Pogovarjali smo se z Luko Mescem, ministrom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki bo 9. junija na listi Levice kandidiral za evropskega poslanca.
V pogovoru nam je Luka Mesec razkril, kaj ga je v politiko pritegnilo, da se je odločil zanjo, zakaj meni, da niso politiki "vsi isti", katera načela meni, da Evropska unija zagovarja in katere politične teme vidi v luči prihajajočih evropskih volitev kot najbolj pomembne. Zaupal nam je tudi ekskluzivno novico: v tem tednu so na vladi izhodišča, da se v naslednjih 10 letih v stanovanjsko politiko investira milijarda evrov!
Javnost vas pozna predvsem kot politika: kdo pa ste v zasebnem življenju?
Hmm. V bistvu preveč prijazen za politiko (smeh). To je sicer dobra lastnost, starejši, ko sem, bolj cenim prijazne ljudi (včasih sem cenil inteligentne), a v politiki se moraš priučiti tudi nekaj ostrine. Drugače sem pa predvsem človek, ki gre za svojimi zanimanji, to je moj motor v življenju. Tudi politiki sem zato, ker me je to zanimalo: kako deluje država, sistem, kako je družba organizirana … Najraje na svetu imam svoje prijatelje in družino, med pa hobiji bi pa rekel šport, kot so tenis, tek, sprehod vsak dan obvezno, branje, filme in serije pa potovanja in izleti. Ko je poletje, grem najraje med vikendom h kakšni slovenski reki, rad pa bi imel več časa, da lahko potujem. Nazadnje sem bil na resnem potovanju v Gani v Afriki, kjer sem obiskal prijateljico Tjašo Rener, ki je slovenska slikarka, ki pa že 10 let živi tam in je bila tudi odlična vodnica. V življenju me sicer najbolj osrečuje to, da lahko preživim dan s prijetnimi ljudmi. Ker če so okrog tebe prijetni ljudje, nobena stvar ni težka, Zelo zoprno pa je, ko je obratno, ko so okrog tebe sami konflikti.
Kako se je vaša mlajša verzija razlikovala od zdajšnje?
V zadnjih 10 letih sem se predvsem priučil stvari, ki so mi manjkale – od vodenja do pogajanj. Ko smo mladi, smo, kot kepa gline, neoblikovani, čez leta pa se z disciplino, delom in učenjem izmojstriš v stvareh, ki jih potrebuješ za življenje. Vendar pa je napredek lahko varljiv – vsakič, ko napreduješ, se tudi spreminjaš in s tem lahko nevede dobre lastnosti izgubljaš. Tega se pazim. Najbolj spoštujem ljudi, ki ne glede na družbeni položaj ostanejo skromni, prijetni, odprti in ki jim ne glede na starost uspe ohranjati svojo igrivost.
Kdaj pa ste se odločili, da želite biti politik, in kaj je bilo tisto, kar vas je v politiki pritegnilo?
Mene je v politiko pripeljal aktivizem. S tem sem se srečal na fakulteti, saj sem tja prišel leta 2007. To je bilo obdobje finančne krize, ki je prišla tudi k nam, in takrat se nam je zdelo, da se nam je prihodnost podrla pred očmi. Moja generacija je namreč odraščala v časih prepričanja, da se bosta od vstopa v EU cedila samo še med in mleko. Sledila so leta varčevalnih ukrepov, stanovanja so postala nedostopna, službo je bilo takrat težko dobiti. Zato smo se odločili, da je treba oblikovati politično alternativo, ki bo v ospredje postavila teme, ki so nas pestile, dostopna stanovanja, boj proti prekarnosti in revščini, dostojno starost, skrb za okolje in planet. To so postali motivi tako nas kot stranke in mene kot politika, ki je ta projekt deset let vodil.
Slogan "vsi so isti" je pogost odgovor državljanov na vprašanje, zakaj se ne podajo tako na državnozborske kot tudi evropske volitve. Zakaj bi vi rekli, da niste »vsi isti«?
Kot prvo bi rekel, da ta sentiment razumem. Ljudje so siti praznih obljub. In res je marsikdo v politiki samo obljubljal, naredil pa ni nič. Ko gledam svoje kolege, sploh tiste, ki so najdlje v politiki, po 20 in 30 let, se tudi sam vprašam: kaj je zaradi njih drugače? Kaj je njegov prispevek? Sam sem se od začetka postavil drugače. Zato je moj pečat po 10 letih jasen. Bil sem predlagatelj zakona o minimalni plači, zaradi katerega je ta letos za več kot 40 % višja, kot je bila pred petimi leti. Bil sem predlagatelj zakona o zaprtju trgovin ob nedeljah, zaradi česar ima danes 30.000 ljudi proste nedelje. Bil sem pobudnik ustanovitve Ministrstva za solidarno prihodnost, ki je po 20 letih praznih obljub sprejelo zakon o dolgotrajni oskrbi in zdaj vlaga velike napore, da ga izvedemo. In ne nazadnje na začetku mandata sem zastavil svoje ime za zavezo, da država v 10 letih zgradi 20.000 stanovanj. Temu so se takrat smejali, a s tem tednom po dveh letih borbe in pogajanj, to postaja realnost. Jutri bodo na vladi izhodišča za zakon, s katerim bomo za stanovanjsko gradnjo v naslednjih 10 letih zagotovili 1 milijardo evrov. To so razlogi, da nisem tak kot drugi: ne prodajam praznih obljub. Za cilje, ki si jih zastavim, naredim vse, da jih uresničim.
Našteli ste veliko pozitivnih sprememb. Ali bi lahko rekli, da je med drugim problem za nizko udeležbo na evropskih volitvah, ki je bila leta 2019 v Sloveniji zgolj 29 %, tudi ta, da se predhodno omenjeni dosežki ne izpostavljajo dovolj, ampak se izpostavljajo predvsem napake v politiki? V javnosti je namreč opaziti veliko negativnih sloganov, povezanih s politiki (da ne delajo, da so v politiki samo zaradi denarja …), občutek je, da se na trenutke že demonizirajo.
Ja, absolutno se mi zdi problem. Marsikdo od politikov si to zasluži, ampak politika nasploh si pa takega renomeja ne zasluži. Sploh ker okoli sebe vidim veliko ljudi, ki zelo trdo delajo. In v resnici je to naporen poklic, ki ni samo poklic, ampak je način življenja. Težko spreminjati stvari, sem pa optimist. Ob drugi obletnici vlade si upam reči, da imamo po dolgih, morda po 20 letih končno vlado, ki bo pustila pečat. Kar se tiče resorjev, ki jih vodi stranka Levica, lahko rečemo, da smo povsod na dobri poti, da program uresničimo: od stanovanj, ekonomske demokracije, pokojninske reforme, dolgotrajne oskrbe, do prenove medijske zakonodaje.
Kaj vam politika v enem stavku predstavlja?
Predvsem privilegij, da lahko sodelujem pri ustvarjanju naše skupne prihodnosti. In veliko odgovornost, ki ji posvečam življenje.
Katere politične teme oziroma katera politična vprašanja vidite v luči prihajajočih evropskih volitev kot najbolj pomembne in jih postavljate v ospredje?
Tri bi izpostavil. Najprej železnice. Z vlakom sem šel v Bruselj, ker se mi zdi absurdno, da iz Ljubljane potrebuješ 17 ur do prestolnice EU. Če hoče biti Evropa povezana, mora biti povezana tudi prometno. In to ne tako, da letimo v 500 km oddaljene kraje, kar zdaj postaja praksa. Z vlakom proizvedemo 80-krat manj emisij kot z letalom. Druga stvar, ki bi jo izpostavil, je Evropa kot ščit pred krizami. Evropa je nastala zato, da prepreči vojne med članicami. In je pri tem uspešna - čeprav mora storiti bistveno več, da ustavi dve vojni v svoji bližini, v Ukrajini in v Palestini! A povedati želim nekaj drugega. V EU nimamo vojn, imamo pa krize. EU moramo tako okrepiti, da nas bo ščitila pred krizami tako kot nas pred vojnami. Da nam, finančne, geopolitične ali podnebne krize ne bodo uničevale življenj. Zadnja stvar pa je umetna inteligenca. Ko se z ministri za delo v Bruslju pogovarjamo o tem, se nemudoma pojavi vprašanje, koliko milijonov delovnih mest bo UI uničila. Morali bi se pogovarjati ravno obratno: kako doseči, da nam nova tehnologija olajša življenje, ne pa ga zagreni. 8. 9. junija bodo poleg evropskih parlamentarnih volitev tudi trije referendumi: o pravici do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, legalizaciji kanabisa in uvedbi preferenčnega glasu na parlamentarnih volitvah. Kako boste glasovali? Glasoval bom 3-krat za.
Slovenija je priznala Palestino, kaj to predstavlja in zakaj je tako pomembno?
Ker želi Izrael uničiti palestinsko državnost in tam izvaja genocid. Umrlo je že več kot 40.000 ljudi, od tega 15.000 otrok!
Kaj pa glede vojne v Ukrajini? Kakšna se vam je zdela razlika v odzivu na vojno v Ukrajini in Palestini?
Razlika je v oči bijoča: proti Rusiji smo uvedli 2000 sankcij, proti Izraelu niti ene. Problem v Ukrajini pa je, da se vojna ne končuje. Zato potrebujemo strategijo, kako sesti za pogajalsko mizo in vojno končati. Trenutno tam poteka vojna na izčrpavanje, ki lahko traja še leta.
Ste podprli kampanjo My voice, my choice: za varen in dostopen splav? Zakaj to vidite kot pomembno?
Da, ker želim, da bi bil vsak otrok, ki je rojen, tudi ljubljen in bi imel pogoje, da se razvije v srečnega človeka. S prepovedjo splava pa se bodo rojevali tudi nezaželeni otroci, ki ne bodo ljubljeni. In nasploh ima ta politika temačno ozadje. Prejšnji teden je bila naslovna tema angleškega častnika The Economist demografija. Tam sem zasledil zelo zanimiv podatek. V Ameriki, ki se tudi sooča z upadom rojstev, je za kar polovico tega upada “krivo” zmanjšanje števila rojstev pri ženskah mlajših od 19 let. Tamkajšnja skrajna desnica to ve in prepoved splava je uperjena prav v te ženske: po navadi revne najstnice, ki so pred tridesetimi leti rojevale enkrat pogosteje kot danes.
Močno se zavzemate tudi za pravice manjšin ter na splošno deprivilegiranih v naši družbi; v Sloveniji smo recimo lahko nedavno videli vaško stražo. Grozili so, da bodo migrante obesili, želijo remigracijo. Remigracija je sicer skrajno desničarski politični koncept, ki se nanaša na prisilno ali spodbujeno vračanje evropskih priseljencev neetičnega porekla, pogosto tudi njihovih potomcev, rojenih v Evropi, nazaj v kraj njihovega rasnega izvora, ne glede na status državljanstva. Kaj porečete na to?
Ta posnetek se mi zdi obupna provokacija, za katero verjetno ne stoji več ljudi kot teh 10 fantov na posnetku. Problem pa je, da jim je uspelo s to provokacijo pridobiti pozornost celotne slovenske javnosti in podporo dela politike. Ta del je nezaslišan. Vsak politik bi moral biti zgled in vzor drugim. A ena od največjih strank pri nas pa podpira in celo podpihuje tako prepotentno najstniško obračunavanje z ljudmi na družbenem robu.
V Evropski uniji moč ponovno dobivajo nekatere ideje skrajne desnice. Kako vi gledate na to?
To je zelo problematično, saj je Evropska unija projekt miru. Ampak za to moramo narodi v Evropi sodelovati. Skrajna desnica se hrani iz nacionalizmov in oživljanja ideologij, ki so svet pripeljale v 2. svetovno vojno. Če nacionalisti prevladajo v Evropi, se to ne bo dobro končalo. Lahko bi bil to celo njen konec. Danes se to sliši nemogoče, ampak kdo je pa leta 1910 mislil, da je svet na pragu svetovne vojne?
Pri obravnavi priseljencev je pri določenih političnih polih videti, da se osredotočajo predvsem na raso: če primerjamo recimo priseljence iz Ukrajine in priseljence iz držav tretjega sveta, je pri nekaterih politikih zaznati razliko v obravnavi, pravijo, da Ukrajinci povzročajo manj problemov. Ko pa se nanašamo na problematiko na primer kraje, bi lahko rekli, da je v ospredju prej vprašanje revščine in ne rase?
Vsekakor. Pri rasizmu je vedno revščina tista, ki je v ospredju. Češ, glejte jih, kako živijo. Je pa to povsem zavržno. Če smo v zadnjem stoletju kaj dokazali, je to, da barva kože nima prav nobenega vpliva na človekove sposobnosti ali lastnosti.
V zgodovini imamo tudi primere, ko so bili Slovenci v času fašizma preganjani in mučeni. Nasilni fašizem se je rodil prav v Trstu 13. julija 1920 s požigom slovenskega Narodnega doma. Fašisti so prepovedali javno rabo slovenščine, zapirali slovenska društva, mučili in preganjali zavedne Slovence in Slovenke ter druge politične nasprotnike. Bi vzpon skrajne desnice v Evropi lahko na neki točki ogrozil tudi Slovence?
Na žalost lahko. In skrbi me, da bi lahko skrajna desnica uničila evropski projekt, kar bi življenjsko ogrozilo tudi nas, Slovenijo. Druga svetovna vojna se je začela tako, da je Hitler izkoristil svojo premoč in si začel prilaščati kos po kosu sosednje države: dele čehoslovaško, priključil Avstrijo, napadel Poljsko … Da se to ne bi ponovilo, je bila Evropska unija vzpostavljena na temelju, da so narodi med sabo enakopravni, ne glede na to, kako veliki smo. In v taki uniji je prihodnost Slovenije varna. Če dopustimo, da se EU razbije, pa lahko pridemo do načela prevlade močnejšega. Ne pozabimo, da je bila Slovenija pred 80. izbrisana iz zemljevida in razdeljena med močnejše sosede. Italijo, nacistično Nemčijo in Madžarsko. Danes spet živimo v svetu, kjer si močnejši narodi jemljejo pravico napasti šibkejšega. Rusija si je, tako prisvojila dele Ukrajine, Izraela se je odločil uničiti Palestino, Azerbajdžan pa je v gorskem Karabahu enostavno razglasil, da Armenci, ki so tam živeli stoletja, pravice bivati tam. Ljudje so enostavno naložili v avtomobile, kar so lahko in so se morali odpeljati v Armenijo. To se je vse zgodilo v zadnjih dveh letih, to niso zgodbe, stare 100 let.
Bi morebiten vzpon skrajno desnih strank lahko ogrozil tudi nadaljnje uresničevanje politik zelenega prehoda?
Oni bodo to ustavili z argumenti, da se Kitajci tudi ne držijo programa. Pa Američani se ne … To so več ali manj laži. Kitajska nas prehiteva po proizvodnji električnih avtomobilov. Kitajska nas prehiteva po proizvodnji sončnih celic. Kitajska sama pravi, da bo leta 2060 ogljično nevtralna. Amerika je zagnala kup programov, predvsem pod Bidnovo vlado, ki gredo v to smer. Je pa zame zelo pomembno, da Evropa na to gleda kot na priložnost, prihodnost bo na strani tistih gospodarstev, ki bodo postala zelena. Leta 2040 nihče ne bo več želel kupovati dizelskih avtomobilov, ker bodo električni toliko boljši. Vprašanje za Evropo pa je: ali bomo to izvedli ali pa bomo pustili, da nas bo čas povozil?
Kaj pa vprašanje družbenih omrežij? Lažne informacije in tudi širjenja sovražnega govora na družbenih omrežjih je veliko bolj preprosto. Kot kakšen problem vidite to?
Socialna omrežja so obljubljala veliko demokratizacijo. Vsak bo lahko prišel do svojega glasu. To so bile sanje ustvarjalcev interneta. A stvari so zavile po svoje. Točka preloma je bila, ko je Facebook iznašel všeček (like) in se je cel svet začel vrteti okoli tega, katera objava dobi več všečkov. Od takrat se soočamo s propadom resnice. Ni več pomembno, kaj poveš, ali je to, kar si povedal resnično. Važno je, da je ljudem všeč, da dobiš všeček. To je velik družbeni problem, a treba ga bo rešiti na demokratičen način – z odgovornostjo vseh nas, ne pa s tem, da se uvede neke vrste cenzura.
Kaj pa, če se ustvarjajo skupine, ki temeljijo na podlagi sovražnega govora? Je to lahko problem z varnostnega vidika?
Tega se predvsem ne sme lajkati, deliti ali posnemati. Če gre za odkrite grožnje, pa vsekakor prijaviti.
V zadnjem času lahko videli raznorazne napade na politike (npr. nedavni napad na evropskega poslanca SPD Matthiasa Eckeja, ustrelili so Roberta Fica). Vam to pride do živega, vas skrbi? In kaj vas pri delu v politiki, kljub izzivom, najbolj navdihuje?
Sam sem vedel, da odločitev za politiko pomeni, da bo marsikaj treba tudi žrtvovati. Skrbi me pa ne. V zadnjih tednih sem bil v vseh koncih Slovenije. Povsod sem bil lepo sprejet, ljudje pa so mi dali vedeti, da cenijo moje delo.
Bi pa lahko kljub temu rekli, da je z vidika skrajnežev nevarno delo kot tako?
Lahko je, je pa zelo narobe, da se zato zapreš v “varen krog”. Sam sem se varnostnikom odrekel na začetku mandata. Nekoč sem gledal dober dokumentarec o francoskih predsednikih, kako so se zaradi občutka ogroženosti spremenili. Mitterrand v 80. letih se je npr. mirno sprehajal po Parizu, šel s prijatelji na piknik in kartat. Macron pa je danes konstantno obdan z vojsko varnostnikov in konvojem avtomobilov. Med njim in ljudstvom je debelo območje varnosti, kar je po mojem zelo škodljivo. Meni je zelo pomembno, da lahko grem po ulici in da me ljudje lahko ustavijo in z njimi lahko klepetam. Ko se z njimi pogovarjaš, ti da tudi misliti. Ta odprtost je temelj demokratične politike.
Kaj vam predstavlja Evropska unija? Katera načela bi rekli, da zagovarja?
To je pa enostavno: svoboda, enakost, bratstvo! To bi morala, je pa res, da bo treba predvsem na bratstvu in enakosti še delati.
Zakaj menite, da je zdaj ključno, da gredo ljudje volit? Leta 2019 smo namreč imeli bolj nizko udeležbo.
Če ne greš volit, bodo zmagali ravno tisti kandidati, ki jih sam ne bi nikoli volil.
Za konec imam nekoliko nekonvencionalno vprašanje, malo za šalo, malo zares. Vi spremljate tudi Žižka, on pravi, da je krščanski ateist in bi me zanimalo sledeče: desnica konstantno trdi, da zagovarja krščanske vrednote in pravi, da je bila tudi Evropska unija zgrajena na krščanskih vrednotah. Ampak če bi Jezus živel danes, menite, da bi bil glede na vrednote, ki jih je zagovarjal, prej v Levici? Zagovarjal je namreč revne in na splošno deprivilegirane, tudi ni imel želje nobenega izseliti na podlagi barve polti.
Seveda, Jezus je bil socialist. Temelj krščanskega sporočila je bratstvo. Ki pomeni: obnašaj se do vsakega človeka, kot da bi ti bil brat. Sam se tega absolutno poskušam držati. Težko pa rečem, da take vrednote opazim pri kakšnem gospodu Hojsu ali Grimsu (smeh).
Novo na Metroplay: Dedek Mraz opozarja: "Starši, ne delite otrok na pridne in poredne!"