Če se kdaj znajdete na avtobusni postaji ljubljanskega mestnega prometa tik ob glavni železniški postaji, potem veste, da je tu prostor dragocena roba.
Avtobusno postajališče je ozko kot tekaška steza, nanj pa se vsak dan izliva prava reka ljudi – dijakov, rednih potnikov, mamic z vozički in turistov z velikanskimi kovčki.
Tukaj ni prostora za napako
Medtem ko se množica na postajališču gnete in išče svoj prostor, mestni avtobusi na robu postaje manevrirajo z natančnostjo v milimetrih. Tik ob pločniku avtomobili sunkovito pospešijo, ko se prižge zelena luč. En korak preveč v napačno smer in čakajoči potnik je že na robu ceste, kjer ga lahko hitro zanese pod kolesa.
Če pred tabo vijuga turist s kovčkom velikosti pralnega stroja, za tabo pa ti že skoraj za vrat diha nestrpen potnik, ki z očmi lovi prihod avtobusa, te lahko vrvež na ozkem postajališču hitro potisne naravnost na cesto.
Ni čudno, da se številni sprašujejo: je to najbolj nevarno avtobusno postajališče v mestu? Nedvomno je eno najmanj prijaznih, saj ne zdrži pritiska sodobne mobilnosti. Ni bilo načrtovano za valove turistov z železniške postaje, jutranji stampedo dijakov in delavcev, pa tudi ne za vsakdanjik, kjer gneča ni izjema, temveč pravilo.
Rešitve?
Slovenska prestolnica naj bi v prihodnjih letih končno dobila prenovljen kolodvor. Do takrat pa bo vseeno preteklo še kar nekaj vode.
V vmesnem času bi bilo nujno, da bi pločnik oziroma robnik postajališča opremili z vidnimi barvnimi talnimi oznakami. Te bi potnikom jasno pokazale, kje je varen prostor za čakanje, drveče avtomobilske voznike pa opozorile, da na tem mestu upočasnijo.
Najboljša rešitev bi nedvomno bili ležeči policaji pred postajališčem, ki bi umirili promet, ko se avtobusi vključujejo na postajo. Tudi začasna širitev ali prestavitev enega dela postajališča bi močno razbremenila pritisk.
