Resnica o prostituciji v Ljubljani: razvrat praktično povsod, po kozolcih, hlevih, parkih, na železniški postaji, v gostilnah in hotelih

Na prelomu 19. in 20. stoletja je v Ljubljani cvetela tajna prostitucija, prostitutke so se potikale po hišah in ulicah, mestna policija pa jih je poskušala preganjati, a brez posebnega uspeha. Spolne bolezni so bile takrat tako pogoste, da so jih študentje jemali kot običajen del študentskega življenja, ravno tako so se okužili vojaki in častniki. Visoko je bilo tudi število spolnih deliktov.

Država se je zato odločila za regulacijo in legalizacijo prostitucije, so za oddajo Sledi časa na Radiu Prvi, posvečeno prvi ljubljanski javni hiši, povedali zgodovinarji dr. Branka Grošelj, direktor Arhiva Republike Slovenije dr. Bojan Cvelfar ter Janez Polajnar iz ljubljanskega Mestnega muzeja.

Kje je stala prva ljubljanska javna hiša?

Prva ljubljanska hiša se je pod liberalnim ljubljanskim županom Ivanom Hribarjem tako odprla leta 1897 na takratni Zvonarski ulici na začetku Prul. Danes hiš na naslovu Zvonarska 11 in 13, kjer se je nahajala javna hiša, ni več, tam so stanovanjski bloki.

Vsaka prostitutka, ki je prišla delat v Ljubljano, se je morala najprej uradno prijaviti in povedati, kje je prej opravljala obrt, opraviti zdravniški pregled, šele nato je lahko najela sobo na Zvonarski. Na voljo je bilo 14-16 sob, v katerih so prostitutke živele, tam opravljale svojo dejavnost in plačevale najemnino, so pojasnili sogovorniki v oddaji Sledi časa.

Prostitutke niso smele biti Slovenke, vstop v javno hišo pa je bil prepovedan mladoletnikom, čeprav so se kršitve dogajale.

Izkoriščevalska 'madame'

Prva vodja javne hiše je bila Matilda Löwy, ki je bila pozneje osumljena trgovanja z belim blagom. Prostitutke, nastanjene v javni hiši, naj bi izkoriščala, jim jemala denar in jim odrekala ustrezno prehrano. V škandal naj bi bil vpleten tudi takratni šef ljubljanske policije, ki je pozneje odstopil.

Bordel je bil nato zaprt leto dni, potem pa je mestna hiša dobila novega upravnika Alojzija Kališa, nad katerim so oblasti skrbno bdele, da se kršitve ne bi več dogajale.

Tudi same prostitutke so si lahko za kršenje pravil obetale stroge kazni, v najhujšem primeru izgon iz mesta. Po deveti uri se recimo niso smele zadrževati zunaj hiše in pridobivati strank, prepovedana pa jim je bila tudi hoja po določenih mestnih ulicah.

Kraje, pretepi, grožnje s sabljo

V javni hiši je kljub nadzorom morala pogosto posredovati policija. Nekoč se je na primer zgodilo, da je stranka okradla prostitutko, gost, ki ga niso spustili k izbrani prostitutki, je vsem prisotnim grozil s sabljo, neka prostitutka se je sprla s stranko, ker je pričakovala večjo napitnino, pogosti pa so bili tudi pretepi.

Gosta je vedno sprejela prostitutka, ki je bila na vrsti, če je želel drugo, pa so ga peljali v skupno sobo, kjer si je lahko izbral novo.

Da bi si pokrila stroške bivanja in hrane, je morala imeti prostitutka povprečno dve stranki na dan, kar ni bilo težko, saj je bila javna hiša običajno polna - ko je ena stranka zaključila pri izbrani prostitutki, je druga že čakala na hodniku.

Tivoli in Hotel Bavarski dvor na slabem glasu

Povpraševanje je bilo pravzaprav tako veliko, da je še vedno cvetela tudi nelegalna prostitucija. Ženskam, ki so se z njo ukvarjale, niso rekli prostitutke, temveč vlačuge, bile so cenejše od "legalnih" prostitutk (včasih niti niso vzele denarja, temveč le pijačo ali večerjo), običajno pa je šlo za ženske nižjih slojev, ki si s slabo plačanimi deli niso mogle pokriti vseh stroškov (delavke, služkinje, šivilje, natakarice itd.).

Te so prostitucijo seveda opravljale na skrivaj, odvijala pa se je praktično povsod po Ljubljani: po kozolcih, hlevih, parkih, posebej priljubljen je bil Tivoli, na železniški postaji, v gostilnah in hotelih, pa tudi v vojašnici.

Gostilne in hoteli, za katere se je vedelo, da se tam odvija prostitucija, so bili na slabem glasu, to je bil med drugim takratni Hotel Bavarski dvor in gostilna na Židovski stezi.

Konec po prvi svetovni vojni

Legalizirana prostitucija je šla večini Ljubljančanov močno v nos, proti je bil med drugim škof Anton Bonaventura Jeglič, pa ljudje, ki so stanovali v bližini javne hiše; na magistrat so nenehno prihajale pritožbe, povezane s kršenjem javne morale in širjenjem pohujšanja.

Pritožbe so se še pomnožile, ko so v bližini bordela zgradili deško šolo, ki je danes Osnovna šola Prule. Takrat se je zaradi slabega vpliva na mlade fante pojavila celo peticija za ukinitev bordela.

Vseeno pa ga niso ukinili do konca prve svetovne vojne, ko so se z ustanovitvijo nove države spremenili tudi zakoni. Tako so javno hišo leta 1919 zaprli in prepovedali prostitucijo na splošno, na ravni države pa leta 1921. Še naprej pa je potekala v tajnosti, kar se dogaja še danes.

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev