Nejka Omahen Šikonja, mladinska pisateljica, je na prelomu tisočletja s svojimi knjigami Silvija, Življenje kot v filmu, Veliko srce in drugimi med najstniškimi bralkami povzročila pravo pravcato evforijo. Takrat je bila tudi sama najstnica, kje pa je in kaj počne danes?
"Na svoje pisateljevanje sem vedno gledala zelo realistično," pravi Nejka Omahen Šikonja, ki je kot najstnica na prelomu tisočletja zaslovela s knjigami Silvija, Dež, Življenje kot v filmu, Veliko srce in drugimi – po Življenju kot v filmu je bil posnet celo celovečerni film.
Učinek, ki so ga imele njene knjige tisti čas na mlade bralce in predvsem bralke, je težko razložiti nekomu, ki se okoli leta 2000 ni spopadal z najstniškimi problemi, obenem pa nestrpno čakal, da bo kakšna od knjig Nejke Omahen v šolski knjižnici končno prosta za izposojo.
Za zgled so si jo jemali tudi nadobudni mladi pisatelji, kar se urednikom slovenskih založb ni nujno zdelo pozitivno: Wikipedija nas pouči, da je priljubljenost knjig Omahnove spodbudila pošiljanje slabih izdelkov mladih pisateljev knjižnim založbam, včasih tudi s strani njihovih staršev.
Kakorkoli že, marsikdo bi tak uspeh in prepoznavnost zgrabil z obema rokama, vendar je ostala skromna in z nogami trdno na tleh; na pisateljevanje je vedno gledala kot na postranski konjiček.
Dokončala je študij primerjalne književnosti in geografije in začela poučevati geografijo na osnovni šoli Ferda Vesela v Šentvidu pri Stični, kar z velikim veseljem počne še danes, vendarle pa je pred dvema letoma po več kot desetletju premora izdala nov roman, Vihar v meni, o mladih, ki se med pripravami na konec osnovne šole in valeto znajdejo v vrtincu razburkanega čustvenega dogajanja, in slikanico za najmlajše Polžja dirka.
Z njo smo se pogovarjali o tem, kako se pisanje v najstniških letih razlikuje od tega v odraslosti, zakaj si je za novi roman vzela toliko časa, kako danes gleda na svoj mladostniški uspeh in še čem.
Od vaše zadnje knjige Oh, ta kriza do romana Vihar v meni je minilo več kot deset let. Vmes ste odrasli, se tudi razvili kot pisateljica, vendar je to verjetno s seboj potegnilo določen perfekcionizem, zaradi katerega je težje pisati knjige – ko ste bili mlajši, sploh v najstniških letih, najbrž niste posebej razmišljali, ali bo nekaj dobro izpadlo in podobno; želeli ste samo pripovedovati zgodbe?
Moja dela so v večini namenjena mladostnikom, katerih svet se zelo hitro spreminja – kaj je trenutno "in" in aktualno, kakšen jezik uporabljajo, da ne govorim o razvoju tehnologije, družabnih omrežij in na tisoče aplikacij, ki jih v moji mladosti ni bilo … Ko sem bila mlajša, sem pisala o svetu, ki sem ga živela in poznala. Besede so kar letele iz mene. Zdaj sem odrasla in se lahko zanesem samo na to, kar pri mladih opazim, ne morem pa tega več tako ponotranjiti, se popolnoma poistovetiti z njimi.
Bi pa rada bila čim bolj aktualna, zato je stopnja samokritike gotovo večja. Ne morem reči, da pri tem pretiravam – kadar pišem, gre to še vedno precej hitro, ne obračam vsake besede in stavka ali iščem neko popolnost. Je pa res, da več razmišljam o sprejetosti mojih del, se bolj obremenjujem s tem, kaj bo kdo rekel. To pa gotovo pride z leti.
Ste na zadnji roman s tega vidika najbolj ponosni? Še vedno lahko z veseljem berete svoje prve romane ali ste zdaj bolj kritični, si želite, da bi kaj napisali drugače itd.?
Uh, ne bi mogla reči, na kateri svoj roman sem najbolj ponosna. Vsak je po svoje poseben. Kadar me ljudje povprašajo po tem, običajno odgovorim, da je to približno tako, kot če bi moral starš povedati, kateri otrok mu je najljubši. Je pa moj zadnji roman gotovo drugačen, ker je prvi, ki sem ga napisala kot mati in kot učiteljica hkrati. Zato sem se v njem res trudila biti večplastna, zajeti vidike treh zelo različnih svetov, ki jih sama relativno dobro poznam: najstnika, starša in učitelja. Želela sem, da je to knjiga, v kateri se lahko najdejo vsi.
Že kar nekaj časa je minilo, odkar sem v celoti prebrala svoja prva dela. Seveda bi zdaj kaj spremenila, predvsem z jezikovnega vidika. Mislim, da se že od daleč vidi, koliko stara (mlada) sem bila, ko sem jih pisala. A tudi to je botrovalo k priljubljenosti mojih romanov pri takratnih mladostnikih; pisala sem na tak način, kot so oni to doživljali, direktno in neposredno. Takšno pristnost je odraslemu praktično nemogoče zadeti.
Kakšne odzive ste dobili na Vihar v meni, morda tudi od tistih, ki poznajo vaša zgodnejša dela?
Dobivam same pozitivne odzive, česar sem res vesela, ker te po tako dolgi pavzi seveda malo skrbi, kako bo zadeva sprejeta. Primerjav z zgodnjimi deli niti ni. Navadno se oglasijo tisti, ki so brali moje knjige v svojem otroštvu, in so nostalgično veseli, da sem napisala nekaj novega. Nekaj, kar bodo lahko brali s svojimi najstniki.
Kako to, da ste si po relativno konsistentni objavi romanov vzeli več kot desetletje za zadnjega? Ste vmes morda kaj razmišljali, da bi napisali tudi roman za odrasle?
Ko si mlad, se ne zavedaš, koliko prostega časa imaš na voljo. Sploh v tistih časih, ko sem odraščala jaz, ko še ni bilo toliko elektronskih naprav in drugih motil, ki mlade okupirajo danes. V najstniških letih sem se preprosto vsakič, ko nisem imela dela za šolo, lahko usedla za računalnik in pisala. Če se mi je ljubilo; če ne, pa pač ne. V vsakem primeru je šlo hitro.
Ko sem bila študentka, se je zadeva že malo upočasnila. Danes je ob redni službi, družini in drugih obveznostih težko najti čas oziroma energijo še za pisanje. Zato moram biti precej disciplinirana, si kar vzpostaviti nekakšen urnik. To je glavni razlog za tako dolgo pavzo. Idej imam še dosti, a je glavna težava v prekratkem dnevu. O pisanju za odrasle pa ne razmišljam, saj so najstniki zame najboljša publika – iskreni in nenarejeni, neposredno povedo, kaj jim je všeč in kaj ne. Poleg tega zanje primanjkuje knjig domačih avtorjev.
Kot mladinska pisateljica ste imeli kljub rosnim letom v Sloveniji zavidljivo kariero: vaše romane je izdajala znana založba DZS, po enem od njih so posneli film, brali so jih v šolah, imeli ste ogromno bazo mladih oboževalcev ... kako to, da ste kljub temu vedno skromno trdili, da vaša ambicija ni postati pisateljica in ste se tudi karierno usmerili na drugo področje? Marsikdo bi tak uspeh zagrabil z obema rokama in se poskušal posvetiti samo pisateljevanju.
Na svoje pisateljevanje sem vedno gledala zelo realistično. To je bil moj hobi, nikoli si nisem zares predstavljala, da bom izdala kakšno knjigo, kaj šele, da bi to postal moj poklic. Ko se je zgodila objava prvega romana, sem ostala z nogama na trdnih tleh. Živimo v Sloveniji, kjer je knjižni trg majhen, tudi bralcev slovenskega jezika je v svetovnem merilu zelo malo. Od ene knjige na leto je nemogoče preživeti, razen, če se nenehno promoviraš, hodiš po šolah, se prijavljaš na razpise, nastopaš povsod, kjer se ti ponudi priložnost …
To je izredno naporen posel, ki od človeka zahteva ogromno energije, pa še precej tvegano je, saj nikoli ne veš, koliko časa boš dejansko aktualen. Občudujem vse, ki to zmorejo. Sama sem se zavestno že v najstniških letih odločila, da tega ne želim. Bala sem se, da bi zapadla v rutino, da bi moje pisanje postalo avtomatizirano, da bi se začela ponavljati in bi izgubila ves užitek. Užitek v pisanju pa je bil glavni razlog, zakaj sem sploh začela s tem.
Poleg geografije ste študirali primerjalno književnost. Dela, obravnavana med študijem, so precej drugačna od komunikativnih del, ki jih rada bere širša javnost. Je študij kljub temu izpolnil vaša pričakovanja, ste bili kot že objavljena avtorica obravnavani kakorkoli drugače?
Ko sem se odločala za smer študija, sem bila precej izgubljena, nisem točno vedela, kaj bi rada. Od nekdaj sem rada pisala in brala, tako da sem se videla v literarnih krogih, mogoče pri kakšni založbi. Hkrati pa sem si hotela s študijem primerjalne književnosti tudi razširiti literarno obzorje, se lotiti branja del, ki jih v prostem času ne bi vzela v roke.
Profesorji me zaradi tega, ker sem bila že objavljena avtorica, niso nikoli nič drugače obravnavali. Sploh ne vem, če so vsi vedeli za to, ali pa mi tega niso dali vedeti. Bilo bi mi grozno, če bi to poudarjali, v pozitivnem ali negativnem smislu. Tako da sem bila na oddelku samo navadna študentka. Ne morem reči, da sem bila nad študijem razočarana, vsekakor pa sem bila presenečena nad veliko količino filozofije. (smeh) Zanimivo je, da je bil študij geografije na začetku samo malo za zraven, nikoli nisem razmišljala o učiteljskem poklicu, celo malo strah me ga je bilo. No, pa se je življenje obrnilo čisto drugače. Nekje na sredini študija sem odkrila, da rada poučujem, in danes sem, kjer sem.
Morda vas zanima tudi:
Od kod želja po delu z otroki? Ali v svojem trenutnem poklicu uživate? Poskušate na učence prenesti ljubezen do branja, jih spodbujate, da posegajo po literaturi itd.?
Če bi mi v srednji šoli rekli, da bom učiteljica, bi umrla od smeha. To se mi je zdel težek poklic, učitelji so se mi skoraj smilili, ker nismo bili ravno milostni do njih. V času prakse med študijem pa sem ugotovila, da mi pravzaprav zelo ustreza, da lahko mladim o nečem razlagam. Še vedno uživam v tem. Sem sicer učiteljica geografije, a sem ves čas dejavna tudi na literarnem področju. Vodila sem interesne dejavnosti s področja literature in gledališča, sodelovala pri različnih dogodkih, povezanih s knjigo, bila sem tudi vodja akcijske skupine za razvoj bralne pismenosti na naši šoli.
Učitelji že dolgo časa opažamo upad bralne pismenosti pri otrocih ter čedalje manjše zanimanje za knjigo. Sama ves čas trdim, da za to niso krivi otroci, temveč splošen razvoj družbe. Otroci samo sledijo smernicam, ki jim jih začrtamo odrasli, v prvi in največji meri seveda starši. Šola ne more narediti čudeža. Koliko odraslih dandanes dejansko bere? Mislim knjige, ne nekih člankov in objav na internetu. Koliko staršev otroku za darilo podari knjigo, koliko pa telefon, računalnik ali kakšno drugo elektronsko napravo? Ali pa mu knjigo vsaj ponudi kot obliko preživljanja prostega časa? Odrasli smo tisti, ki postavljamo vzgled in vzgajamo. Zato je prav, da najprej nastavimo ogledalo samim sebi.
Kako je sicer videti vaš vsakdan, kaj radi počnete poleg pisanja, kako se sprostite?
Moj vsakdan ni nič posebnega, običajen dan vsake polno zaposlene matere. Prvo polovico dneva služba, nato ukvarjanje z otroki in pomoč pri njihovem šolskem delu, zvečer spet delo za službo, pred spanjem pa obvezno vsaj nekaj prebranih vrstic v kakšnem romanu, dokler me ne zmanjka. (nasmeh) To ostaja moja glavna sprostitev. Drugače pa je prostega časa samo zase in za moža trenutno res zelo malo.
Kdo so vaši najljubši avtorji vseh časov?
Joj, najtežje vprašanje od vseh. Veliko avtorjev mi je všeč, tudi veliko žanrov. Ampak mogoče ima v mojem srcu še vedno posebno mesto Jane Austen.
https://www.metropolitan.si/scena/bojan-emersic-intervju-nisem-pogosto-prva-izbira/
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere