Mit ali resnica: ali res policija pri iskanju pogrešanih oseb za pomoč prosi vedeževalce?

Skoraj ne mine dan, ko ne bi slovenska policija prosila javnosti za pomoč pri iskanju pogrešanih oseb. V Sloveniji je letno pogrešanih med 400 in 600 osebami. Od tega je manjši delež otrok do 14. leta starosti in vključno mladoletnikov, in sicer letno okoli 30 odstotkov – število sicer letno niha, kakšno leto je to 35 odstotkov, lahko pa tudi 20 odstotkov glede na število vseh pogrešanih oseb. V Sloveniji je največ pogrešanih odraslih oseb in starejših oseb, predvsem s starostnimi boleznimi, in pa izgubljenih oseb v gorah ali drugih naravnih okoljih.

Med ljudmi obstaja več trdno zasidranih mitov glede dela policije, ko pride do pogrešanih oseb. Govorili smo s predstavnikom policije za odnose z javnostmi za področje kriminalitete Dragom Menegalijo, ki je povedal resnico o najpogostejših mitih glede iskanja pogrešanih oseb, ki krožijo v javnosti.

1. Mit ali resnica? Policija pri iskanju pogrešanih oseb za pomoč prosi vedeževalce

V povezavi s pogrešanimi osebami se večkrat omenjajo osebe s parapsihološkimi sposobnostmi, kot so vedeževalci, jasnovidci, telepati, radiostezisti ... Ali je res, da slovenska policija pri iskanju pogrešanih oseb za pomoč prosi vedeževalce?

Res je, da je slovenska policija v preteklosti vedeževalce že prosila za pomoč, a se "sodelovanje z njimi ni izkazalo za uspešno", za Metropolitan.si pojasni Menegalija.

Ne glede na to pa policija preveri vse informacije in sume, ki jih posredujejo domači oziroma svojci pogrešane osebe. K uspešni preiskavi pogrešanja osebe pripomore vsaka stvar, četudi se zdi malenkostna ali nepotrebna, pravi.

2. Mit ali resnica? Določen je 24-urni ali celo 48-urni rok za prijavo pogrešane osebe

Nikakor ne drži, da naj bi bil določen 24-urni ali celo 48-urni rok za prijavo pogrešanja osebe. V slovenski policiji svetujejo, da je treba vsako pogrešanje prijaviti čim prej, še posebej to velja pri otrocih in mladoletnikih, starejših osebah ter drugih osebah iz ranljivih skupin. Policija se na prijavo pogrešanja takoj odzove in začne izvajati ukrepe za izsleditev osebe.

3. Mit ali resnica? Vsaka pogrešana oseba se sama vrne domov

Tudi to ne drži. Pogrešane osebe se same vrnejo domov nekje v 30 odstotkih, policija tudi najde približno 30 odstotkov pogrešenih, nekje okoli 30 odstotkov pa jih najdejo starši, svojci, prijatelji ali sosedje. Nekaj odstotkov je takih, ki jih najdejo hospitalizirane v bolnišnicah – ali zaradi poškodbe ali kakšnega drugega stanja. Preostali pogrešani so najdeni mrtvi kot posledica nezgode ali samomora, v nekaterih posamičnih primerih lahko postanejo tudi žrtev kaznivega dejanja umora.

Kakšen je postopek pri iskanju pogrešanih oseb?

Po tem, ko smo razbili nekaj najpogostejših mitov o iskanju pogrešanih oseb, ki krožijo v javnosti, smo preverili, kakšen pa torej je postopek pri iskanju pogrešanih oseb. Menegalija nam je pojasnil, da enoznačnega odgovora ni: postopek je odvisen od primera do primera. Policija sprejme prijavo pogrešanja ter nato oceni tveganje za pogrešano osebo.

Če je prijavljeno pogrešanje v gorah, je treba takoj organizirati iskalno akcijo z gorsko reševalno službo. Če je prijavljeno pogrešanje v tujini, je treba sprožiti preverjanje prek mednarodnega policijskega sodelovanja z državo, v kateri je oseba izginila. Primer pogrešanega mladostnika, ki vsak teden vsaj enkrat zbeži od doma, ne zahteva take intenzitete preiskave, kot na primer pogrešanje otroka, ki se ni (tako kot po navadi vsak dan) iz šole vrnil pravočasno domov.

Glede na oceno tveganja ter po natančni presoji in oceni vseh okoliščin izginotja se potem odredi, kateri in koliko preiskovalcev bo sodelovalo v preiskavi pogrešanja. Pri manj tveganem pogrešanju opravi preiskavo krajevno pristojna policijska postaja. V primeru suma kaznivega dejanja pa lahko primer prevzamejo kriminalisti, v iskalnih akcijah pa pomoč nudijo tudi druge enote policije, kot so gorska policijska enota, vodniki službenih psov in vodniki specialističnih službenih psov, konjenica, pripadniki posebnih policijskih enot, potapljači in jamarji Specialne enote policije: "V iskalnih akcijah nam rade volje in zavzeto pomagajo tudi svojci, prijatelji in sosedje pogrešanega ter pripadniki raznih društev in združenj, kot so vodniki reševalnih psov, gorska reševalna služba, podvodna reševalna služba, gasilci, jamarji, potapljači in podobno." Za iskanje lahko uporabijo tudi policijski helikopter ali drone.

Največja težava v preiskovanju pogrešanih oseb je ravno v tem, da ob pogrešanju niso znana vsa dejstva in okoliščine izginotja in ravno tako jih je v preiskavi pogrešanja zelo težko ugotavljati – sploh če nista znana niti kraj niti čas pogrešanja. "Ravno zaradi pomanjkanja osnovnih informacij je vsak primer težek, saj moraš najprej najti kraj ali prostor, kjer je oseba izginila. Šele nato lahko začneš iskalno akcijo ali preiskavo pogrešanja," razlaga predstavnik policije za odnose z javnostmi za področje kriminalitete.

Iskalne akcije

Dobro izvedena iskalna akcija je eden najuspešnejših in najkoristnejših ukrepov za izsleditev pogrešane osebe. V največ primerih se organizira iskalna akcija predvsem pri pogrešanih otrocih in starejših, slabotnih ali ranljivih osebah, kjer se domneva, da so obnemogle na neznanem kraju. Pred izvedbo iskalne akcije policisti izvedejo vsaj osnovno zbiranje obvestil ter rekonstrukcijo gibanja pogrešane osebe v smislu izpisa zadnje lokacije mobilnega telefona pogrešanega, podatkov o uporabi bančnih, drugih kartic, pregled kamer videonadzora in podobno.

Več razlogov je, zaradi katerih je pomembno, da je policija tista, ki narekuje tempo in organizira ter vodi iskalne akcije in ne prepusti tega civilni iniciativi svojcev in njihovih prijateljev, razlaga Menegalija. Iskalne akcije morajo biti dobro organizirane, natančno načrtovane, predhodno morajo biti določena materialna sredstva, potrebna za izvedbo akcije.

Vsi udeleženci akcije morajo biti pred izvedbo seznanjeni z vsebino iskanega (osebni opis, oblačila, predmeti pogrešanega …), morajo biti primerno obuti, oblečeni in opremljeni glede na vremenske razmere in razmere na terenu, ravno tako mora zagotovljena stalna povezava tako med njimi samimi kot do vodstva iskalne akcije. Vnaprej morata biti glede na teren izvedbe akcije narejena načrt in taktika iskanja. Slednja bo popolnoma drugačna v primeru izvedbe iskalne akcije na asfaltu v blokovskem naselju v središču Ljubljane kot na primer v težko prehodnem gozdu nekje v okolici Kočevja.

Iskalne akcije so različnih vrst. Lahko se išče v strnjenem stanovanjskem naselju, v območju razpršenih hiš, v gozdu, gorskem svetu (visokogorju), pod snežnimi plazovi, v jezerih, rekah, morju in podobno. V iskalnih akcijah največkrat sodelujejo policisti s svojci pogrešanega, pri čemer lahko policija za opravljanje iskalnih akcij aktivira svojo Posebno policijsko enoto, uporabi helikopter, vodnike službenih psov, konjenico, za potrebe iskanja pogrešanih ima v Specialni enoti zaposlene potapljače in jamarje.

V kolikšnem času pogrešane po navadi najdejo?

Večina prijav pogrešanja je podana v enem dnevu in v enem dnevu je večina pogrešanih oseb tudi najdena. V več kot polovici primerov je pogrešanje otrok prijavljeno že v roku ene ure in skoraj 90 odstotkov pogrešanih otrok prijavijo v osmih urah po pogrešanju. Nekje v štirih urah po prijavi je najdeno preko 90 odstotkov vseh pogrešanih otrok do 14 leta starosti. Vsi otroci so do zdaj bili najdeni živi in nepoškodovani.

Policisti ugotavljajo, da je polovica odraslih pogrešanih najdena v od dveh do treh urah, v roku deset ur je najdenih več kot 70 odstotkov pogrešanih – v 24 urah pa več kot 80 odstotkov. "Seveda nas najbolj skrbi teh ostalih 20 odstotkov, ki ostanejo pogrešani in za katere obstaja vedno večja verjetnost, da potrebujejo pomoč," razlaga predstavnik policije za odnose z javnostmi za področje kriminalitete.

Nekaterih ne najdejo nikoli

Najstarejša primera pogrešanih oseb v Sloveniji sta iz leta 1957, in sicer:

• v enem primeru je moški iz okolice Celja odšel od doma z navedbo, da gre na Zagrebški velesejem iskat službo, vendar do tja ni nikoli prišel.
• V drugem primeru je odšel od doma neznano kam starejši moški iz okolice Slovenskih Konjic, vendar nikoli ni bil najden, niti ni bilo najdeno njegovo truplo.  

Pogrešana oseba se v Sloveniji šteje za pogrešano toliko časa, dokler ni najdena oziroma dokler ni najdeno njeno truplo, in se iskanje za to osebo razpiše neomejeno.

Policisti naredijo vse, kar je v njihovi moči, da najdejo pogrešanega

"V slovenski policiji se zavedamo stiske svojcev, ki jo lahko povzroči nenadno in nepričakovano izginotje njihovega bližnjega. Izjemnega psihološkega pomena je, da svojci vedo, da bomo policisti naredili vse, kar je v naši moči, da najdemo pogrešanega. Področju pogrešanih oseb posvečamo zelo veliko pozornost," bralcem Metropolitana sporoča predstavnik policije za odnose z javnostmi za področje kriminalitete.

Na slovenski policiji neprestano skrbijo za izboljšanje njihovega dela in večjo uspešnost: to dokazujejo tudi številna dodatna usposabljanja policistov in kriminalistov. Sodelujejo v evropskih in svetovnih policijskih organizacijah ter za medsebojno obveščanje uporabljajo najsodobnejše sisteme, kot sta Schengenski informacijski sistem in Interpolov sistem iskanja pogrešanih oseb Yellow notices in Black Notices za najdena neidentificirana trupla.

"Na vsako prijavo pogrešanja se odzovemo hitro, saj nam je osnovni cilj, da pogrešanega čim prej in varno vrnemo domov k njegovim svojcem. Še posebej smo pozorni na najbolj ranljive osebe, to so otroci in starejše osebe z demenco ali drugo starostno boleznijo. Problematika pogrešanih otrok je zapletena in večplastna ter vključuje tudi preventivo, podporo in kasnejšo oskrbo, če je to potrebno," razlaga Menegalija.

Motivi za izginotje: zakaj Slovenci najpogosteje izginejo?

Motivi za pogrešanje oseb so različni in so odvisni od različnih notranjih dejavnikov, kot so lahko starost pogrešane osebe, njegove življenjske navade in njegove osebne lastnosti – ali pa zunanjih dejavnikov, kot je vreme, promet, nepredvidljivi dogodki, nezgode, naravne nesreče in podobno. V Sloveniji je največ pogrešanih odraslih oseb in starejših oseb, predvsem gre za osebe z demenco ali drugimi starostnimi boleznimi, za izgubljene osebe v gorah in podobno.

Pri odraslih osebah je največkrat motiv za odhod od doma spor z bližnjimi: oseba odide od doma in se kasneje iz različnih vzrokov ne javlja svojcem – užaljenost, jeza, izpraznjena baterija telefona. Kar nekaj prijav obravnavajo zaradi nepričakovane zapustitve zdravstvenih ustanov, predvsem psihiatričnih, razkrije Menegalija. Včasih pa nam pogrešana oseba ob najdbi sama pove, da je samo potrebovala nekaj časa zase in da ne obstaja kakšen tehtnejši vzrok za odhod od doma.

Otroci in mladoletniki do 18. leta predstavljajo manjši del pogrešanih oseb. Vzroki za izginotje otrok ali mladostnikov so različni, kot so si različni tudi otroci ali mladostniki sami. Lahko gre za druženje s sovrstniki, uporništvo, neuspeh v šoli, zaljubljenost, velikokrat odidejo zaradi nerazumevanja, nesoglasij ali celo sporov v svoji domači okolici ali med sovrstniki. Za mlajše otroke je značilno, da se zaigrajo in izgubijo v igri ali lahko celo kje zaspijo. Pri teh otrocih je treba tudi preverjati, ali so se slučajno sami vrnili domov in se skrili v svoji sobi, ker so se ustrašili dogajanja. Lahko so nekje v bližini in iz skrivališča opazujejo domačo hišo ter dogajanje pred njo. Nekatere izkušnje kažejo, da starejši mladoletniki pobegnejo od doma zaradi večje potrebe po svobodi, želji po dogodivščinah ali se odpravijo – po navadi v skupini dveh do štirih – na morje ali druge turistične kraje, razlaga predstavnik policije.

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj