Dr. Barbara Jaki: "Ukvarjamo se z ljudmi s posebnimi potrebami – slepimi, slabovidnimi, gluhimi in naglušnimi, tistimi z demenco."

V Ljubljani živeča Novomeščanka dr. Barbara Jaki govori pet jezikov, pri vodenju Narodne galerije pa se zgleduje po najboljših na svetu. 

V Narodni galeriji ste skorajda veteranka – v njej ste namreč zaposleni že od leta 1987, ko vam je po zaključku študija umetnostne zgodovine takratna ravnateljica ponudila delo v fototeki. Se vam je takrat, kot znanja lačni študentki, z vstopom vanjo odprl svet?

V mojih očeh je bila to vedno idealna služba. Delovno mesto v Narodni galeriji je bilo povsem nepričakovano, saj sem imela štipendijo v Novem mestu, kar je pomenilo, da me je tam že čakala zaposlitev.

Po dolgem premišljevanju in vztrajnosti takratne ravnateljice dr. Anice Cevc sem ponudbo sprejela in še danes sem izjemno hvaležna, da sem jo. Galerija mi je v celoti povrnila štipendijo in tako sem se poslovila od vsakdana v mirnejšem, prijaznejšem okolju. Bi pa moje življenje, če bi ostala v rojstnem kraju, zagotovo teklo preprosteje.

Vmes ste nato delovali kot vodja kustosov, mesto direktorice pa ste prevzeli konec leta 2005. Katere odgovornosti so vam s funkcijo legle na pleča, ki jih morda niti niste pričakovali?

Doživela sem precej pretresov. Predvsem prenova Narodnega doma, matične stavbe Narodne galerije, je bila od začetka načrtovanja, pridobivanja sredstev in vse do izvedbe nadvse kompleksna zgodba.

Uredili smo tudi povečano stalno zbirko pa gostovanja v tujini, denimo Parizu in Pragi, sledila je še stoletnica Narodne galerije. Razumljivo, da sem se v začetku precej lovila. Predvsem pa – kolikor se sliši nenavadno – za direktorski stolček nikoli nisem imela ambicij. Šele po vztrajanju takratnega ministra za kulturo sem se odločila, da sprejmem to odgovornost.

Je ljubiti umetnost postal pogoj za že skoraj dve desetletji vizionarsko vodenje ustanove?

Pri nas v Narodni galeriji pogosto rečemo, da zjutraj ne gremo v službo, ampak v galerijo.

"Za nas sodelavce skorajda ne obstaja ločnica med delovnim in zasebnim časom, temveč se obe plati izrazito prepletata. To, da ko zaprem vrata pisarne in zame v resnici še ni konec galerije, me čisto nič ne moti."

Ko je poklic tako tesno povezan z materijo, torej umetnostjo, iz ljubezni do katere smo sedeli za študijskimi klopmi, si človek ne bi mogel želeti boljšega.

Pregovor sicer pravi, da je vsako delo častno, držati v rokah vse niti galerije, pa se zdi še posebej laskava vloga. Kaj vam predstavlja največji privilegij tega položaja?

Največji privilegij položaja je, da imam svoje delo neskončno rada. Predvsem pa je pomemben motiv priložnosti, da lahko kot umetnostna zgodovinarka delujem v galeriji in s kolektivom umetnost posredujem javnosti, da jo naredim vidno.

Ne gre namreč zgolj za delo v kabinetu z odmevom v strokovnih publikacijah ali razpravah, ki dosegajo precej ozek krog občinstva. Galerija je široko odprt prostor, ki omogoča našim spoznanjem dialog s široko javnostjo. Na ta način lahko svoje delo sproti preverjamo, zadovoljujoča pa je tudi zavest, da nas spremlja vse večji krog občinstva.

Leta 1987 ste diplomirali iz umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kaj vas je v obdobju študija navdihovalo, da ste se poglabljali v zgodovinska čtiva?

Obstaja utrinek v spominu, za katerega nisem zares prepričana, ali gre za odločilen impulz, a kot bi bilo včeraj, se spominjam obiska kmetijskega sejma na gradu Grm z očetom. Od jabolk do grozdja nič ni bilo dovolj zanimivo, zato se je potrudil, da bi otroka vsaj malo razveselil.

Nato je rekel, da mi bo še nekaj pokazal. V rokah je imel ključe grmske slavnostne dvorane.

"Ko sva vstopila, se mi je kot šestletni deklici zdela nekaj čudovitega. Na stropu so se bohotile štukature in barvite poslikave."

Morda so se podobe tako globoko usidrale v podzavest, da sem se jih mnogo let pozneje odločila raziskati.

Hranite na mladostni čas kakšen topel umet­niški spomin?

Da, na razstavo v Dolenjskem muzeju, spomin na bližino slikarja in grafika Božidarja Jakaca, ki je imel novomeško stanovanje v bližini mojega doma, ter foto galerijo Slon, v kateri sem delala pod vodstvom Jova Grobovška, priznanega slovenskega arhitekta in konservatorja in prvega direktorja zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto.

Pod njegovim okriljem sem tam med gimnazijo tudi sodelovala pri arheoloških izkopavanjih.

"Moj prosti čas je bil povsem posvečen umetnostni zgodovini."

Je določena mera konservativnosti nujno zlo za ohranjanje prvinskosti ustanove?

Konservativnost je nujna. Likovno dediščino svojih prednikov moramo ohranjati in negovati, sočasno pa institucijo oplemenititi tudi s sodobnostjo, saj se mora v njej odražati duh časa. Ob tem nenehno skrbimo za kakovostno raven, saj je zdrs v banalno povprečnost lahko zelo hiter.

Med zadnjimi pokloni Narodne galerije slovenskim velikanom sta bili razstavi ilustracij Hinka Smrekarja in zbirke umetnin Ivane Kobilca. Se zdi, da Slovenci zgodovino svoje umetnosti dovolj negujemo?

Mi seveda skrbimo za privlačne razstave in stalno zbirko, da ni statična, temveč živ organizem. Znotraj nje pogosto organiziramo manjše razstave, ki se tako ali drugače povezujejo z njo. Tudi ciklus vodenj, simbolično imenovanih Kustos za en dan, v sklopu katerih vabimo strokovnjake z različnih področij, obiskovalcem omogoča drugačno razlago, kot bi jo ponudili mi - umetnostni zgodovinarji.

"Ukvarjamo se tudi s skupinami s posebnimi potrebami – slepimi in slabovidnimi ter gluhimi in naglušnimi. Z vodenji, prilagojenimi dementnim obiskovalcem, pa je Narodna galerija postala prva demenci prijazna točka pri nas."

Gre za kompleksno zgodbo, pri kateri ne gre zgolj za dementne obiskovalce, temveč tudi njihove spremljevalce. Nevroznanost namreč ugotavlja, da se ob občudovanju umetnin sproščajo sinapse, ki blagodejno vplivajo tako na bolnika z demenco kot tudi na njegovega skrbnika.

Se kdaj, ko potrebujete globok vdih, še vedno sprehodite med hodniki galerije?

Nadvse rada se, zlasti po vrnitvi z daljše odsotnosti, sprehodim skozi stalno zbirko. Včasih v tišini, ko še ni obiskovalcev, spet drugič v vrvežu, da opazujem njihove reakcije. In težko je izbrati eno samo umetnino, na kateri se mi mimogrede najraje ustavi pogled. Vse so tako domače. 

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču