Avtocestni dnevnik Slovenke: "In potem se, da se sprostim, ustavim na Trojanah na krofih. In spet stojim v vrsti ..."

Stres se začne takoj zjutraj, ko pogledam razmere na cestah. Ažurni Metropolitan novinarji, ki so od 6.30 že na preži za najnovejšimi novicami, mi vestno javljajo, ali je na štajerski avtocesti kakšna nesreča ali grem raje po stari od Vranskega do Blagovice. Kar pogosto se to dogaja, moram priznati.

Vožnja po stari cesti je postala že kar domača. A kaj, ko ni nič manj stresna od tiste na avtocesti. Tovornjaki na eni in drugi strani. Prestrašeni vozniki na stari in avtocesti. Kaj se dogaja z vozniki? Se še kdo drži pravil? Ali jih sploh še kdo pozna?

Stresne vožnje terjajo svoj davek

Vsak dan se vozim iz Celja v Ljubljano. In nazaj. Vem, ni najbolj vzorno, pa vendar. Prepogosto se v redakcijo pripeljem utrujena. Od vožnje. Ko pridem, najprej potrebujem kavo, ki je med vožnjo nikakor nisem uspela spiti, ker bi jo prej polila kot spila. Telo je ves čas napeto in nenehno na preži, če bo pred mano kdo kar tako "za hec" zaviral, se vrgel na prehitevalni pas ali se zadnji hip odločil, da gre na izvoz, in iz prehitevalnega, s 140 km/h, skočil na desni vozni in potem takoj na zaviralni pas.

Skoraj ni več pomembno, ob kateri uri grem iz Celja. Vožnja do središča Ljubljane bo v dobrem povprečju trajala uro. Vedno se bo pred mano znašel nekdo, ki bo na uvozu na avtocesto po pospeševalnem pasu vozil 50 km/h in se počasi prestavil na voznega. Vozila za njim, upam, da imajo dobre zavore. Ali bom naletela na kolono tovornjakov, ki se tik drug za drugim vozijo proti svojemu cilju in nobenemu nič hudega sluteči niti pomislijo ne, da bi koga spustili na vozni pas. Obstajajo svetle izjeme, ki kdaj pa kdaj na kratko posvetijo s sprednjimi lučmi, a so zelo redke.

Potrpljenja ni več 

Ko se končno uspem zvrstiti na vozni pas, je pred mano level 2. Kako med tovornjaki pospešiti na več kot 100 km/h in se varno vključiti na prehitevalni pas, kjer: - opcija 1, vozi jutranji dirkač, ki se ne ozira na nikogar drugega in pelje s svojo "hitrostjo" - opcija 2, vozi upokojeni voznik, ki ne upa stopiti na pedalko, kaj šele se postaviti na desni vozni pas, kjer vozijo vozila s hitrostjo, nižjo od tovornjakov - opcija 3, vozi voznik, ki ti bo zanalašč ob boku vozil z isto hitrostjo kot ti, da boš naslednjih 5 minut ostal ujet v koloni velikih zveri - opcija 4, vozi prepotenten voznik kombija "laganini s tempomatom" 100 km/h, z eno nogo na armaturni plošči, z eno roko telefon na ušesu in te niti zazna ne, da se voziš za njim. So dnevi, ko nimam potrpljenja (teh je vedno več), in mu "poblendam", da bi me opazil. Pa mi pomaha. In mu pomaham nazaj.

Pred časom sem si kupila nek poldrag kamen, ki naj bi sproščal napetosti med vožnjo. Recimo, da sem verjela, da mi bo pomagal. Pri vožnji po slovenskih avtocestah mi cel tovornjak teh kamnov ne bi pomagal!

Veste, katerih se za dobro jutro najbolj razveselim? Tistih, ki vidijo, da bi jih rad prehitel, pa se ti nasmehnejo, nastavijo tempomat na hitrost, ki jo na desni vozi tovornjak, in tako vztrajajo do Domžal, kjer te ne glede na uro, dan, letni čas ali meglo, čaka nek zamašek. Joj, bognedaj, da dežuje. Kaj šele bo, ko bo sneg presenetil Darsove delavce. Zdaj je že kar dolgčas, če se kakšno jutro mimo Lukovice peljem 'tekoče'. "Oo, lep dan se obeta," si rečem ob takšnih priložnostih.

Zakaj so tam vedno zamaški? Zakaj se ljudje bojijo z 80 km/h na uro postaviti s prehitevalnega pasu med dva tovornjaka? Aja, verjetno zato, ker bi morala tovornjakarja zavirati! Dajmo, no, ljudje, smo lahko vsaj nekje malo uvidevni drug do drugega? Vsaj zjutraj, prosim? No, in potem to še ni vse. Je treba prit še nazaj domov.

Včasih se je še dalo pripeljati do doma s tempomatom, nastavljenim na idealni hitrosti za manjšo porabo. Tam nekje med 105 in 110 km/h je to pri moji beli streli. Da bi prihranila. Ja pa ja de. Kako? Na desnem pasu tovornjaki. Tisti tapočasni. Na levem pasu tovornjaki. Tisti tapočasni. Na kateri pas se zvrstiti, da boš lahko do svojega izvoza pravočasno zavil na desni pas in se zvrstil za odhod z avtoceste? Včasih je ta uganka težja od tombole.

V vsakem primeru boš zaviral, pospeševal in pozabil na tisti cent prihranka, na katerega si upal. Pa kaj bi s prihranki, tako ali tako se cene bencina spreminjajo hitreje kot napačne vremenske napovedi. Uuuf, niti na cesto še nisem prišla, pa sem že nervozna. In potem si včasih, da se sprostim, ustavim na Trojanah na krofih. In spet stojim v vrsti.

Novo na Metroplay: Nuša Lesar o najlepšem letu svojega življenja, materinstvu in delu voditeljice