Ivo Vajgl pokazal čustveno plat in iskreno spregovoril o prvi ljubezni: ko smo slišali zgodbo, nam je postalo toplo pri srcu

Čeprav smo se s predsedniškim kandidatom Ivom Vajglom želeli srečati ob morju, kjer se po njegovih besedah najbolj sprosti, nas je zaradi spleta okoliščin povabil v še bolj intimen del življenja: v svoj dom.

Pričakal nas je na dvorišču preproste, a velike hiše v Logu pri Brezovici, pred katero so bili parkirani Vajglova deset let stara toyota, osemletni enoprostorec žene Mojce in šest let stara kia, najnovejša izmed vseh. Ta pripada sinu Janu, nas je podučil Vajgl, preden nam je na široko odprl vrata in nas povabil v hišo.

Ko smo vstopili, smo takoj zaslišali glasen zvok harfe. "Moja žena vadi," je rekel skoraj opravičujoče in nas povabil na teraso, kjer je melodija harfe oblikovala prijetno ozadje pogovora. Na terasi je že sedel Vajglov 20-letni sin Jan in bral enega znanih slovenskih časnikov. Glas tistega, ki je organiziral srečanje s predsedniškim kandidatom, je dobil obraz. Prav Jan skrbi za očetovo kampanjo.

Kdo je pravzaprav Ivo Vajgl?

V senci dreves in ob pogledu na čudovito naravo smo začeli pogovor, da bi ugotovili, kdo je tisti pravi Ivo Vajgl. Vsi vemo, da je nekdanji minister za zunanje zadeve, dolgoletni diplomat, politik in novinar. O njegovi osebnosti je znano le to, da je "resen". Človek, "ki se redko nasmeji", so o njem pisali slovenski mediji.

Po času, ki smo ga preživeli z njim, lahko glede smejanja povemo tako: Vajgl se smeji, "a takrat, ko je kaj smešno". To je priznal tudi sam, ko ga je fotografinja prosila, naj se nasmeji za kamero.

Ko se je moral potruditi in za objektiv svoje ustnice razširiti v nasmeh, si je v misli priklical karikature Franka Jurija: "Kakšna dobra karikatura me res vedno nasmeji." Pa poglejmo, kaj dolgoletni politik in novinar počne v prostem času in kaj so tiste stvari, ki so zanj najpomembnejše.

Rojen Mariborčan

Vajgl se je rodil na Štajerskem in tam preživel otroštvo, čeprav ni ne duha ne sluha o štajerskem naglasu. Morda zato, ker v štajersko prestolnico zahaja poredko: "Vedno znova, ko pridem, sem osupel. Ne znam se več gibati po Mariboru. Veliko je novih ulic."

Štajerskega konca države ne obišče več pogosto, ker so njegovi starši že umrli in tam nima več bližnjih. Njegova mama je bila Dalmatinka iz Konavelj, oče pa Ptujčan. Spoznala sta se v Konavljah, ko je bil oče mornariški oficir. Tri leta jo je hodil obiskovat in občudovat, potem pa sta se poročila in ob izbruhu druge svetovne vojne prišla v Maribor, kjer se je rodil Ivo Vajgl.

Njegovo otroštvo

Vajgl je bil kot otrok izjemno inovativen in priden, veliko časa je preživel zunaj, v družbi drugih otrok. "Igrali smo se 'zemljo krast', 'pismo', 'ravbarje in žandarje' ... igre, za katere si potreboval samo kos ulice."  V šoli je imel dobre ocene, a nikoli ni zares briljiral. Najboljše ocene je imel pri zgodovini in slovenščini, najslabše pa pri fiziki in matematiki. "To se je preneslo tudi na moje sinove," se je namuznil.

Svoje prve ljubezni se še danes spominja. "Kot znak svoje ljubezni sem ji enkrat prinesel pomarančo, ki sem jo dobil iz Dalmacije," je povedal navihano in dodal, da je pred kratkim, prek skupnih prijateljev, izvedel, da se prva, ki je očarala Vajglovo srce, tega simbola njegove ljubezni še vedno spominja. "Ampak moja ljubezen je bila takrat neuslišana," nam je razkril razplet romantične zgodbe. "Zelo sem trpel zaradi tega."

Prva služba

V otroštvo je rad pel, presenetil pa nas je, ko je razkril, da je kot otrok nastopal v mariborski operi, kjer je pel v otroškem zboru v operi Carmen. Z opernim petjem je zaslužil prve honorarje. Ne le da je pel, nudil je tudi inštrukcije opernega petja.

Vzporedno s tem se je preživljal še z novinarstvom. V šolskih časih je redno sodeloval pri izdaji šolskih časopisov, in to na vseh stopnjah izobraževanja. Najprej je pomagal pri šolskem časopisu Prve gimnazije Maribor, nato je delal za časopis Katedra, ko je šel študirat v Ljubljano, pa je postal glavni urednik študentske Tribune.

Denar in kariero si je od nekdaj ustvarjal sam, brez pomoči, zato zna ceniti denar, pravi. "Skušam varčevati. Rezultat se kaže tako, da sem v kriznih situacijah zmožen pomagati svojim trem otrokom. Ob dejstvu, da imajo vsi rešeno bivanjsko situacijo in imajo svoje avtomobile, priznam, da je znesek na mojem bančnem računu precej nizek." Dodal je, da je "zadovoljen s tem, kako živi spodobno življenje".

Deloholik

A je moral za ta rezultat precej delati. Po opravljenem študiju je 35 let živel v tujini. "Nisem imel niti časa poslušati glasbe. Mimo mene je šlo obdobje Beatlesov," je povedal, kasneje sem ugotovila, da ne pozna niti skupine The Rolling Stones. 

Deset let je bil v Bruslju poslanec v evropskem parlamentu, kot diplomat pa je deloval v Ameriki, na Švedskem, v Avstriji in Nemčiji. Službeno se je mudil tudi na Baliju, Tibetu, Jordaniji, Indiji, na Kitajskem, Boliviji, Mehiki … pa ni imel časa, da bi si ogledoval glavne znamenitosti teh držav: "Zjutraj sem prišel v pisarno, zvečer sem iz pisarne odšel. Še prevoz v službo in nazaj smo imeli organiziran. Zato nisem nikoli šel v mesto ali se udeleževal družabnega življenja."

"Obiskal sem toliko krajev na svetu, pa nobenega zares nisem videl."

"Delo mi je pomenilo vse. In sprostitev in zaposlitev," je povedal, da se je tudi z družino videval zgolj ob koncih tedna. "Jan je odraščal brez očeta. Ampak sem poskušal vse nadomestiti, ko sem bil tukaj," je sina pomenljivo pogledal. Ampak ničesar ne obžaluje: "Žal bi mi bilo, če bi nehal delati in nehal biti aktiven. To bi bil zame prevelik šok – in psihično in fizično."

Družinsko življenje

Če bi bile stvari drugačne takrat, bi bile prav gotovo tudi danes. Namreč prav delo je bilo tisto, ki je bilo 'krivo', da je spoznal Mojco: "Ko je Jugoslavija razpadala in je ostalo samo še negativno med ljudmi, sem naredil nekaj kulturnega: organiziral sem izmenjavo glasbene mladine iz Beograda v Ljubljano in obratno. Mojca je takrat bila študentka harfe in tako je bila ena izmed tistih glasbenic, ki so takrat igrale na koncertu in navdušile. Takrat sva se spoznala in med nama se je zaiskrilo. Ampak jaz sem šel po svetu, Mojca pa se je še ukvarjala s študijem, izgubila sva stike. Kar 12 let kasneje sva se spet zbližala in postala par." Kmalu sta začela živeti skupaj, leta 2002 je rodila sina Jana. Dejstvo, da je njegova žena 24 let mlajša, na zvezo ni nikoli vplivalo.

V hiši, kjer prijetno kramljamo, živijo predsedniški kandidat, njegova žena in sin Jan. Mojca je glasbenica, harfistka, ki poučuje na Akademiji za glasbo. Jan študira mednarodne odnose na fakulteti za družbene vede. Čeprav ima vsak svojo kariero in obveznosti, se zdijo povezani in ponosni drug na drugega. Ves čas poudarjajo dosežke drug drugega, med njimi je čutiti močno povezanost.

"Imeli smo še hišnega ljubljenčka, mačka Cofa. Pred nekaj meseci nas je zapustil in ga strašno pogrešamo."

"Z nami je bil 12 let, potem pa je en dan preprosto izginil: najbrž je že bil slabega zdravja in se je umaknil od naših oči ... Hiša je brez njega napol prazna. Zato razmišljamo, da bi posvojili novega mačka. Hodimo od zavetišča do zavetišča, pa se še nismo odločili. Težko bo kdo nadomestil Cofa ..."

Vajgl ima poleg Jana še dva sinova, z nekdanjima partnericama. Prizna, da se ni vedno videl v očetovski vlogi: "To se mi je zgodilo ..."

Njegov prvi sin je star 54 let, drugi 44 let in tretji 20 let. Tako ne le da je oče, že kar petkrat je postal dedek. In medtem ko ima on tri sinove, imajo njegovi sinovi same hčerke, nam omeni kot zanimivost. Prizna pa, da s svojimi vnukinjami nima pogostih stikov: "Sem bil vendarle veliko odsoten ..."

Morje in sprostitev

Besede "Izola", "morje" in "Mediteran" so se večkrat ponovili v pogovoru in jasno je, da je Vajgl velik ljubitelj morja. "To imam v krvi, po mamini strani." V materinem rodnem Konavlju redno dopustuje z družino. Tam, pravi, se počuti brezskrbnega: celo tako brezskrbnega, da pogosto kar odvrže vsa oblačila ter se sonči in kopa povsem gol.

Zato je ob morju želel ustvariti svoj drugi dom. "V Izoli sem zaznal najbolj mediteranski del Slovenije."

"Gre za staro mediteransko ribiško mestece, ki mu čar daje posebna raznolikost prebivalcev."

"V Izoli najdemo priseljence iz vseh koncev nekdanje Jugoslavije, še iz časov, ko je imela Izola cvetočo industrijo. Tisti ljudje so tam ostali in tvorijo pisano družbo prebivalcev vseh mogočih narodnosti, ki živijo v harmoniji skupaj z avtohtono italijansko manjšino, s prebivalci, ki so prišli pozneje, ob priključitvi cone B k Sloveniji (Prekmurci, Štajerci, Dolenjci) ..."

"Tam imam staro barko," se je pohvalil, z iskricami v očeh. "Stara je 60 let, je lesena, z jamborjem in jadrom. Nima vesel, tako da ko se z njo vozimo, samo upamo na srečen konec. Tako je stara, da z njo ne bi mogel niti do Pirana. Ni za razkazovanje, je zato, da se z njo odpeljem na odprto in čisto morje, v katero potem skačem. Izjemno rad imam to barko."

79-letnik je človek mnogo hobijev

Poleg zbirateljstva slik in poslušanja klasične glasbe je športno aktiven, njegov sin Jan nam je zaupal, da tudi odlično kuha. Zna skuhati vse, a "božansko pripravi pašto – njegov bolonjez je edinstven, fantastičen". Pohvalil je morsko hrano, ki jo Vajgl najbolj obožuje. H kosilu pa ženo in sina povabi tako, da zatrobi na tibetanski rog. Zanima nas, kdo ga je naučil kuhati? "Življenje," je ustrelil kot iz topa.

"Rad jem in rad kuham," je pritrdil Vajgl, ki se mu to, da rad je, prav nič ne pozna na postavi. Videti je fit, kar je predvsem posledica ukvarjanja s športom. "S tem, da se gibam, dosegam, da nosim isto garderobo že 30 let."

Že v Mariboru je v mladostnih letih treniral tenis v klubu Branik. "Še danes zelo rad in zelo pogosto igram tenis. Vsaj eno partijo na teden, najrajši dve. Navadni in namizni tenis. To najraje počnem s svojim sinom," kar je potrdil tudi Jan.

Šport tudi zelo rad gleda po televiziji. "Poznam vse športne rezultate." Navija za NK Maribor, a tekme v živo ni spremljal že 60 let. Čeprav ne gleda televizije, prizna, da je to izjema. "Tudi ko sem živel v tujini, sem stalno spremljal tekme Maribora." Je eden tistih "aktivnih navijačev", ki se znajo ob gledanju po televiziji tudi razjeziti. Spremljal je naše košarkarje in obojkarje, tako je ob porazih še "posebej trpel".

Ni hribolazec, a hodi v hribe, je razložil, mi pa ga nismo povsem razumeli. Ne obiskuje hribov, ki so turistično privlačni, temveč tiste, ki so mu najbližje in so najbolj dostopni. "Dnevno naredim 10 tisoč korakov. To mi prešteje telefon."

V koraku s časom

Je človek "stare šole" – raje kot televizijo ima knjige in časopise; raje kot fotografije za na Instagram ima fotografije za v album; raje kot na pohodu na znane turistične točke se razgiba na svojem najbližjem hribu – zato nas je presenetil z izjemno aktivnostjo na Facebooku.

"Na Facebooku sem aktiven, zanima me, mi je všeč. Imam vtis, da ga uporablja resnejše občinstvo, tudi intelektualci: vsi moji prijatelji so na Facebooku. Tako imam možnost, da se sproti odzovem na stvari, saj sem 24 ur na dan aktiven državljan." Tako prizna, da bi težje preživel brez telefona kot brez televizije. 

Takoj smo zaznali, da je ljubitelj umetnosti

Stene prostorov, skozi katere nas je vodil, so krasile slike (predvsem) svetovnega ekspresionizma. Poleg novinarstva mu je umetnost najbolj bistvena in preveva njegovo življenje. "Če ne bi bil v politiki, bi najbrž imel svojo galerijo."  Slike zbira že vse življenje, ima jih več kot sto.

Poleg slikarstva ima "enakovredno rad" tudi klasično glasbo. Njegova najljubša skladatelja sta Erik Satie in Ludwig van Beethoven. Popularne glasbe ne posluša preveč, a mu "kdaj v uho pade kakšna dobra".

"Tudi kakšna narodno-zabavna pesem je kakovostna."

Vprašali smo ga, ali je že kdaj bil na karaokah, pa je odgovoril, da "še nikoli, ampak, če bi kdaj šel, bi pel Na oknu glej obrazek bled". Kdaj pa njegov obraz postane bled? Kateri so njegovi največji strahovi? Strah ga je višine. "Dobim vrtoglavico. Zato tudi na Triglav nikoli ne bom šel. Najvišji vrh, ki sem ga osvojil, je bil Storžič. Gor je še šlo, dol sem se plazil po trebuhu."

"Prav tako sem zelo klavstrofobičen. Vsaka jama me spravlja v izjemno nelagoden položaj. Enkrat sem naredil napako in šel v podmornico. Skoraj sem umrl od strahu," smo v njegovih očeh opazili paniko že samo ob spominu na nesrečen dogodek.

V življenje po smrti ne verjame

Ima kar nekaj zakramentov: bil je krščen, pri obhajilu in pri birmi. Tudi Biblijo je prebral: "V otroštvu sem poleti pogosto hodil na eno kmetijo v Skorbi (vas v bližini Ptuja). Tam so vedno imeli na peči Biblijo, jaz pa sem jo bral tako, kot bi danes bral kakšno kriminalko ali kakšen izredno zanimiv strip. Konec koncev pa tudi s spoštovanjem, saj ti Biblija vendarle pove kaj o življenju, česar sam še nisi odkril." 

Ivo Vajgl v življenju najbolj ceni iskrenost in pokončnost: "Spoštovanja vredno se mi zdi, da človek stoji za svojimi dejanji in svojimi besedami ter da ne spreminja preveč pogosto svojih pogledov na svet." Teh vrednot ga je naučil oče, največji idol: "Bil je brezkompromisen v svojem verovanju, prepričanju in pri vsaki stvari, ki se jo je lotil." Takšen želi biti tudi sam. V vseh prihajajočih izzivih.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču