Na mestu, kjer je nekoč stalo družabno središče Ljubljančanov, Kolizej, so danes slavnostno odprli stanovanjski kompleks Palais Schellenburg, dostopen le tistim z najglobljimi žepi.
"Linhart je napisal igro 'Ta veseli dan ...' - in ta veseli dan je danes," je predstavnike medijev, ki s(m)o se zbrali na slavnostni otvoritvi stanovanjskega kompleksa Palais Schellenburg, pozdravil Jože Anderlič, snovalec in investitor projekta.
Anderlič ima upravičen razlog za veselje, saj je Kolizej, na mestu katerega zdaj stoji Schellenburg, odkupil že leta 2003, pred kar dvajsetimi leti. Kolizej je bil leta 1845 zgrajen kot začasna vojašnica, na njegovem območju so bile med drugim v "zlatem obdobju" delovanja jahalnica, plesna dvorana, pivnica, pekarna, kavarna, kar pomeni, da je močno oblikoval družabno življenje Ljubljančanov v tistem času.
Zadnja leta obstoja pa je stavba, v kateri so takrat živeli predvsem prebivalci nižjih družbenih slojev, saj ni bilo sredstev, da bi jo obnavljali, propadala. Porušili so jo leta 2011, pred Palais Schelleburg pa zdaj v spomin nanj stoji njegov temeljni kamen.
Anderlič je imel sprva vizijo, da bi na mestu Kolizeja poleg stanovanjsko-poslovne soseske zgradil še hotel in koncertno-operno dvorano, razpisal je mednarodni natečaj in skupaj z izbranimi arhitekti zasnoval koncept, vendar je komisija na ministrstvu za kulturo skupaj z Zavodom za kulturno dediščino odločila, da na mestu nekdanjega Kolizeja ne sme stati stavba, višja od 30 metrov.
Stanovanjsko-poslovna soseska bi to po prvotnem načrtu krepko presegala, saj je ta vseboval tudi dva stolpa, višja od sto metrov. Toda po Anderličevih besedah je bil glavni problem ta, da naj bi bila koncertno-operna dvorana visoka 38,5 metra.
"Naj se usedem nanjo tako kot na krop in jo potlačim?" nam je dejal. Zaradi tega, pravi, mu niso želeli dati soglasja za sprejem novega Občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN) za novogradnjo. "Škoda, da se niso bili pripravljeni pogajati, ampak očitno je bila to za tiste ljudi tistega časa ideja, ki je niso mogli ali pa hoteli razumeti."
Prvotna ideja se je tako pretopila v stanovanjski kompleks, s katerim je Anderlič danes več kot zadovoljen. "Ne jokam za tistim, česar nimam, ampak sem vesel za to, kar imam."
Tretjina stanovanj je še na voljo
Projekt je Anderlič poimenoval po Jakobu Schellu plemenitem Schellenburgu, ljubljanskem veletrgovcu in finančniku in enem največjih mecenov. Sestavljen je iz dveh objektov, Ville Schellenburg, ki je bila že predana stanovalcem, in Palais Schellenburg, ki je v zaključni fazi.
Do konca meseca pričakujejo uporabno dovoljenje, v začetku decembra pa naj bi se v kompleks vselili prvi stanovalci. V Palais je trenutno na voljo še tretjina stanovanj, to je približno 40, ki jih bodo prodajali še približno leto dni.
Dosedanji kupci, je povedala Petra Skočir iz družbe Reitenburg za razvoj nepremičnin, pa so večinoma uspešni poslovneži, pa tudi zdravstveni delavci, športniki in znani obrazi z medijske scene. Stanovanja naj bi se večinoma kupovala za bivanje, nekaj tudi za investicijo ali oddajanje, večina kupcev pa jih je kupila z lastnimi sredstvi.
Villo Schellenburg v bolj secesijskem stilu je zasnoval nemški arhitekturni biro KSP Jürgen Engel Architekten, palačo, ki je bližje baročnemu slogu, pa prav tako nemški arhitekturni biro DJH s Christopherjem Hammerschmidtom na čelu.
Pa cene?
Predstavniki medijev smo se lahko sprehodili po nekaterih stanovanjih v kompleksu, ki pa so zaenkrat še neopremljena. Najcenejše stanovanje v stavbi meri 68 kvadratnih metrov in stane 637.000 evrov bruto, najdražji pa je 272 kvadratnih metrov velik penthouse, vreden zasoljene 4,2 milijona evrov.
Stanovanje "srednje" velikosti, primerno za družino, ima 170 kvadratnih metrov bivalne površine in ložo, cena pa je 1,6 milijona evrov.
"Glavne prednosti Palais Schellenburg so lokacija v centru Ljubljane, ki pa je kljub temu dovolj odmaknjena od mestnega vrveža, veliko zelenja, bližina Tivolija, varčnost, varnost in zagotovljena parkirna mesta," pravi Petra Skočir.
V skupni avli bo stanovalcem ves čas na voljo vratar in celo pisarna za hitre sestanke ali srečanja, ki jih ne želijo imeti v stanovanju, skupnih prostorov, kot sta na primer fitnes ali bazen, pa ne bo, saj je po besedah Skočirjeve v takih primerih težava delitev stroškov. "Sicer pa se v neposredni bližini tako ali tako gradi kompleks Ilirija," je dodala.
Soseska bo imela še poslovni del s skupno 6500 kvadratnimi metri, del katerega bo med drugim trgovina Dm, salon s pohištvom in dodatki za dom in restavracija. Enega razpoložljivega lokala zaenkrat še niso oddali, gotovo pa bo na tem mestu tiha storitvena dejavnost. "Opcije so denimo živilska trgovina višjega razreda, lekarna ali banka," zaključuje Petra Skočir.
Novo na Metroplay: “Vse, kar je za psiho preveč, nase prevzame telo” | Tomislav in Nina Senečić