"Začne se pri ljudeh, ki so priča nasilju in se na to ne odzovejo, nadaljuje pa pri institucijah, kjer nasilje enačijo s konfliktom"

"Kot družba imamo težavo," je dejal minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnost Luka Mesec, preden se je začela akcija ozaveščanja o nasilju nad ženskami. Statistični dokazi njegovo trditev potrjujejo, saj nakazujejo na grozljiv trend. V Sloveniji je namreč letno umorjenih od pet do sedem žensk, umor pa je največkrat posledica partnerskega nasilja oziroma nasilja v družini. Lani je tako pod rokami partnerja umrlo sedem žensk, leto prej štiri, v času epidemije pa deset žensk.

Nasilje nad ženskami še vedno ostaja pereča problematika v naši skupnosti, a zdaj se o njem vsaj govori in se ga tudi obsoja. "Sedaj se veliko več govori o nasilju nad ženskami, kakor pa v preteklosti, ljudje smo postali na nasilje bolj občutljivi in ga lažje prepoznamo ter hitreje obsodimo. To je vsekakor dobro," so povedali na Društvu za nenasilno komunikacijo, katerega poslanstvo je pomagati ljudem v stiski.

"Vendar nasilje nad ženskami ostaja velika težava tudi zaradi vedno znova prisotnih teženj po retradicionalizaciji. Začne se pri ljudeh, ki so priča nasilju in se na to ne odzovejo, nadaljuje pa pri institucijah, kjer se še vedno dogaja, da nasilje enačijo s konfliktom, povzemajo neznanstvene teorije, ne postavljajo mej povzročiteljem in tako dalje," so razložili ter dodali, da je na srečo v institucijah več dobrih praks kot pa slabih, a je na slednje treba vedno znova opozarjati ter jih ustavljati.

Na društvu poudarjajo tudi pomen preventive. To v praksi pomeni, da se otroke že od vrtca dalje opremlja z orodji in znanjem, kako vzpostavljati spoštljive in varne odnose, kjer sta si partnerja enakovredna ter kako izražati jezo in druga neprijetna čustva in seveda kako ukrepati v primeru nasilja.

Pri tem so dodatno izpostavili dejstvo, da je ključnega pomena sodelovanje med institucijami in organizacijami, da vsak deluje v skladu s svojimi pristojnostmi ter naredi čim več za zmanjšanje ogroženosti žrtev nasilja. Prav tako je pomembno, "da tako centri za socialno delo, sodstvo in policija ter nevladne organizacije sodelujemo pri načrtovanju varnosti in si izmenjujemo informacije, saj na tak način vzpostavljamo načine in prakse, ki žrtvam nasilja pomagajo, jih ščitijo ter krepijo njihovo moč".

"Ker pa se spremembe v družbi velikokrat dogajajo (pre)počasi, je pomembno, da o nasilju govorimo, da ne pogledamo stran, ko nasilje opazimo, ter da spodbujamo sistemske premike k odpravljanju neenakosti v družbi, da izobražujemo tako odrasle kot otroke o tem, da smo ljudje enakovredni ter si vsi zaslužimo spoštljiva ravnanja, varnost in dostojno življenje."

Posledice intimnopartnerskega nasilja so lahko usodne, so opozorili na društvu. "Večina žrtev nasilja pove, da so ob nasilnih dogodkih upale, da bo kdo drug poklical policijo ali kako drugače pomagal, saj same niso imele te moči. Pomembno je, da ne prelagamo odgovornosti na morebitne druge priče dogodka. Da ne čakamo, da se bo odzval kdo drug."

Če opazimo nasilje na ulici oz. na javnem prostoru, lahko najprej zgolj zakličemo: "Takoj prenehajte, sicer bom poklical_a policijo."

• Nato pokličemo policijo na 113 ali varnostno službo, če je prisotna.
• Ne posredujemo sami, saj se s tem lahko izpostavimo nevarnosti.
• Počakajmo v bližini do prihoda policije.
• Ko se situacija umiri, preverimo, ali žrtev nasilja še kaj potrebuje.
• Poskrbimo zase. Pogovorimo se z zaupno osebo in poiščemo način, da se razbremenimo.

Pot iz nasilnega primeža je težka in trnova, a vendar je mogoča. Kadar ženske pobegnejo iz nasilnega okolja, se običajno zatečejo v varno hišo. Varna hiša je stanovanjska hiša, ki predstavlja varen prostor, kamor se lahko pred nasiljem odmaknejo ženske in njihovi otroci. Otroci moškega spola, starejši od 15 let, ne morejo biti nameščeni v varni hiši, za takšne družine ima društvo program varnih namestitev.

Preberite še:

• "Dekleta se med seboj stepejo, kot so se včasih fantje": kaj je krivec za nove pojave nasilja med mladimi?
• Pričevanja iz nekdanje metropole kriminala: "Nikogar niso zanimale človekove pravice deklet, ki so jih posiljevali, sežigali"

Kako poteka življenje v varni hiši?

Pogodba o začasni namestitvi v varni hiši se sklene za dobo enega leta, v tem času pa je vsaka stanovalka deležna psihosocialne pomoči in svetovalne podpore. Ravno zaradi tega razloga so v hiši zaposlene svetovalke ter oskrbnice, ki so zunaj delovnega časa dosegljive na telefonu. Vsaka stanovalka ima tudi svojo svetovalko, ki ji pomaga tudi pri urejanju vseh potrebnih postopkov. 

Preden je ženska sprejeta v varno hišo, mora opraviti uvodni razgovor, kjer predstavi svojo situacijo ter se seznani s pravili bivanja. S seboj lahko prinese toliko stvari, kolikor jih lahko spravi v sobo. Prav tako niso dovoljene domače živali, kar lahko nekatere ženske spravi še v dodatno stisko.

"V varni hiši Društva za nenasilno komunikacijo ima vsaka stanovalka svojo sobo s televizijo in radiem. Ostali prostori, na primer dnevna soba in kuhinja, terasa, vrt, so namenjeni skupni uporabi. V hiši imajo stanovalke računalnik z internetno povezavo, televizijo in knjige. V shrambi ima vsaka stanovalka svoj hladilnik in omarico za shranjevanje hrane. Pralni in sušilni stroji so v skupni uporabi, prav tako likalniki in sušilci za lase," so razložili.

V varni hiši zaradi popolne tajnosti lokacije obiski niso dovoljeni. Tudi v okolici dveh kilometrov se uporabnice ne smejo srečevati z nikomer, saj bi lahko tudi to vodilo v razkritje lokacije. V primeru razkritja, pa se mora uporabnica v skladi s pravili in varnostnim načrtov ter zaradi svoje varnosti preseliti na drugo lokacijo.

"Mesečni prispevek za stroške bivanja v varni hiši je enoten za vse varne hiše in znaša 30 odstotkov denarne socialne pomoči, povišana za 10 odstotkov denarne socialne pomoči za otroka in še dodatnih pet odstotkov denarne socialne pomoči za drugega ali več otrok. V primeru, da se stanovalka znajde v hudi finančni stiski, se plačilo bivanja ureja v okviru njenih finančnih zmožnosti."

Prva varna hiša je bila odprta leta 2004, druga pa 2008. V eni hiši lahko biva pet žensk ter približno 10 njihovih otrok. V drugi hiši pa tri ženske ter trije do štirje otroci. Poleg društva je v Ljubljani tudi Krizni center za ženske in otroke, žrtev nasilja in  dve varni hiši oz. zatočišči pa ima tudi Društvo SOS telefon.

Kaj pa varna hiša za moške?

Čeprav se kdaj tudi moški soočajo z nasiljem, pa v Sloveniji varne hiše za moške ni. Dotično dejstvo pripisujejo tudi temu, da so statistično povzročitelji nasilja v več kot 90 odstotkih moški, intimni partnerji žensk ali moški, ki jih ženske poznajo.

"Za ženske je nasilje s strani moških velikokrat smrtno nevarno oziroma življenjsko ogrožajoče, medtem ko moški govorijo predvsem o občutkih ponižanosti, slabi samopodobi in podobnih posledicah nasilja," so povedali v društvu ter dodali, da tudi te oblike nasilja niso zanemarljive, "a moški praviloma niso življenjsko ogroženi, če doživljajo nasilje s strani partnerice, zato varne hiše za njih niso potrebne".

Poudarili so, da je v dotičnih primerih velikokrat dovolj, če moški takšen odnos zapustijo, pri čemer imajo na voljo vsa pravna sredstva ter ostale oblike pomoči, ki so na voljo za ženske. "Nasilje nad ženskami je strukturen problem, je problem celotne družbe, patriarhata, ekonomske neenakosti in okostenelih družbenih vzorcev. Ženske in otroci zaradi nasilja s strani moških umirajo in zato potrebujejo posebno zaščito," so še za zaključek izpostaviti pri Društvu za nenasilno komunikacijo.

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc