Domnevno ukradeni otroci v slovenskih porodnišnicah: zaslišali so tri priče

Preiskovalna komisija DZ o ugotavljanju in oceni dejanskega stanja o domnevno ukradenih otrocih, do česar naj bi v slovenskih porodnišnicah prihajalo med letoma 1965 in 1991, je na delno zaprti seji nadaljevala delo z zaslišanjem treh prič, med njimi Zikrete Remar in Monike Naglič. Obe si želita izvedeti resnico o hčerki oz. sestri dvojčici.

Zikreta Remar je v trboveljski bolnišnici 2. septembra 1980 rodila punčko, nedonošenko, ki so jo domnevno prepeljali v ljubljanski klinični center v inkubator. "Po porodu sem zaspala, po petih urah sem se zbudila v sobi, pripeljali so mi otroka, da ga pogledam, ker gre v Ljubljano na pediatrijo," je povedala.

Ko so jo po petih dneh odpustili iz bolnišnice in se je Remar odpravila v Ljubljano, je prejela telegram, da je njena punčka umrla, da bo bolnišnica poskrbela za pokop, saj da jo bodo dali zraven k drugemu v krsto.

"Nisem takrat nič posumila, kasneje sem rodila še dve hčerki. A ko sem na televiziji videla, da so eni ženski otroka vzeli, sem posumila in se povezala z društvom Izgubljeni otroci Slovenije," je pojasnila Remar. S pomočjo društva je dobila nekaj dokumentacije, pa tudi parafinske vzorce otroka.

Brez dokumentacije

Z društvom je šla po dokumentacijo na ljubljansko pediatrično kliniko, kamor naj bi otroka prepeljali, a so ji tam rekli, da o tem nimajo nobene dokumentacije. "Tako iz dokumentov izhaja, da moja punčka sploh ni prišla v Ljubljano, kot tudi, da ni pokopana na ljubljanskih Žalah," je opozorila Remar. Iz pogovora s kriminalistko je namreč izvedela, da je otrokov grob na Žalah. "Tam so nam povedali, da groba pod dotično številko ni," je dodala.

"Prihajam iz okolice Preddvora, iščem sestro dvojčico, rojeni sva bili 18. novembra leta 1983 v kranjski porodnišnici," je začela svojo zgodbo Monika Naglič. Povedala je, da sta starša umrla, a ona vedno čuti, da ji "nekaj manjka". Mamo je spraševala, kje je sestrica pokopana, rekli so ji, da v Kranju. Ko je od prijateljice izvedela za sume, da so v porodnišnicah kradli otroke in jih prodajali, se je odločila raziskati, kaj se je zgodilo z njeno sestro dvojčico.

Kot je spomnila, so mami naslednji dan po porodu povedali, da je njen otrok umrl in naj ne skrbi, saj da bo bolnišnica poskrbela za pokop. Da bi odkrila resnico, je Naglič obiskala osebi, ki sta bili takrat zaposleni v bolnišnici in sta še vedno živi. Ugotovila je, da se podatki o vzroku smrti zelo razlikujejo. "V obdukcijskem zapisniku so naštete številne bolezni, zaradi katerih je sestrica umrla, mami so povedali, da je umrla zaradi srčnega zastoja," je pojasnila.

Pri iskanju resnice se je Naglič obrnila tudi na kriminalistko, ki ji je obljubila, da se bo pogovorila z omenjenim osebjem in da ji bo poslala poročilo. "A od tega ni bilo nič," je dejala Naglič, ki ima samo eno željo, da bi sestro dvojčico našla in objela, ker čuti, da je živa. To ji je potrdila tudi astrologinja, ki jo je pred letom in pol obiskala, je dejala.

V nadaljevanju so poslanci pričam zastavljali vprašanja. Predraga Bakovića (SD) je med drugim zanimalo, kaj Remar najbolj prepričuje, da je njena punčka živa. "Na začetku me ni, a ko ni groba, ne razumem, da se je iz Trbovelj do Ljubljane nekje izgubila in to mi ne da miru," mu je odgovorila Remar, ki si želi, da pride do resnice, kaj se je zgodilo z njenim otrokom.

Da je vse sumljivo, kažejo tudi tri različne prijave smrti brez podpisa, na kar je opozorila tudi predsednica komisije Alenka Jeraj (SDS). Jože Tanko (SDS) pa je od Naglič želel izvedeti, kako je potekal pogovor s kriminalistko. "Samo vprašala me je, katere papirje sem pridobila, zakaj iščem sestro. Obljubila mi je, da mi bo poslala poročilo, a mi ga ni. To je bilo lansko jesen," je odgovorila. Komisija je na zaprtem delu seje danes zaslišala še eno pričo.