Kako deskar na snegu Rok Marguč motivira mlade pri iskanju poti iz duševnih stisk

Današnja družba za mlade ustvarja veliko navdiha, a obenem tudi velika pričakovanja. Številni med njimi se soočajo z duševnimi stiskami, žal pa dostikrat ne vedo, kako ukrepati in kje poiskati pomoč. Skozi Najdi.se motivacijske delavnice o tej pereči temi spregovori tudi naš uspešni deskar na snegu Rok Marguč.

Cilj tovrstnih delavnic je na pozitiven način pristopiti k varovanju duševnega zdravja ter normalizaciji duševnih stisk med mladimi. Obenem pa tudi izpostaviti, da je vsaka duševna stiska vredna obravnave in da ni potrebno, da se mladi s stiskami soočajo sami. 

Kaj vas je prepričalo, da pristopite h kampanji Zavoda Vozim na temo duševnega zdravja mladih?

Ko so me poklicali iz Zavarovalnice Triglav, ki je tudi moj sponzor, in me povabili k sodelovanju, nisem okleval. Srednješolski čas oziroma čas pubertete je obdobje v življenju, ko že dobiš nekaj svobode, a vsekakor potrebuješ tudi pogovore in usmeritve. Pogovor je res izjemno pomemben in je tudi eden od namenov motivacijskih delavnic.

"Sam sem bil v srednješolskem obdobju že precej v športu, hodil sem tudi k psihologu, kar je takrat veljalo za nek tabu. A zame je bila to zelo pozitivna izkušnja, ki se je z veseljem spominjam."

Na delavnicah to svojo izkušnjo tudi delim z mladimi. Med pogovori o stiskah, tesnobah, duševnem zdravju, pa tudi o tem, kaj te v življenju motivira in kaj te vodi naprej, se odpre marsikaj zanimivega.

Kako potekajo motivacijske delavnice, kakšno sporočilo mladi dobijo na njih?

Po navadi sva na delavnicah dva izvajalca, športnik (jaz) in poškodovanec oziroma paraplegik. Mladim spregovorim o svojih poškodbah, ki sem jih pridobil med pripravami na tekmovanja ali med njimi, in o tem, kako sem v tistih trenutkih premagoval stiske.

V paru z Luko Plavčakom predstaviva različni zgodbi iz najinih življenj. Luka jim pove, kako se mu je na maturantskem plesu raztrgala srajca, zaradi česar se mu je tisti večer sesul svet. Jaz povem zgodbo o tem, kako sem hotel iti na olimpijske igre, a sem se poškodoval in nisem odšel, tudi meni se je takrat sesul svet. Pa vendar, Luka je raztrgano srajco nadomestil z novo, meni pa se je poškodba zacelila in življenje je šlo naprej.

Luka je kasneje v življenju zaradi nesreče pristal v invalidskem vozičku, a se je zmogel pobrati in nadaljevati. Mislim, da je to zelo pozitivno sporočilo mladim. S svojo zgodbo mladim pokaže, da se da in da vedno obstaja rešitev. Našel je neke nove prioritete in cilje, zaradi katerih vsak dan vstane iz postelje in gre naprej.

Kaj pa je vas gnalo naprej, pot do vrhunskega športnika je gotovo polna odrekanj? Kaj vas vodi naprej in osrečuje?

Odrekanj je v športu res zelo veliko, za vsakim uspehom stojijo leta trdnega dela, na koncu pa so vidni le uspehi. Lahko rečem, da sem bil v srednješolskih letih zelo odločen in samozavesten, da mi bo v športu uspelo, tudi to je nekaj, kar delim z mladimi na delavnicah. Vesel sem tudi, da sem se kljub predanosti športu odločil za študij, kar se je kasneje v življenju izkazalo kot dobra poteza.

"Ta neka prepričanost, da mi bo v športu uspelo, me je gnala naprej že od otroštva. V življenju športnika se nič ne zgodi samo do sebe. Za vsak rezultat je potrebno ogromno trdega dela, odrekanja in sreče."

Glede samega pojmovanja sreče pa je tako: če bi me to vprašali pred desetimi leti, bi rekel, da je sreča medalja, ki sem jo dobil na svetovnem prvenstvu. Zdaj je to vsekakor moja družina: moja žena in najina dva otroka ter čas, ki ga preživimo skupaj. Prioritete se z leti spreminjajo in tako je tudi prav, življenje je cikel, človek gre naprej in raste. Včasih pri nekom mojih let, ki je še brez družine ali partnerja opažam, da tudi v športu ni več tako srečen.

Za naše dobro počutje in duševno zdravje je športna dejavnost precej pomembna. Ali k športu spodbujate tudi svoje otroke?

Otroka vzgajam v športnem duhu, smučamo, deskamo, zelo veliko časa preživimo zunaj v naravi. S partnerico na to gledava kot na dobro popotnico za otroka, čim manj televizije, računalnikov in mobitelov. Več časa ko preživimo na elektronskih napravah in na družbenih omrežjih, slabše se počutimo in smo bolj depresivni. 

Glede tega, ali ju bom usmeril na športno pot, pa se še nisem odločil. Sam sem v športu preživel res veliko in vem, koliko odrekanja je povezanega s tem, tudi trpljenja. Na začetku si vesel, da potuješ in spoznavaš nove stvari, a se to skozi leta malo razvodeni.

"Vem, kaj vse sem moral dati skozi in na konec pameti mi ne pade, da bi svoja otroka silil v šport."

Kot mi je znano, ste v bistvu petčlanska družina ...

Da, res je. Z nami je tudi pes Marley, ki je del naše družine in gre skoraj povsod z nami. Že od otroštva sem si želel imeti psa, moji otroci ga zdaj imajo.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Rok Marguc (@margucnaboardu)

Marley je zelo ubogljiv, navadil se je otrok, naučili smo se skupaj zelo lepo funkcionirati. Dobro vem, da ti tudi domače živali v življenju dajejo neko pozitivno energijo, ki jo potrebuješ, sploh ko si na tleh.