V javnosti je pred nekaj dnevi završalo zaradi predloga novega zakona o medijih. Gre za prvo celovito prenovo medijskega zakona po skoraj 20 letih, a si nov zakon skoraj vsakdo, ki je z mediji količkaj povezan, interpretira po svoje.
Ravno ob izteku starega leta je vlada na seji potrdila predlog novega zakona o medijih in ga poslala v državni zbor. Prenove medijske zakonodaje so se lotili po skoraj 20 letih, zakon pa je marsikdo nestrpno pričakoval, saj se je v teh dveh desetletjih na medijskem polju spremenilo marsikaj: pojavili so se vplivneži in nepovratno spremenili pravila igre, mediji so vse bolj povezani z oglaševalci, novinarji si že pomagajo z umetno inteligenco, drugačni so načini konzumiranja novic in tako dalje.
Po besedah ministrice Aste Vrečko novi zakon določa večjo preglednost medijskega lastništva in državnega oglaševanja, predpisuje obvezno označevanje uporabe umetne inteligence v medijih in razkritje nasprotja interesov, ki lahko vpliva na celovito obveščenost javnosti.
Prinaša tudi nov postopek presoje združevanja medijskih podjetij (medijske koncentracije), ki bi lahko negativno vplivala na medijsko raznolikost in uredniško neodvisnost. A zdi se, da si je nov zakon skoraj vsakdo, ki je z mediji količkaj povezan, interpretiral po svoje.
Na temo zakona so se v zadnjih dneh namreč na veliko oglašali vplivneži in strokovnjaki, v ospredju pa so bili predvsem negativni glasovi. Vplivnica desnega političnega pola Zala Klopčič med drugim trdi, da se bodo po novem zakonu vsi vplivneži morali vpisati v razvid medijev, tisti, ki bodo govorili čez vlado, pa bodo lahko preganjani. Začela je celo z zbiranjem podpisov za umik predloga zakona.
Da gre za konec vplivnežev, je namignil tudi marketinški strokovnjak Jan Macarol Vrabec, ki ravno tako omenja "prepoved vplivnežev" in njihov vpis v razvid, skrbi pa ga tudi člen o nezdružljivosti medijske in oglaševalske dejavnosti, ki "razkriva, kako slabo avtorji zakona razumejo sodobno medijsko industrijo, ki že dolgo ne deluje več po idealih 20. stoletja".
Da je predlog zakona napisan zaradi prijateljskega deljenja denarja "našim" medijem in nagajanja "njihovim", je v kolumni za Delo zapisal celo profesor na FDV Dejan Verčič, ki ga moti tudi zahteva v zakonu, da se vsebine in deli vsebine, ustvarjeni s pomočjo generativne umetne inteligence, jasno označijo in se posebej ločijo od drugih programskih vsebin medija. Ravno tako se mu zdi sporno, da zakon vztraja pri ločevanju uredniških in oglasnih vsebin, čeprav v realnosti te meje že dolgo ne obstajajo.
Kaj je torej res in kaj ne? Kaj je sporno in kaj ni? Nekaj ključnih vprašanj o zakonu smo postavili odvetnici Špeli Grčar iz Odvetniške pisarne Grčar.
Nov zakon končno posega tudi na področje vplivnežev, ki so v zadnjem desetletju pridobili zaupanje javnosti, ki so ga včasih uživali izključno mediji. Toda v kakšni meri? Na družbenih omrežjih smo lahko v zadnjih dneh zasledili, da naj bi nov zakon vplivneže pravzaprav "prepovedal" oziroma jim močno otežil delovanje z birokracijo, vpisom v razvid medijev itd. Ministrica za kulturo Asta Vrečko je zatem objavila nekaj dodatnih pojasnil, češ da gre za dezinformacije in da bo za vplivneže dejansko veljal le majhen del zakona o medijih, ki se nanaša na pravila oglaševanja, zaščito otrok, prepoved spodbujanja nasilja in tako dalje, in da se jim v razvid ne bo treba vpisovati. Kaj torej za vplivneže zakon pomeni v praksi?
Očitki vplivnežev ne držijo; predlog novega ZMed vplivnežev ne enači z mediji (4. odst. 2. člena predloga zakona o medijih) – ker pa se dejansko "grejo" medije in izvajajo oglaševalske storitve za plačilo ali drugo podobno nadomestilo, jih predlog regulira le toliko, kot je nujno in v javnem interesu – glede osnovnih načel javnega objavljanja vsebin, seveda tudi oglaševalskih.
Glede na to, da imajo podobno zakonodajo že dlje časa sprejeto v veliki večini evropskih držav, je skrajni čas, da - zlasti oglaševanje t. i. vplivnežev - regulira tudi Slovenija.
Kar se mi zdi sporno, pa je preširoka definicija vplivnežev; po mojem je bistvo dejavnosti vplivnežev ravno ekonomski interes z namenom monetiziranja vsebine, česar pa obstoječi predlog ne upošteva dovolj jasno oz. je tu zastavljen preširoko. Po predlogu zakona je lahko vplivnež tudi nekdo, ki sicer objavlja vsebine, katerih namen je vplivati na družbo in javno mnenje (to tako ali tako počne večina, ki objavlja na spletnih platformah), pri tem pa teh objav ne monetizira, niti nima nobenega ekonomskega interesa. Taka definicija pa je gotovo preširoka.
Ali se lahko dejansko nadejamo tega, da vplivneži ne bodo smeli več izkoriščati svojih otrok za všečke in oglede?
Tega ne bi smeli početi že do zdaj, saj mladoletne otroke ščiti že druga zakonodaja – tudi in zlasti pred lastnimi starši, če je to potrebno. O spornosti in škodljivosti (zlo)rabe lastnih otrok vplivnežev pri snemanju promocijskih oz. oglaševalskih vsebin so pisali pravniki, psihologi in drugi strokovnjaki in temu ni kaj dodati.
Neverjetno se zdi, da v tem nekateri vplivneži ne vidijo ali ne razumejo problema. Novi predlog zakona jasno izpostavlja potrebo po zaščiti mladoletnikov, zlasti v kontekstu vplivnežev, kjer so (njihovi!) otroci pogosto predmet škodljivega izpostavljanja brez ustreznih zaščitnih ukrepov.
Morda vas zanima tudi:
- Kako regulirane so vsebine vplivnežev?
- Mediji so tu zato, da povzemajo relevantne novice in znane osebnosti lahko pričakujejo, da bo njihove objave nekdo povzel
Mnoge skrbi tudi cenzura: na Portal Plus so opozorili na 36. člen, ki naj bi obravnaval prepoved spodbujanja k neenakopravnosti, nasilju in vojni, češ da odpira vrata "utišanju", saj naj bi se sovražni govor vrednotil glede na prepričanja vladajoče opcije. Po drugi strani je sovražnega govora tudi na medijskem polju in na polju vplivnežev zadnje čase toliko, da ga je treba nekako sankcionirati, saj lahko sicer vsakdo napiše čisto vse, kar mu pade na pamet ...
36. člen, kot ga navaja omenjeni članek, je v zadnjem predlogu ZMed črtan. Sicer pa prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nasilju nima prav nobene zveze s cenzuro. Namen teh določb je zagotoviti minimalne standarde varstva pred sovražnim govorom, ki lahko vodi v resne posledice (tudi širše v družbi), kot je nasilje ali diskriminacija. Ne pozabimo pa, da vsako žaljivo, bedasto in primitivno pisanje ne pomeni nujno t. i. sovražnega govora.
(opomba avtorice: v zadnjem predlogu zakona sovražni govor obravnava 53. člen: prepoved spodbujanja nasilja ali sovraštva in ščuvanja k storitvi terorističnih kaznivih dejanj)
Nekateri vplivneži na desnem političnem polu, npr. Zala Klopčič, trdijo, da bo po novem zakonu lahko v prekršku že tisti, ki bo kritiziral delo vlade. Sama nisem nikjer našla člena, ki bi namigoval na to.
Ker ga ni. Takšni očitki temeljijo na napačni interpretaciji predloga zakona. Kritika vlade je zaščitena s svobodo izražanja, kot jo določa že ustava. Zakon se osredotoča na prepoved sovražnega govora v medijih in ne na omejevanje politične kritike ali mnenjskih razprav.
Pojavlja se tudi vprašanje, kdo bo sovražni govor preverjal. Najbrž bi se potem moral ustanoviti organ, podoben Novinarskemu častnemu razsodišču?
Po našem mnenju ne; gre namreč za materijo, o kateri ni možno odločati v okviru samoregulative.
Spodbujanje sovražnega govora je tako ali tako prepovedano že po drugih predpisih; če to počne medij, je predpisana denarna globa. Če bo pristojni prekrškovni organ presodil, da so podani elementi prekrška, bo pač izdal prekrškovno odločbo, zoper katero pa je v vsakem primeru zagotovljeno sodno varstvo.
Kako bo z oglaševanjem v medijih? 41. člen naj bi govoril o nezdružljivosti medijske in oglaševalske dejavnosti, kar so nekateri interpretirali kot to, da se mediji ne bi smeli več posluževati "native" oglaševanja, organizacije dogodkov za naročnike, oglaševalske produkcije in podobno. Na to sta v zadnjih dneh opozorila marketinški strokovnjak Jan Macarol Vrabec in profesor na FDV Dejan Verčič – slednji opozarja, da naj bi zakon vztrajal pri ločevanju uredniških in oglasnih vsebin, čeprav v realnosti te meje že dolgo ne obstajajo.
Ne, podobno prepoved je poznal že obstoječi Zakon o medijih (60. čl. ZMed). Ne gre za prepoved v okviru medija, ampak za lastniške povezave medija in oglaševalske agencije. Namen tega člena je zagotoviti, da mediji ohranjajo neodvisnost in transparentnost pri objavljanju vsebin, saj bi prevelike lastniške povezave lahko vodile v konflikt interesov. To ne pomeni, da se mediji ne smejo ukvarjati z oglaševanjem, temveč da morajo biti te prakse jasno ločene in ustrezno označene.
Novo na Metroplay: Anja Ramšak o poroki, ljubezenski zgodbi, vrnitvi v jutranji radijski program in hobijih