Slovenske železnice imajo večkrat organizirane nadomestne prevoze, a stanje avtobusov je naravnost katastrofalno.
Prav nobena skrivnost ni, da se Slovenske železnice večkrat soočajo s kritikami, največkrat na račun nepotrebnih zamud vlakov ter nadomestnih prevozov. A čeprav se na prvi pogled lahko občasno zazdi, da gre za pretiravanje, pa vam iz prve roke zagotavljam, da ni.
V luči iskanja odgovorov, kako hudo je pravzaprav potovanje s Slovenskimi železnicami, sem se na pot v Innsbruck odpravila z vlakom. Cene vozovnic so bile sicer smešno nizke, za dvosmerno do Innsbrucka sem namreč morala odšteti le okoli 50 evrov. Med potjo, ki naj bi trajala "le" šest ur, pa sem morala prestopiti dvakrat.
Zakaj v Avstriji vse teče gladko, pri nas pa ne?
Najprej je treba omeniti, da sem že večkrat potovala z vlakom v Innsbruck ter nazaj, a takrat sem vedno izbrala nočni vlak, ki je imel neposredno povezavo. Ker tokrat nisem želela priti v Innsbruck ob štirih zjutraj, sem se odločila, da grem raje na vlak, ki ima odhod iz Ljubljane ob 9.24 ter prihod v Innsbruck okoli 15.00. Čeprav sem zaradi poplav, ki so se pripetile v Avstriji, pričakovala, da se bo prihod zamaknil oziroma bodo uredili nadomestni prevoz, sem ob prihodu na glavno železniško postajo presenečeno ugotovila, da je od Ljubljane do Kranja urejen nadomestni prevoz z avtobusom.
Zakaj točno so uredili nadomestni prevoz, mi sicer ni uspelo ugotoviti, a zavedala sem se, da to pomeni, da bom zamudila vse poznejše prestope.
Avtobusi še iz časa Jugoslavije?
A samo čakanje na poznejše vlake ni bilo tako hudo, kot je bila vožnja z avtobusi. Poleg tega, da je bil odhod iz Ljubljane precej pozen, kakšno uro od napovedanega odhoda, so bili avtobusi v katastrofalnem stanju. Štirje avtobusi, ki so odpeljali največ 30 potnikov, so bili videti, kot da so jih uporabljali še v času Jugoslavije.
V njih je namreč močno zaudarjalo po cigaretnemu dimu, tla so bila videti, kot da niso še nikoli videla krpe, ponekod so bile smeti. A najhuje je bilo zagotovo dejstvo, da so bile skoraj vse ročke uničene, z dela stropa, ki je manjkaj, pa je vso pot kapljalo. Kot je razvidno še s fotografij, je bil ob sedežu bel madež, za katerega sploh nisem hotela sklepati, od kod izvira.
Zaradi nadomestnega prevoza, po katerem je imel človek občutek, da potrebuje neomejeno število prh, sem seveda tudi zamudila prestop iz Beljaka v Schwarzach-St. Veit ter od tam v Innsbruck.
Nadomestne vozovnice dobiš takoj, le kako bi bilo to v Sloveniji?
Naslednja izkušnja na železniški postaji v Beljaku pa je bil naslednji dokaz, da so Avstrijci svetlobna leta pred nami. Vozovnice za naslednji vlak sem namreč dobila v eni minuti, prav tako se zaposlena v poslovalnici OBB ni prav nič obotavljala glede razloga, zakaj sem zamudila povezavo.
Ob vsej tej izkušnji se zagotovo poraja vprašanje: zakaj so Avstrijci tako boljši kot mi? Kaj znajo oni bolje kot mi? Zakaj lahko Avstrijci hitro sanirajo proge po poplavah, mi pa to vlečemo v nedogled? Vsekakor so to vprašanja, ki imajo nešteto odgovorov, a z nobenim nam ne bo uspelo spremeniti neučinkovitih praks. No, morda bodo v sklopu več kot 200-milijonskega projekta uredili tudi to, a močno dvomim ...
Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"