Namesto da bi pristojni sprejeli odgovornost za včerajšnji požar v dijaškem domu, se raje sklicujejo na pravne luknje. Smo res prišli tako daleč, da so železniške postaje pomembnejše od življenja otrok?
Slovenijo je pretresla tragedija, ki bi se jo dalo enostavno preprečiti. V Dijaškem domu Ivana Cankarja na Poljanski cesti je v sredo ponoči zagorelo, 11 oseb je bilo poškodovanih. Ena oseba je še vedno v kritičnem stanju in se bori za življenje.
Že takoj so v javnost začele curljati informacije, da se požarni alarm ni oglasil. A nato je udarila še bolj skrb vzbujajoča novica: požarnega alarma sploh ni, požarnih stopnic pa prav tako ne!
Medtem ko si je ravnatelj dijaškega doma Šemso Mujanović poleg ministra za vzgojo Vinka Logaja opral roke z navedbami, da požarni alarm sploh ni predpisan, bodo otroci in njihovi starši za vedno zaznamovani. Pojasnilo odgovornih jim je tako bore malo v tolažbo.
Težko je razumeti, kako je mogoče, da stavba, kjer biva več kot 300 mladih, nima osnovnih varnostnih ukrepov. Še težje pa je sprejeti, da se pristojni ob tragediji sklicujejo na pravne luknje, namesto da bi prevzeli odgovornost in zagotovili, da se kaj takšnega nikoli več ne ponovi.
Minister za vzgojo in izobraževanje Vinko Logaj
Po toči zvoniti je prepozno
Prevzemanje odgovornosti za tragedije pri naši vladi ni v besednjaku. Če smo se karkoli naučili iz tragedije v Velenju, je to, da vsi odgovorni dvignejo roke nad krivdo. Za varnost je po njihovem mnenju vedno poskrbljeno, vse je po predpisih in dogodki so popolnoma nepričakovani in presenetljivi.
Pa vendar – v Sloveniji je kar 17 dijaških domov brez požarnih alarmov in požarnih stopnic. To pomeni, da je vsak dan življenje več tisoč otrok ogroženih, čeprav ministrstvo in vlada neprestano vrtita enako ploščo, da je za vse dobro poskrbljeno. Kako bi se stvar lahko končala, če varnostnik ne bi opazil požara, raje ne razmišljamo.
Zaupati življenje več kot 300 otrok v roke ene osebe je absurdno in neodgovorno. In posledice tega bi morala nositi vlada z ravnateljem na čelu. Besede, da bodo predlagali spremembe zakonodaje, niso poškodovanim dijakom prav nič v uteho, saj je absolutno prepozno.
Kje so prioritete?
Vlada medtem brez težav najde stotine milijonov evrov za železniške postaje, vojaško opremo in zaščito kulturnih spomenikov. A ko gre za varnost otrok, se zdi, da zmanjka sredstev. Kakšno sporočilo to pošilja mladim in njihovim staršem?
Zdaj ni čas za birokratske izgovore, ampak za takojšnje ukrepanje. Dijaški domovi morajo biti varni, ne glede na to, ali zakon to zahteva ali ne. Ne smemo več čakati, da bi se podobna tragedija ponovila – ker takrat bo spet prepozno.
Novo na Metroplay: Tilen Artač o tem, zakaj je bilo težko imitirati Roberta Goloba in kako v resnici nastane vrhunska imitacija