zanimajo tudi intimno?
Prvi dve zagotovo, tretja tokrat morda nekoliko manj kot v mojem prejšnjem romanu, čeprav je junak spet pisatelj. A vašemu branju seveda ne ugovarjam, saj je bila ena mojih osnovnih ambicij ob pisanju Ženske s srebrnim očesom ravno ta: omogočiti bralcu, da ugiba, si ustvari svojo razlago. Mojemu branju pa je denimo zelo blizu, kar je o knjigi zapisal Samo Rugelj: "Disciplinirano spisan roman o moči nezavednega in kontrastu med mestom in ruralno odmaknjenostjo." Ta jedrnata oznaka me je zelo razveselila.
Atmosfera romana se, proti koncu vsaj, ustali v nekoliko srhljivi. Ne le zaradi nevihte. Mar zato, ker iskanje resnice vselej navdaja z nelagodjem?
To je spet branje, ki mu ne želim ugovarjati. Gotovo je res nekaj srhljivega v misli, da je nekje skrita nekakšna resnica, še posebej "višja resnica". Moja pojasnila za bralca nikakor niso obvezujoča. A če vendarle pojasnim: junakovo nelagodje po mojem izvira predvsem iz občutka, da gredo njegovi dobri nameni v nič, da mu ne uspeva biti dober.
Ženska s srebrnim očesom je bolj kot "zgodbena" novela novela refleksij in detajlov. Gre tu za vašo povezavo s francoskim jezikom in književnostjo?
Vzpon na prelaz, tornado, skrivnostno izginotje, po mojem občutku je to kar dovolj akcije za dobrih sto strani besedila. A gotovo imate prav, da se zgodba Ženske s srebrnim očesom odvija tudi in predvsem v junakovi duševnosti. To se mi zdi nekako logično: mož je na izletu, sam je, kolesari, zraven pa – misli, kot je slovenskemu romanesknemu junaku dovolil in celo predpisal že Levstik. Francoskih vplivov vseeno ne bom tajila. Eden izmed njih je zelo konkreten. K pisanju krajšega, po strukturi preprostega, po vsebini nalašč dvoumnega pripovednega besedila me je pripeljal André Gide. Velik in izjemno inteligenten pisatelj.
Značilnost vaše pisave je slogovna dodelanost. Kako vsakič znova poiščete slog vsakega posameznega dela?
Joj, hvala za kompliment. In hvala, da ste se ognili oznake "lep jezik", ki me zmeraj spravi v slabo voljo, pa najsi je še tako dobro mišljena. Globoko sem prepričana, da je slog bistvena sestavina literature. Pisati v slabem slogu se mi zdi nesmiselno. (Če človek nima občutka za jezik, je po mojem bolje, da se poskusi udejstvovati v kaki drugi umetnosti.) A pri tem se mi zdi izjemno pomembno poudariti, kar izhaja že iz vašega vprašanja in najbrž tudi iz vaše pisateljske izkušnje: dober slog ni en sam, dober slog je tisti, ki je v skladu z vsebino.
Skoraj vsako vaše dosedanje literarno delo je bilo nagrajeno. Kako nosite nagrade oziroma kaj vam pomenijo? Pa bralci – kam se umeščajo ti?
Glede na to, da izdam knjigo vsakih sedem let, nagrade res niso nekaj, kar bi me trajno razveseljevalo ali obremenjevalo. Kaj je pri nagradah dobro? Ko enkrat dobiš kako pomembnejšo nagrado, je nekoliko lažje najti založnika. Čisto prijetna je tudi finančna plat, čeprav v slovenskem prostoru ne gre ravno za vsote, ki bi nagrajencu spremenile življenje. Na nagrade je navsezadnje mogoče gledati tudi kot na bralski odziv: kaj pa so člani žirij drugega kot bralci? Po zaslugi publicitete, ki spremlja nagrade, pride knjiga do bralcev, ki jih drugače morda ne bi dosegla. Vse to so očitne prednosti, mar ne? A vsaj zase lahko zatrdim, da mi ni še nikoli prišlo na misel, lotiti se pisanja "za nagrado". To bi bil prešibak motiv za pretežko delo. Moj temeljni motiv za pisanje je bralec (ali bralka), v ednini. Zanjo (zanj) se potrudim po svojih najboljših močeh.
Za vas smo na našem Facebooku profilu Metropolitan.si pripravili NAGRADNO VPRAŠANJE. Pogoji nagradne igre so znani, odgovor pa najdete v tem članku, ki ga pravkar prebirate.
Novo na Metroplay: Helena Blagne iskreno o večeru, po katerem ni več mirno spala | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem