Kateri poklici so bili med Slovenci v času Jugoslavije najbolj priljubljeni?

Jasno je, da so poklici in njihova priljubljenost zelo vezani na obdobje v zgodovini. Ko starejša generacija govori o "dobrih starih časih", ponavadi cilja na čas vladanja Tita in stare Jugoslavije – tako imenovane druge Jugoslavije, v kateri je veljala socialistična družba. Pa so takrat res živeli tako dobro? Za začetek poglejmo, kakšne poklice so ljudje takrat opravljali.

"Babi, ko si bila majhna, kaj si želela postati, ko odrasteš?"

Najprej sem se pogovorila z babicama in dedkoma: kaj so kot otroci želeli, da bi počeli, ko odrastejo?

Babici sta dejali, da sta želeli postati učiteljica v osnovni šoli ali medicinska sestra, dedek pa je presenetil z odgovorom, da je želel postati čevljar.

Teh danes (zaradi razvoja industrije) pravzaprav sploh ni več.

Po pogovoru z njimi sem se odpravila na pogovor z zgodovinarjem in profesorjem s filozofske fakultete Petrom Mikšo. Spregovorila sva o poklicih, ki so bili v času Jugoslavije dostopni širši javnosti in kdo se je zanje lahko izšolal.

"Nova domovina Jugoslavija"

Konec 40. let smo začeli graditi "novo domovino Jugoslavijo": zamislili smo si obnovo države, za kar je država potrebovala fizično silo, ki je ila vezana tudi na to, da takrat še ni bilo toliko strojev kot danes. Mikša opominja na slogan, ki je takrat veljal:

"Junakom vojne naj sledijo junaki dela."

Tako so bili konec 40. let fizični delavci vsekakor najbolj priljubljena delovna sila.

Socialistična družba kot taka je zelo podpirala in silila krepitev delavskega razreda, ki bi prek samoupravljalnega modela gospodarstva tudi na nek način vodil državo.

Junak socialističnega dela

Alija Sirotanović je bil jugoslovanski rudar, ki je postal junak socialističnega dela in morda najbolj znan med vsemi jugoslovanskimi udarniki. Takrat je bilo zaželeno, da delavci čim bolje pokažejo, česa so sposobni (koliko dela so sposobni opraviti). Zato so delavci med seboj tekmovali. Sirotanović je postal slaven potem, ko je ...

... leta 1949 v samo osmih urah izkopal 152 ton premoga!

– kot tak junak, ki je predstavljal ideal nove oblasti, je pristal na dinarskem bankovcu! 

Šolanje mladine v delovne ljudi

V programu Zveze komunistov Jugoslavije je med drugim večkrat omenjeno to, da je potrebno "postopno zmanjševanje razlike med umskim in fizičnim delom, odprava moralne in družbene degradacije fizičnega dela, podedovane od razredne družbe, je eno poglavitnih načel, na katerih temelji socialistični sistem vzgoje in izobrazbe".

Idejo kulta fizičnega dela so v Jugoslaviji začeli vpeljevati tudi v šolski sistem, saj so želeli pri učencih razvili socialistično družbeno zavest tudi prek fizičnega dela. Mikša spomni na mladinske brigade, ko so mladi hodili na delovne akcije – gradili so avtoceste (spomni na cesto bratstva in enotnosti), železniške proge ...

Kult fizičnega dela

En od ciljev šolskega sistema je bilo tudi "izboljševanje fizičnega zdravja, posebno z razvijanjem fizične kulture in telesne vzgoje kot pogoja za normalno ustvarjalno življenje", kar kaže na velik poudarek kulta fizičnega dela.

Kot že omenjeno so želeli odpraviti nasprotja med umskim in fizičnim delom, da bi prek tega ustvarili "skupnost proizvajalcev, v kateri so vsi zainteresirani, da čim racionalnejše upravljajo stvari in da je delo vsakega in vseh čimbolj produktivno. Rezultati na tem področju materialnih in družbenih odnosov ne določajo le stopnjo materialne blaginje, ampak tudi stopnjo dejanske svobode posameznika," pojasni Mikša.

Pripravljeni za nov boj

Poleg tega uradnega stališča Mikša omeni tudi, da je bila v povojnem času Jugoslavija stalno pripravljena na novo vojno (bodisi z zahoda bodisi z vzhoda), zaradi česar so med ljudmi podpirali FIS kulturo in nasploh fizično aktivnost (tudi prek fizičnega dela), da bi bilo prebivalstvo v dobri kondiciji v primeru morebitnega napada.

Kmetijsko prebivalstvo

Istočasno je takrat potekal močan proces industrializacije, vse več kmečkega prebivalstva se je začelo zaposlovati v panogah sekundarnega sektorja, čeprav je treba omeniti, da je v času 40. in 50. let še vedno bil velik delež kmečkega prebivalstva (48,9 odstotkov leta 1948).

Industrija je nato vedno bolj srkala potencialne delavce in struktura prebivalstva se je vedno bolj iz kmečkega, t. i. primarnega sektorja, prevešala v drugi/sekundarni sektor – industrializacijo.

Leta 1953 je prišlo do preobrata, saj je bilo prvič v zgodovini tako, da je bil večji delež prebivalstva območja Republike Slovenije zaposlen v sekundarnih dejavnostih (41,1 odstotka prebivalstva zaposlenega v kmetijstvu, 41,8 odstotka prebivalstva zaposlenega v industriji), razlaga Mikša.

Kasneje se je delež zaposlenih v industriji še povečal. V tem času so bile najbolj zaželene zaposlitve v sekundarnem sektorju, pri čemer se je največ ljudi zaposlovalo v kovinski industriji, prav tako pa je bila pomembna vloga tekstilne industrije.  

Priljubljeni poklici?

Inženirji, gradbeniki, strojniki, metalurgi, vozniki tovornjakov, avtobusov ...

Industrializacija

Po drugi svetovni vojni se je uveljavilo stališče, da je v agrarno prenaseljeni Sloveniji industrializacija najprimernejši način za dosego gospodarskega napredka.

Industrijski obrati so bili nacionalizirani, vlada pa je z več zaporednimi gospodarskimi načrti (petletkami) ob centraliziranem vodenju skušala kar največ naložb nameniti širitvi obstoječih in gradnji novih tovarn.

Po decentralizaciji upravljanja po letu 1953 je industrializacija postala učinkovitejša, v 60. in 70. letih pa je dosegla svoj vrhunec.

Z razvojem industrije se je spremenila tudi panožna sestava industrije.

Namesto premogovništva, črne metalurgije in tekstilne in lesnopridelovalne industrije, ki so prevladovale pred drugo svetovno vojno, so postale najbolj prevladujoče panoge po številu zaposlenih kovinska industrija s strojegradnjo in izdelavo vozil, tekstilna, elektrotehnična, lesnopredelovalna, živilska, kemična, usnjarska in obutvena, papirniška industrija, premogovništvo, proizvodnja in predelava nekovin, črna metalurgija, barvasta metalurgija …  

Selitev v mesta

Industrijsko prebivalstvo je bilo za časa pred 2. svetovno vojno, torej med obema vojnama, najbolj prisotno v urbanem okolju (kmečko prebivalstvo je takrat že padlo na približno 50 odstotkov). V času preloma stoletja je bilo opazno, da vse več ljudi zapušča podeželje in  agrarni slog življenja z željo po boljšem zaslužku v industriji v mestih.

Danes (fizični) delavci večinoma prihajajo iz tujine (republik nekdanje Jugoslavije), takrat pa so to delovno silo predstavljali Slovenci iz ruralnega okolja, revnejši, ki so iskali svoj "kruh".

Največji delež prebivalstva, zaposlenega v industriji, je bil v okrajih Radovljica, Maribor, Ljubljana in Kranj, ki so imela takrat že nad 20 odstotkov industrijskega prebivalstva. 

Moška dela

V zaposlitveni strukturi Jugoslavije, s katero nam postreže Mikša, je vidno, da je bilo največ ljudi zaposlenih v sekundarnem sektorju, torej v industriji oziroma predelovalnih dejavnostih, pri čemer je prednjačila predelava kovin in kovinska industrija s strojegradnjo in izdelavo vozil, v kateri je bilo zaposlenih kar 20 odstotkov vseh zaposlenih v industriji.

Z današnjega vidika lahko rečemo, da je bila takrat Slovenija tudi v avtomobilski panogi samooskrbna, k čemur je predvsem pripomogla Tovarna avtomobilov Maribor in Industrija motornih vozil Novo mesto, je spomil Mikša.

To delo je bilo vezano predvsem na moške, torej je veljalo za moško delo, zaradi česar je bilo v tej panogi zaposlenih relativno malo žensk.  

Ženska dela

Močno razvita industrija je bila tudi tekstilna industrija (podjetja Kors, Toper, Polzela, Mura, tovarna Rašica ...), ki je zaposlovala skoraj 16 odstotkov vseh zaposlenih v industriji.

Tekstilna industrija je zaposlovala največ žensk, pomembno pa je omeniti tudi konfekcijsko industrijo, ki je prav tako veljala za tradicionalno bolj žensko industrijo.

V drugi polovici 70. let je prišlo do strukturnega premika, saj se je ženska delovna sila začela preusmerjati tudi v druge sektorje. Ženske so v neindustrijskih dejavnostih po številu presegle kolegice iz industrijskega sektorja.  

V zadnjih dveh desetletjih so ženske absolutno in relativno prevladovale v:

• trgovini;
• izobraževanju: moški so bili v osnovnih šolah kot učitelji večinoma vezani na tehnične predmete in seveda telovadbo, medtem ko je bilo na univerzitetni rani obratno, saj je bila zaposlena velika večina moških profesorjev;
• zdravstvu: medicinske sestre;
• vrtcih in
• socialnem varstvu.

Še vedno jih je bilo veliko zaposlenih tudi v tekstilni industriji, vendar je bil ta delež bistveno manjši, kot je bil v prej omenjenih 50. letih, je opozaril Mikša.

Babice in dedki so imeli prav!

Tako lahko zaključimo, da se je priljubljenost poklicev glede na obdobja precej razlikovala, v celoti pa lahko izločimo priljubljene poklice:  

• pri moških vsi "tehniki", na primer električarji, strojniki ... Zaželena so bili tudi obrtniški poklici  (čevljarji, krojači);
• pri ženskah poleg medicinskih sester in učiteljic, tudi uradnice: kar se je preneslo že iz medvojnega obdobja – velika večina žensk tistega časa je po besedah Mikše izjavila, da si želi biti občinarka (delavka/uradnica na občini).

Kako je z zaposlitvijo danes?

V 80. letih je Jugoslavijo zajela politična in gospodarska kriza in postalo je očitno, da se je "socialistični samoupravljalni model" izčrpal, razlaga Mikša. Gospodarstvo je stagniralo vse do osamosvojitvene vojne.

Po vojni se je nova neodvisna država Slovenija še vedno opirala na industrijsko tradicijo, a industrija je zelo očitno začelo izgubljati pomen, vse bolj pa je postajal pomemben storitveni sektor.  

Republika Slovenija trenutno velja za postindustrijsko družbo, torej družbo, v kateri prevladujejo terciarne in kvartarne dejavnosti oziroma dejavnosti storitvenega sektorja.

Danes je okoli 63 odstotkov aktivnega prebivalstva Slovenije zaposlenega v terciarnih in kvartarnih dejavnostih; največ zaposlenih je v sektorju posredništva, trgovine na drobno ter trgovine in popravila motornih vozil. Veliko število ljudi je zaposlenih tudi v izobraževanju (77.000), zdravstvu in socialni oskrbi (71.000) ter v javni upravi (49.000), s podatki postreže Mikša.

Delež ljudi, zaposlenih v sekundarnem sektorju, torej v industriji, je v letu 2022 zgolj okoli 34 odstotkov (pri čemer jih je največ zaposlenih v proizvodnji kovinskih izdelkov in v proizvodnji električnih naprav), delež zaposlenih v primarnem sektorju (v kmetijstvu) pa je zgolj triodstoten.

Kateri poklici, ki so se opravljali takrat, se zdaj več ne?

Saj poznate tisti rek, da bodo učenci današnjih osnovnih šol v velikem številu delali v poklicih, ki jih danes sploh še ne poznamo ...

Poleg delovnih mest v industriji se še vedno – kljub pomoči države, subvencijam - zmanjšuje delež zaposlenih v primarnem sektorju.

V zadnjih letih je močno opazen padec števila kmetov.

V zadnjih 20 letih se je število skoraj prepolovilo - s 43.000 zaposlenih v letu 2000 na zgolj 24.000 v letu 2022. Prav tako je število zaposlenih v rudarstvu v zadnjih dvajsetih letih padlo s 6000 zaposlenih na zgolj 2300, razlaga Mikša. 

Novo na Metroplay: Nuša Lesar o najlepšem letu svojega življenja, materinstvu in delu voditeljice