"Nekajkrat se je zgodilo, da me taksist ni želel peljati, ko je videl, da sem na vozičku"

Invalidnost je raznolika in večplastna tema, ki zajema širok spekter pogojev in izkušenj posameznikov. Ne glede na to, ali smo invalidni sami, poznamo nekoga, ki je, ali invalide preprosto srečamo v vsakdanu, se invalidnost tako ali drugače dotakne prav vsakogar.

S pomočjo osebnih zgodb, raziskovanja in premišljenih razprav je nastal projekt Vključen svet, ki je v svojem najširšem pomenu namenjen različnim praksam vključevanja posameznih skupin v okolje. Projekt pa se je začel z invalidnostjo ter s kampanjo "Vsi drugačni, vsi s potenciali", ki išče načine za aktivno vključevanje invalidov na trg delovne sile.

Invalidi nismo samo za okras

"Sistem zaposlitve invalida je dolgotrajen in zapleten, hkrati pa ob zaposlitvi invalida še vedno obstaja določena stigma. To stigmo, da so invalidi zmožni manj in da so manj produktivni, je treba začeti zbijati, da se bodo morda tudi delodajalci počutili bolj samozavestno in nas zaposlili. Nismo samo za okras," je jasna Nina Wabra Jakič, ena redkih invalidov s precej pozitivno potjo do zaposlitve.

"Smo ljudje z željami, ambicijami, sposobnostmi in znanji in smo zato več kot sposobni biti produktiven del delovne sile."

Pravi, da ima srečo, saj ima visoko motiviranega delodajalca, ki pred njo izkušenj s področja zaposlitve invalida še ni imel: "Vendar je imel velik interes, da izzive takšne zaposlitve premaga. Vse, kar je potrebno, je pogovor in pripravljenost priti naproti."

Kakšna je brezposelnost invalidov v Sloveniji?

V Sloveniji je med 12-13 % invalidnih oseb, kar je precej velik odstotek ljudi, da bi ga zanemarili. V letu 2021 je bilo od vseh zaposlenih Slovencev zgolj 3,8 % invalidov, skoraj 7000 invalidov pa je leto 2022 zaključilo v stolpcu "dolgotrajno brezposelni", kar predstavlja 25 % vseh dolgotrajno brezposelnih, zraven starejših od 50 let in posameznikov z nedokončano izobrazbo.

Država sicer spodbude za zaposlovanje invalidov že ponuja, in sicer Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad Republike Slovenije nudi možnost financiranja ali sofinanciranja zaposlitve invalidov. Omogočajo številne oblike pomoči, kot so oprostitev plačila prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaposlenih invalidov, subvencije plače invalidov, pomoč pri plačilu stroškov podpornih storitev, pomoč pri plačilu primerne prilagoditve delovnega mesta ter prilagoditev vozila oziroma nakup novega prilagojenega vozila za zaposlenega ali samozaposlenega invalida. V kolikor podjetje kvoto zaposlovanja invalidov presega, pa je upravičeno celo do finančne nagrade. 

Zveni fantastično, kako pa je to videti v praksi? Seveda obstajajo svetle izjeme, ki invalida zaposlijo z dobrim namenom, ker spoštujejo njene ali njegove sposobnosti in zmožnosti prispevanja z uspehu podjetja.

Na drugi strani pa je še vedno veliko tistih, ki invalida zaposlijo zgolj, da poberejo nagrade in ne z namenom, da bi posamezniku omogočili izpolniti svoj karierni potencial.

So spodbude, ki jih nudi država, lahko tudi potuha nekaterim posameznikom, ki ne vidijo razloga za trud ob iskanju zaposlitve, če lahko preživijo zgolj z državno pomočjo.

"Proces zaposlovanja osebe z invalidnostjo je kot potovanje skozi Dantejev Pekel"

O izkušnji zaposlovanja invalidov je spregovorila tudi ena od ambasadork projekta, Nina Wabra Jakič, predstavnica za odnose z javnostmi, nekoč plesalka na vozičku, popotnica in ena izmed redkih invalidov s precej pozitivno potjo do zaposlitve. Našla je namreč delodajalca, ki je bil za njeno zaposlitev izjemno motiviran, se dolgotrajnega postopka ni prestrašil in je rešitve iskal skupaj z njo. 

Vaša izkušnja z zaposlovanjem je pozitivna, poznate morda koga, ki je na svoji zaposlitveni poti naletel na prepreke?

