Spoznajte pomursko umetnico, ki jo je ideja o trajnostni modi popeljala do Pariza

Nana Irgolič je po poklicu profesorica likovne pedagogike in zase pravi, da je bila v stiku z umetnostjo, odkar pomni. Navdušuje jo slikanje, njena posebnost pa so šivane slike. Namesto barv in čopičev pri njihovem ustvarjanju uporablja tekstil.

Ukvarja se tudi s trajnostno modo. Goji predvsem strast do 'vintage' oblačil, ki jih nadgrajuje z vezeninami, pri čemer uporablja reciklirane materiale. Na ta način iz že uporabljenih kosov oblačil ustvari nove kreacije, hkrati pa poskrbi, da je vpliv njenega dela na okolje čim manjši.

Navdihuje jo trajnostni način življenja, zaradi česar je skušala ta vidik na različne načine vplesti v svoje ustvarjanje.

Znanje o tem z različnimi projekti in delavnicami prenaša tudi na otroke. "Pazim, da je izbira materialov, tehnika in celoten postopek trajnostno naravnan, s čimer za seboj pustim čim manj odpadkov. Pri barvah tako eksperimentiram z naravnimi pigmenti, pri obnavljanju oblačil pa uporabljam kose ali material iz ponovne rabe."

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by zalagasper (@zalagasper)

Med drugim je sodelovala z glasbenikoma Zalo Kralj in Gašperjem Šantlom, ki se ravno tako navdušujeta nad ponovno uporabo oblačil, in zanju leta 2020 ustvarila kolekcijo desetih božičnih puloverjev. Vseh deset kosov oblačil je poiskala v trgovinah 'iz druge roke' in vanje izvezla božična okraska, ki krasita naslovnico njunega albuma Sto idej.

Kolekcija je izšla hkrati z albumom, Zala in Gašper pa sta vseh deset puloverjev takoj ob izidu prodala.

Svojo podjetniško pot je začela, ko je ob koncu študija sodelovala v programu Podjetno nad izzive (Poni) Pomurje, kjer je s pomočjo mentorjev začela razvijati svojo idejo, nato pa se prijavila v program Erasmus za mlade podjetnike, kar jo je pripeljalo v eno od prestolnic mode - Pariz.

Tam je bila nekaj časa na praksi v podjetju 3rd man, ki ga vodi nekdanja manekenka, danes pa priznana modna urednica in stilistka Špela Lenarčič. Od nje se je tudi marsikaj naučila.  

Takoj sta našli skupni jezik

V stik z Lenarčičevo je prišla povsem po naključju, sprva je vedela le, da si želi v Pariz: "Francoska prestolnica me je od nekdaj fascinirala predvsem zaradi statusa, ki ga ima v svetu umetnosti. Tam je mentaliteta glede umetnosti povsem drugačna kot pri nas, hkrati pa lahko tam na lastni koži občutiš utrip mesta, kjer so živeli mnogi veliki ustvarjalci in si v živo ogledaš številna njihova dela." 

Pojasnila je, da je bil cilj programa Erasmus podjetniško usposabljanje v tujini. "Tam si pri podjetniku, ki ima že več let izkušenj z vodenjem podjetja, in lahko nate prenese nekaj svojega znanja."

"Ker v sistemu programa Erasmus ni bilo primernega podjetnika, je začela iskati na lastno pest in prek Facebook skupine Slovenci v Parizu našla nekoga, ki je imel stik v podjetju Lenarčičeve. "Stopili sva v kontakt in se dogovorili za sestanek v Ljubljani."

Takoj sta našli skupni jezik in se okvirno dogovorili o sodelovanju: "Pojasnila mi je, da bom na vseh področjih vključena v procese njenega podjetja, da se veliko ukvarjajo tudi z modnim oblikovanjem za različne stranke in da iščejo zanimive vintage kose, kar me je še posebej zanimalo."

Priznala je, da je pravzaprav šele kasneje, ko je prišla v Pariz, ugotovila, kako uveljavljena je Lenarčičeva v svetu mode.

Delala je za prestižne modne znamke

Najprej so ji dodelili predvsem organizacijsko delo. Prebijala se je skozi kupe oblačil, iskala inspiracije, hkrati pa skrbela, da so bila oblačila, ki so se vrnila s fotografiranj, v omarah pravilno sortirana po barvah in tipih.

"Zdelo se mi je res fascinantno, koliko organizacije je potrebno, da je vse pravilno razporejeno in se oblačila med transporti ne izgubijo." Zaradi tega je bila sprva tudi malo pod pritiskom, da ne bi kakšne stvari pomotoma dala na napačno mesto. Občasno je dobila nalogo v pariških prodajalnah rabljenih oblačil poiskati točno določen tip oblačila, ki ga niso imeli v lastnem naboru. 

Kot asistentka je sodelovala tudi pri nekaterih fotografiranjih, kjer je bila Lenarčičeva realizatorka projektov. "To je bilo videti tako, da je klient naročil fotografiranje nekega novega produkta, naša ekipa pa je nato zasnovala celotno podobo, naredila nabor primernih kosov oblačil, ki so se tematsko podali zraven."

Za vas smo na našem Facebooku pripravili NAGRADNO VPRAŠANJE. Pogoji nagradne igre so znani, odgovor pa najdete v tem članku, ki ga pravkar prebirate.

Pomagala je predvsem pri fotografiranju nakita. Klienti, za katere so delali, so bile običajno priznane blagovne znamke, kot je na primer francosko podjetje Chaumet, ki je znano po izdelavi luksuznega nakita.

Fotografiranja so zelo intenzivna

"Špela me je želela vključiti v čim več različnih procesov delovanja podjetja, mi predstaviti raznolike naloge, s katerimi se podjetje sooča in bi koristile razvoju moje podjetniške ideje." Kot je dejala, je lahko na ta način videla celoten proces izvedbe neke kampanje, od idejne zasnove in raziskovanja različnih možnosti do končne fotografije.

Lenarčičeva za posamezni projekt poišče tudi fotografe in grafične oblikovalce, na setu pa vse skupaj tudi vodi.

"Fotografiranja so videti zelo profesionalno in so precej podobna temu, kar vidimo v filmih. Povsod je veliko oblačil, manekenke, vizažisti, fotografi. Toliko ljudi je za tem, da si nekdo, ki potem vidi samo eno fotografijo, tega niti ne more predstvljati." Kot je pojasnila, so pogosto trajala od jutra do večera in so zelo intenzivna. Kljub temu je vesela, da je imela priložnost sodelovati.

Sodelovali sta tudi na pariškem tednu mode

Njene običajne naloge so zajemale pomoč manekenkam pri preoblačenju, skrb, da so bila oblačila zlikana in urejena. Na setu je morala ves čas slediti, kaj se dogaja, da je lahko takoj reagirala, če je bilo treba kaj storiti. "Včasih sem morala med samim fotografiranjem držati in ravnati kak kos oblačila, na primer krilo ali srajico, da je vse skupaj stalo tako, kot je moralo."

Zelo zanimiv se ji je zdel kontrast med končno fotografijo in dogajanjem v času njenega nastajanja. 

Čeprav je Pariz nanjo naredil velik vtis, pa se sama ne vidi v velikem mestu, zato se je pred nekaj meseci, ko je končala prakso, z veseljem vrnila v Slovenijo. "Veliko mesto, kot je Pariz, je vseeno zelo onesnaženo, povsod so razne vonjave, tempo življenja je hiter, kot da se vsem nekam mudi. Tega nisem bila navajena."

Kot je dejala, Slovenije za Pariz ne bi zamenjala, čeprav se tja še zmeraj rada vrne. Vseeno pa ne izključuje možnosti, da bi kdaj kakšno obdobje živela tudi v tujini. "Vseeno sem oseba, ki rada odkriva nove kotičke sveta, druge načina življenja, druge 'normalnosti' ter prek njih izoblikujem sebe in razvijam svojo vizijo."

Z Lenarčičevo sta ostali v stikih in sta pred kratkim sodelovali tudi na pariškem tednu mode. "Sodelovala sem na kastingu modelov za modno revijo švicarske modne znamke Akris, ki je letos praznovala 100 let obstoja. Izkušnja je bila resnično izjemna, saj sem lahko nadgradila nekatere svoje kompetence. Za to sem Špeli in ekipi neizmerno hvaležna. Verjamem, da se bodo najine poti še srečale."

Prihodnost morda ni tako črna

Za konec je dodala nekaj besed o pomenu trajnostnega načina razmišljanja, čeprav se ji zdi, da je sama beseda 'trajnost' že malce obrabljena. "Z njo vseeno najlažje opišem svoje vizije za prihodnost. Neko početje, miselnost in navade, ki lahko obstajajo neomejeno dolgo obdobje in ne ogrožajo drugih bitij in planeta." Tekstilna industrija s konceptom hitre mode je postala druga največja onesnaževalka okolja, zato se je sama podala v iskanje alternativ. 

Čeprav proizvedemo na tone tekstilnih odpadkov, pa prihodnost morda ni tako črna, saj opaža, da ljudje, predvsem mladi, vse pogosteje posegajo po rabljenih oblačilih. Sama to spodbuja tudi z organiziranjem Izmenjevalnic oblačil - enodnevnih dogodkov, ki jih organizira skupaj z ekipo Zavoda Rastišče, kjer je direktorica. Organizirajo tudi predavanja in delavnice na temo trajnostnega načina življenja. 

Kot je poudarila, pri trajnostni modi ne gre samo za to, da je oblačilo rabljeno, ampak tudi, iz česa je narejeno. "Ne smemo pozabiti, da oblačila pogosto vsebujejo plastiko. Poliester je sintetično vlakno, ki je narejeno na osnovi nafte." Med iskanjem kosov za predelavo je tako sama pozorna, da so narejeni iz rabljenega bombaža, lanu, svile, viskoze, volne in podobnih materialov.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču