O tem, kaj pomeni biti rudar in kakšne razmere vladajo v jami, smo se pogovarjali z Asmirjem Bećarevićem, nekdanjim rudarjem in glasnim zagovornikom delavskih pravic, ki je že pred leti opozarjal na nevarnosti v velenjskem rudniku.
Nedavna tragedija v Premogovniku Velenje je opozorila na nevarnosti, ki jih prinaša rudarski poklic. Medtem ko v rudniku še vedno potekajo reševalne akcije, smo se pogovarjali z nekdanjim rudarjem Asmirjem Bećarevićem, ki je dolga leta opozarjal na težave in nepravilnosti v velenjskem rudniku. Bećarević je prepričan, da ta nesreča ni zgolj posledica naravnih dejavnikov, temveč tudi posledica odločitev, sprejetih pod pritiski kapitala.
V pogovoru z nami je delil svoje izkušnje, razmišljanja o varnosti in solidarnosti med rudarji ter čustveno opisal, kaj pomeni biti knap: "Je delo, kjer vsak odhod v jamo lahko pomeni zadnjega." Bećarević poudarja, da mora nesreča biti prelomna točka za spremembe.
"Čim več premoga izkopati čim prej – na račun varnosti in zdravja rudarjev"
Bećarević je vrsto let opozarjal na preintenzivno odkopavanje premoga in s tem povezana tveganja, a so njegova opozorila naletela na gluha ušesa. Zaradi svojega aktivizma in opozarjanja na nepravilnosti je bil iz rudnika tudi nezakonito odpuščen: "Menim, da je bil eden od razlogov za moje odpuščanje dejstvo, da sem se iskreno boril za delavske pravice in za pravičen proces prestrukturiranja."
"Menim, da bi to nesrečo lahko preprečili, če bi vodilni v preteklosti poslušali opozorila," je dejal za Metropolitan. Po njegovem mnenju nesreča ni le posledica nepredvidljive narave in nevarnih razmer pod zemljo, temveč tudi posledica napačnih odločitev ljudi.
Bećarević ne krivi samo zdajšnjega vodstva, ampak pretekla. Tista vodstva, ki so Slovence prepričevala, da bo Premogovnik Velenje deloval vse do leta 2054 in zagotavljal energetsko varnost države. "Danes je jasno, da so to bila zavajanja in laži," spomni na zgodbo izgradnje B6 TEŠ. Najprej so prenapihnjeno naložbo B6 TEŠ opravičevali z obljubami, da bo B6 TEŠ deloval na Velenjski lignit do leta 2054, kar naj bi prineslo najcenejšo energijo in toploto ter nova delovna mesta. Konec minulega leta pa so sprejeli zakon, ki jasno določa letnico prenehanja odkopavanja premoga – prva polovica leta 2027. Premog je torej treba izkopati v čim krajšem času in tako zmanjšati strošek prenapihnjene naložbe – na račun varnosti in zdravja ljudi. "Živimo v času, ko kapitalizem prodira v vse pore naše družbe. Na žalost so pri odločitvah pogosto prednostni ekonomski vidiki, ne pa varnostni ali socialni," opozarja Bećarević in dodaja, da so odločitve, sprejete v preteklosti, kot je izgradnja bloka 6 TEŠ, dodatno pritisnile na rudarje.
V prizadevanju za hitro izkopavanje premoga so se torej zanemarili varnostni standardi – kapitalski pritiski in naglica za dobičkom so prevladali nad skrbjo za delavce. Res je, da v jami še obstajajo določene količine premoga, "ampak odkopavanje postaja iz leta v leto vse bolj zahtevno" zaradi geomehanskih pogojev, predvsem zaradi preintenzivnega odkopavanja, opozarja Bećarević.
Pokopati mora nekdanje sodelavce
Enega izmed umrlih rudarjev je Bećarević osebno poznal: "Bil je najstarejši med tremi, ki so v nesreči izgubili življenje, malo starejši od mene. Drugih dveh žrtev nesreče nisem poznal, saj je šlo za mlajša fanta – eden je bil star nekaj čez 20 let, drugi pa nekaj čez 30 let."
Družinam teh rudarjev je izrekel globoko in iskreno sožalje. "Želim jim čim več potrpežljivosti, da prenesejo ta žalostni dogodek," je dejal.
"Biti knap ne more biti vsak," ta nesreča je opomin, kako krut je lahko rudarski poklic
Ob nesreči, ki je vzela tri življenja, poudarja pomen solidarnosti. "Brez solidarnosti ni rudarstva," pravi. Ta solidarnost se kaže v povezanosti med rudarji, ki so odvisni drug od drugega, pa tudi v odnosu širše skupnosti do tega poklica: "V teh težkih časih moramo ostati solidarni. Vsi Slovenci se moramo zavedati, kaj pomeni biti knap."
Bećarević zelo čustveno govori o življenju rudarjev: "Biti rudar oziroma knap ne more biti vsak. Preživeti osem ur vsak sleherni dan 400 metrov pod površjem, je nekaj posebnega, nekaj, kar težko opišem z besedami."
Spomni, kako vsak dan, ko rudar zapusti dom, tvega, da morda zadnjič objema svojega otroka ali poljubi svojo drago: "Prav sleherni dan je enak. Ko stopiš v šalo in se spuščaš v temno jamo, ne veš, kaj ti bo mati narava prinesla tisti dan. Lahko je to stebrni udar ali izbruh plina. Vsak dan ti lahko pomaga samo kamerad."
Pojasnjuje, da so najlepši trenutki tisti, ko se izmena konča in rudar stopi nazaj na svetlo: "Takrat se vrneš k svoji družini in preživiš z njimi morda zadnji dan, kajti jutri te spet čaka ista nevarnost."
Zdaj, ko so v Premogovniku Velenje ugasnila tri rudarska življenja, Bećarević poudarja, kako globok pomen nosi rudarski pozdrav "Srečno, kameradi!": "To ni le pozdrav, ampak iskrena želja, da vsi pridemo nazaj iz jame. Te besede pri rudarjih sprožijo notranji mir, občutek varnosti in upanje na to, da bo odhod v jamo res srečen."
Nesreča mora biti prelomna točka za spremembe
Po tej nesreči se Bećarević sprašuje, kako bodo odgovorni ukrepali. "Tudi če se Premogovnik Velenje zapira, morajo poskrbeti, da do takšne tragedije nikoli več ne pride," poudarja, da mora vodstvo dati prednost varnosti. Upa, da ne bodo o teh stvareh odločali ljudje, ki so že zdaj silili, da rudarji izkopajo več premoga, kot je možno.
Nesreča v Premogovniku Velenje je pa vsekakor opomin, da je rudarski poklic eden najtežjih in najnevarnejših, in je opomin, da je treba rudarjem zagotoviti največjo možno varnost – ne glede na ekonomske pritiske.
"Srečno, kameradi!" je danes več kot le pozdrav – naj bo spomin, opomin in želja po varnosti za vse, ki se v temi borijo za svetlo prihodnost.
Novo na Metroplay: V zaporu sem plesal | Dragan Živadinov