Jaz sem resnično imela veliko srečo, saj sem spolzela v novo službo skoraj direktno iz URI Soča po nesreči. Zapletalo se je malo z začetkom dela, ker je bila procedura zaposlovanja res dolgotrajna in za zaposlovalca zapletena. Marsikdo, si predstavljam, bi odnehal ali se celo sploh ne lotil zadeve. Seveda pa poznam tudi iskalce zaposlitve z invalidnostmi, ki nimajo takšne sreče. Poznam dekle, ki je od jeseni poslala že prek 100 prošenj, samo na pet je dobila kakršen koli odziv. Žal negativen. Prijatelj je že skoraj dobil službo, pa se je zapletlo pri dostopnosti prostorov znotraj pisarn. Znanka ni mogla delati v nekem podjetju, ker si ni mogla zagotoviti prevozov v službo, javnega prometa, kakršen je zdaj, pa sama ne more uporabljati. Teh zgodb je žal veliko. Preveč.

Morda poznate koga, ki je zaradi birokratskih in diskriminatornih težav izgubil voljo do iskanja zaposlitve? 

Bala sem se, da bo pri meni tako, saj se je datum, ko so me pričakovali v pisarni, ves čas premikal v prihodnost in se na koncu zasidral več mesecev pozneje, kot je bilo načrtovano. K sreči je moja nova ekipa vztrajala.

So vam bile na vaši zaposlitveni/karierni poti kdaj kršene osnovne pravice ali ste lahko opravili vse, kar za dostojno preživetje morate? 

Kljub trudu delodajalca, da bi imela enake možnosti kot vsi ostali, je to zaradi zakonskih določb nemogoče. Sama sem zaposlena za polovičen delovni čas, zaradi česar se, na primer, ne smem udeleževati nikakršnih usposabljanj ali seminarjev, ki trajajo več kot 4 ure. Ne glede na to, da sem si vsakič uredila sobo za počitek in druge potrebne aranžmaje, se teh dogodkov ne smem udeleževati. Delodajalcu namreč grozijo celo sankcije. Razumem, da me zakon ščiti, da me delodajalec ne bi izkoriščal in me silil v količinsko preintenzivno delo, pa vendar menim, da občasen daljši angažma, če telo zmore in z njim soglašam, ne bi smel biti problem. S tem, ko mi zakon tako rigidno prepoveduje, mi preprečuje mnoge priložnosti za napredek, nadgradnjo znanj in veščin, ki jih za svoje delo potrebujem in ki so omogočene vsem drugim sodelavcem. 

Kaj pa bolj na splošno - ali menite, da je v Sloveniji za invalide poskrbljeno dovolj dobro? Kje so po vašem mnenju največje luknje oz. možnosti za izboljšave?

Dovolj dobro bi bilo, če enake možnosti in priložnosti ne bi več bile nadstandard, ampak standard. Da mlade osebe z invalidnostjo izobraževanje izbirajo na osnovi arhitektonskih karakteristik šole in ne na osnovi svojih želja, je nedopustno. Da je oseba, če že ima srečo, da ima službo, v stiski, ker ne more na avtobus oziroma ne ve, kako bo fizično prišla do lokacije službe, se ne bi smelo dogajati. Tudi ni prav, da je proces zaposlovanja osebe z invalidnostjo tako za delodajalca kot za deloiskalca skoraj tako neugoden kot potovanje skozi Dantejev Pekel. Lukenj je preveč in so praktično povsod. Tako fizičnih lukenj kot lukenj v percepciji oziroma stigmi, ki se lepi na nas, osebe z invalidnostmi. Še vedno se mnogi delodajalci bojijo, da bo z nami več dela, kot je od nas koristi.

Ste se v Sloveniji kdaj srečali z diskriminacijo zaradi svoje invalidnosti? 

Se dogajajo občasno manjši spotiki oziroma neugodne situacije. Nekajkrat se je zgodilo, da me ali nas taksist ni želel peljati, ko je videl, da sem oziroma smo na vozičkih. Ali je bil voznik avtobusa vidno nejevoljen, ker je moral pomagati, da smo se lahko vkrcali. Pogosto gre v takih primerih najbrž tudi za strah, negotovost, kako ukrepati. Pa situacija z usposabljanji v službi, o kateri sem prej govorila. Zelo verjetno se dogajajo izrazi stigme tudi skriti mojim zaznavam. Nisem preveč obremenjena s tem, verjetno, če bi jih načrtno iskala, bi jih videla več. 

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc