Odlična novica za delavce migrante: V njihov prid razsodilo Vrhovno sodišče

Delavci, zaposleni pri delodajalcih v tujini, so po razsodbi Vrhovnega sodišča kot slovenski davčni zavezanci upravičeni do zmanjšanja davčne osnove od dohodkov iz delovnega razmerja za stroške prevoza na delo v tujino in nazaj. Vsaki dodatni pogoji za upoštevanje teh stroškov niso skladni z ustavo, so presodili vrhovni sodniki.

Vrhovno sodišče je tako na podlagi presoje ene od odločb Finančne uprave RS odločilo, da je ob ustavnoskladni razlagi 45. člena zakona o dohodnini delavec, zaposlen pri delodajalcu v tujini, kot davčni zavezanec upravičen do zmanjšanja davčne osnove od doseženih dohodkov iz delovnega razmerja za stroške prevoza na delo in z dela, kamor sodi tudi vožnja od domovanja v Sloveniji do kraja v drugi državi, kjer dejansko opravlja delo, in nazaj.

Z Vrhovnega sodišča so sporočili, da je bilo v primeru, v katerem so presojali, sporno vprašanje davčnega upoštevanja stroškov prevoza od delavčevega mesta opravljanja dela v tujini do njegovega prebivališča v Sloveniji, kjer prebiva tudi njegova družina.

Stroški delavcev migrantov enaki drugim stroškom prevoza na delo

Kot so pojasnili, namreč v Sloveniji drugače kot v nekaterih drugih evropskih ureditvah, upoštevanje takšnih stroškov ni posebej urejeno, zato so najprej presojali, ali iz veljavne zakonodaje izhaja, da se tudi navedeni stroški davčnim zavezancem priznajo kot "stroški prevoza na delo in z dela glede na dejansko prisotnost na delovnem mestu v tujini", za višino katerih se davčna osnova za odmero dohodnine tem davčnim zavezanem zniža.

Po presoji Vrhovnega sodišča so tudi takšni stroški po svoji pravni naravi v bistvenih vidikih enaki drugim stroškom za prevoz na delo in z dela, ki se upoštevajo pri ustreznem izračunu oziroma znižanju davčne osnove. Ker se tudi ob nastanku takih stroškov prevoza razpoložljivi dohodek zavezanca, ustvarjen v delovnem razmerju v tujini, dejansko zniža, je treba tudi te upoštevati pri odmeri dohodnine, saj bi bilo sicer kršeno ustavno načelo davčne pravičnosti, so presodili vrhovni sodniki.

Davčnega upoštevnja stroškov ne gre omejevati s podzakonskim aktom

Vrhovni sodniki so določili še, da iz zakona ne izhaja pooblastilo, da bi vlada s podzakonskim predpisom lahko omejevala zakonsko določeno davčno upoštevanje stroškov na prevoz na delo in z dela glede na kraj, od katerega se ti davčni zavezanci vozijo na delo.

Določba uredbe, ki kot pogoj za to davčno upoštevanje opredeljuje minimalno število voženj od prebivališča in nazaj na vsaj štirikrat tedensko, je zato v nasprotju z omenjenim členom zakona o dohodnini ter presega ustavno dopustni obseg urejanja s podzakonskim predpisom. Zato je v davčnih zadevah ni dopustno uporabiti.

Vrhovno sodišče je izpodbijano davčno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo finančni upravi v ponovno odločanje. Ob tem pa se ni opredelilo do drugih morebitnih primerljivih situacij, ki bi ob ustavnoskladni razlagi zakona o dohodnini lahko pomenile enakovreden položaj.

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev