Nejc Krevs: "Novinarska obleka se nikoli ne sme prilagajati modi politike."

Ste novinar ter radijski in televizijski voditelj. Kaj vas poleg tega še definira? Kako bi se opisali?

Žene me razpetost med zasebnim in javnim življenjem, saj vztrajno opazujem, komentiram in kolumniram. Iščem inspiracijo v vsakdanu, zato včasih zadoščajo mlečne razpoke v kavi. Ni mi dolgčas, saj v ogledalu še vedno prepoznavam podobo radovednega dečka, ki ne pozna strahu in želi živeti svoje sanje. Lahko bi rekel, da sem potrpežljiv kritik aktualne družbene realnosti, velik športni entuziast, popotnik in prežvekovalec literarnih mojstrovin. Po duši sem nežen, kar vidim kot dober in sofisticiran atribut, ki je mnogokrat razumljen napačno.

Kje trenutno delujete? 

Vodim informativni oddaji Prvi dnevnik in poročila ob 17. uri na Televiziji Slovenija, obenem kot novinar poročam tudi za preostale oddaje informativnega programa. Kolumniram za revijo Stop, komentiram za radijsko oddajo Radio Ga Ga in pripravljam verske oddaje za tretji radijski program Ars. Redno sodelujem z založbo Beletrina, pišem novo knjigo in občasno moderiram različne dogodke.

Kako bi na kratko predstavili oddajo Radio Ga Ga nekomu, ki je ne pozna?

To vprašanje je težko, zato ker vse, kar bom povedal bo preskromno. Radio Ga Ga je ubran satirični orkester, ki secira aktualno družbenopolitično hemisfero s prefinjeno mero empatije in brez pretirane soli na rano. Idejni oče Sašo Hribar s sodelavci vsak petek pripravi radijsko igro, kjer na smešen način izvemo, kaj se dogaja v naši državi. Sploh ne rabite gledati, poslušati ali brati novic. V Gagaju izveste vse.

Všeč mi je, ker mandatar Hribar vedno sestavi široko koalicijo lucidnih, duhovitih in plemenitih idej, v katerih je dovolj prostora tudi za moj komentar.

Glede na to, da že dolgo delujete kot novinar. Kaj vam je prinesel ta poklic? 

Morda še najbolj občutek neodvisnosti pomešan s pravo mero adrenalina. Novinarstvo je posebna obrt, kjer ni prostora za napake.

Umetnost je "izvleči" iz sogovornika nekaj nepričakovanega, poseben izziv je tudi poročati o dogajanju z močnim odmevom v širšem političnem in družbenem okolju. V našem poslu si obkrožen z ljudmi, zato je zelo pomembna močna socialna interakcija, ki jo vzpostaviš med različnimi stebri moči. Obenem je moje etično načelo jasno: novinarska obleka se nikoli ne sme prilagajati modi politike.

Kaj je najbolj zmotno prepričanje, ki ga imajo ljudje o novinarjih?

Verjetno prav to, da nas širša javnost razume zgolj v smislu precej trmastih, nezaupljivih in neizprosnih ljudi. Naša naloge je, da terjamo pojasnila nosilcev javnih funkcij, da predstavimo golo realnost problemov in da imamo vedno več vprašanj kot odgovorov. Resnicoljubnost je gonilna sila novinarstva, zanjo pa velikokrat plačamo previsoko ceno.

Na nas se lepijo etikete, pritiski pa prihajajo z različnih ideoloških provinienc, saj človeška domišljija ne pozna meja. Bil sem že vse. Od socialista, mlečnozobca do cerkvenega lakaja in agenta Mossada. Še dobro, da vem, kdo sem, pa to ne vključuje nič od naštetega. (smeh)

Pravite, da se v sodobnem novinarstvu izgublja priložnost, da novinar pove svoje mnenje. Zakaj menite, da je prišlo do tega?

V poplavi lažnih infomacij, se krepi dvom v naš ceh. To je dejstvo. Upam si reči, da se od nas terja, da postajamo tihi diplomati, ki ponavljamo uradna stališča držav, vlad in etabliranih organizacij. Prestrašili smo se in nismo več pripravljeni zastaviti svoje glave. Občutek imam, da smo do neke mere izgubili moralno avtoriteto in status sedme sile, zato nam zdaj (pre)velikokrat umanjka kritičnih presoj.

Oddaja Studio City je bila prototip takšnega prodornega novinarstva in komentatorstva. Hvaležen sem, da sem se lahko kalil v njihovem uredništvu.

Tudi v družbi vedno brez ovir izražate svoje kritično mnenje do različnih družbenih tematik?

Vselej, kadar presodim, da je nekdo pripravljen konstruktivno kritiko sprejeti in ohranjati asertivni dialog. Z žaljivimi in ozkotirnimi posamezniki, ki ne znajo prisluhniti drugačnemu pogledu, se ne ukvarjam. Veliko lahko dosežemo, če smo pripravljeni slišati drugega.

Napisali ste tudi svoj knjižni prvenec Besedna artilerija. Komu priporočate svojo knjigo?

Knjigo bi priporočil vsem, ki se v svojem življenjskem razpotju preizprašujejo o fundamentalnih vprašanjih s področja družbe, politike, kulture in filozofije. Gre za esejistične utrinke, s katerimi bralcu izpovedujem sebi lastno razumevanje sedanjega časa in prostora. V Besedni artileriji nastavljam zrcalo družbi in samemu sebi. Čeprav smo Slovenci fetišisti glede knjig v fizični obliki, pa sem zelo vesel, da je pred kratkim moj prvenec postal tudi e-knjiga.

Zakaj ste se odločili, da jo napišete?

V prvi vrsti, zaradi sebe. Pretopiti misli v besede je nekaj tako osvobajajočega. Čista katarza. No, k nastanku knjige je precej pripomogel pisatelj in avtor spremne besede Jurij Hudolin. Njegova vizija je bila, da moje besede ne živijo le v radijskem etru in na televizijskem ekranu, temveč dobijo s knjigo večno imuniteto.

Preberite tudi preostale Dialoge:

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev