Na prvi pogled je videti preprosto, toda izdelava velikonočne butarice zahteva veliko spretnosti in znanja. Na ljubljanski tržnici nam je gospa Anica pokazala, kaj vse potrebuje in kako izdela tradicionalno slovensko butarico.
Na osrednji ljubljanski tržnici je vedno zelo živahno na območju, kjer so postavljene stojnice z rožami. Pred prazniki, kot je velika noč, pa je gneča še toliko večja, na stojnicah pa je na voljo še dodatna izbira zelenja in različnega vejevja, največ zanimanja pa je za butarice.
Izraz (velikonočna) butarica predstavlja snop tradicionalnega zelenja, cvetja ali obarvanih lesnih oblancev ter je del slovenske krščanske simbolike. Butarice se v različnih delih Slovenije razlikujejo glede na sestavo in obliko.
Na ljubljanski tržnici je v ponudbi veliko ljubljanskih butaric, za katere je značilno, da nimajo veliko zelenja, so pa zelo barvite in padejo v oči, saj so osnovno gradivo večbarvno pobarvani oblanci. Še vedno pa je med ljudmi največ zanimanja za tradicionalno butarico, ki je sestavljena samo iz zelenja.
Ljudje zelenje za blagoslovljene butarice na podeželju in v manjših mestih še vedno v veliki meri pripravljajo doma, na tržnici pa smo za praktičen prikaz izdelave slovenske butarice prosili prijazno gospo Anico, ki pa ni hotela stopiti pred fotoaparat.
Je pa zelo spretna in zaupala nam je, da že 15 let izdeluje tradicionalne majhne in velike butarice. Razkrila nam je tudi, kaj je nujno potrebno, da je butarica narejena tako, kot mora biti, po tradicionalnih pravilih, ki se prenašajo iz generacije v generacijo.
Med Slovenci je navada, da je butarica sestavljena iz različnih vrst rastlinja in zelenja. Anica nam je zaupala, da je pomembno, da je v butari sedem različnih vrst lesa. To je pravilo številka ena in to tradicijo je potrebno spoštovati, značilno pa je tudi, da so osnova za izdelavo butarice na samem začetku običajno tri leskove šibe.
V butarici je lahko tudi kakšna veja sadnega drevja (da bi sadno drevje dobro obrodilo), na vrhu je običajno brinje z jagodami, potem pa je veliko možnosti: cipresa, pušpan, dren, srobot, resje, bršljan, mačice, pa recimo oljčna in tudi borova vejica.
"Butarica mora biti stabilna, zato je pomembno, da je pravilno sestavljena in zvezana. Treba je snopič ves čas močno držati in stiskati ter paziti, da ne razpade. Da stoji vse skupaj, je ves čas treba tesno povijati," še razloži Anica.
Če je material pri roki, v delavnici izdeluje manjše in večje butarice. Izdelave se je naučila sama, je bilo pa treba kar precej poizkusov in dobre volje, da ni odnehala. "Če znaš, ni problem narediti, če pa ne znaš, pa ti leti vse iz rok," se Anica spomni začetkov, ko se je začela ukvarjati z izdelavo velikonočnih butaric. Tokrat je potrebovala približno 20 minut, da je naredila lepo zeleno butarico.
Povpraševanja je veliko in veseli jo, da ljudje še vedno znajo ceniti ročno delo. Pa ne gre samo za izdelavo, temveč tudi za pripravo materiala in vsega drugega, za kar porabi veliko časa. "Tudi mlade zanima tradicija in pridejo kupit brinje ali kakšno drugo zelenje, ko izdelujejo butarice doma," je še povedala in ob slovesu dejala, da je ponoči naredila 12 velikih butaric in da ima že utrujene roke.
Butaricam so v preteklosti pripisovali čarobno moč
V preteklosti so ljudje blagoslovljenim cvetnonedeljskim butaricam pripisovali posebno moč, zato so bile predvsem na podeželju pomembne vse leto. Verjeli so v njihovo čarobno moč in predpisana ravnanja z njimi.
Veljale so za zaščitnice doma pred točo, strelo, požarom, nesrečo, boleznimi, tatovi, uroki ..., pomembno vlogo pa so imele tudi pri živinoreji in poljedelstvu. Sestavne dele butaric so uporabljali za zdravljenje ljudi in domačih živali ter pri obeleževanju koledarskih šeg in šeg življenjskega kroga, s pomočjo butaric so tudi prerokovali.
Po drugi svetovni vojni je začela vera v njihovo čarobno moč počasi zamirati, še vedno pa jih verniki na cvetno nedeljo nosijo blagoslavljat v cerkev, so razložili zgodovino butaric na strani Slovenskega etnografskega muzeja.
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec