Zajokali boste! Gasilka opisala zahtevne razmere: je brez spanja in stika z družino

Gasilka Živa Čarman s Prostovoljnega gasilskega društva Štepanjsko naselje je na Facebooku objavila zapis, kjer je opisala, kako je videti njen dan, v času, ko na slovenskem Krasu veje največji požar v zgodovini države.

Ob tem je marsikdo potočil kakšno solzo. Namreč gasilci trenutno nesebično stojijo v prvi vrsti pred požarom, zaradi tega pa so izmučeni. Poleg tega, da trpi njihovo fizično stanje, pa opisuje, da nazaduje tudi družinsko življenje.

Brez spanja

Gasilka opisuje, da je 21. julija prejela poziv za pomoč gašenja požara na Krasu. "Tisočinka sekunde ni minila, da je bil moj odgovor 'pridem'. Niti pomislila nisem, da moram še oddelati 5 ur v službi, da je prejšnja noč minila brez spanca, ker smo preko civilne zaščite z ekipo kolegov peljali toplo hrano na požarišča, da ima moja mala ravno ta petek zadnji dan vrtca, da me čakajo še vsi kovčki, ker je treba spakirat za na dopust ... In pa da sta sobota in nedelja še fino delavni."

Opisuje, da je ujela ravno pol ure spanca, "ker je adrenalin preprosto zmagal". "Misel na to, kaj dejansko te čaka tam in misel, kdo te čaka, ko se vrneš domov, je telesu povzročila samo kurjo polt."

Na poti v apokaliptično stanje

Malo prestrašeni, a vsi polni občutka, da grejo pomagat, so se ob štirih zjutraj odpeljali v konvoju ostalih gasilskih društev in kolegov iz Ljubljane proti krasu, opisuje gasilka.

"Med vožnjo, da je čas hitreje minil, smo si govorili kakšne smešne prigode in vice, bolj, ko smo pa se bližali krajem, kjer gori, vse bolj je bilo v avtu tiho in zamišljeno. Misli so odšle, doma nas čakajo otroci, partnerji, starši, naša življenja ... nekaj sekund napačne smeri vetra ne prinese nič dobrega, vsi smo se tega zavedali. A niti za sekundo nismo podvomili, da bi šlo karkoli narobe. Gremo."

V gozdu

Ko so prišli na požarišče, opisuje, da so se oblekli in pripravili za napad z ognjenimi zublji. Za to so potrebovali kombinezon, čelado, škornje, radijsko postajo, ruto čez nos in po besedah Čarmanove tudi frutabelo in plastenko vode.

"Kamorkoli se obrneš plamenček, dim. Pogasiš, greš naprej, medtem ti seveda zmanjka vode, se vrneš ponjo še malo zapiha in glej ga zlomka vsi plamenčki, nazaj. Ponovi vajo, tako 4 ure. Peklensko vroče, skale, trni. Pade energija! Žeja, lakota, občutki prve izgorelosti, žulji, razpadli čevlji od vročine, naprtnjača kar naenkrat dobi težo stotih kilogramov. A ne odnehaš!" gasilka opisuje stanje na terenu.

Opisuje, da so nad gasilci ogenj gasila letala in helikopterji, oni pa so se na vso moč trudili držati linijo, "pa nikamor ne gre". 

Odpravili so se na zbirno točko, kjer se dobro vidijo tudi okoliški hribi. "Tisti trenutek, ko to vidiš, kamnu pridejo solze na oči. 360 stopinj okoli nas, na vseh hribih okoli samo dim, samo ogenj, povsod. Pa smo poslani zato, da gasimo in imamo 'radi' ogenj, pa mislim, da ga ni gasilca, ki bi si to želel še enkrat videti in doživeti."

"Umik od tu, branimo samo še vas"

"Umik od tu, branimo samo še vas," je velel gasilski poveljnik, Čarmanova pa opisuje, kako jo je ta naloga zabolela. "Močne besede, besede, ki jih slišimo v akcijskih filmih, po navadi iz kavča ob pokovki v petek zvečer. Ko pa to slišiš v živo, ni prijetno, ker se zavedaš, kako resna je situacija."

Opisuje, da so se odpeljali v vas in pripravili vse potrebno, da bi jo lahko branili. "Pa veter obrne smer, pa čez 10 minut drugam, pa vročina, pa dim, pa se 100 drugih dejavnikov, ki ti moč dobesedno požira, a se ne predaš. Za las je šlo, res za las, a ogenj ni zajel vasi. Uspelo je!"

Konec smene

Opisuje, da so se po 14 urah garanja odpravili na zasluženo malico, ki je po besedah gasilke "vredna več, kot če bi me čakal nov mercedes pred blokom".

"Pot od lokacije, kjer smo jedli, pa je polna belih prtov, rjuh, papirjev ... Na katerih piše: 'hvala, ker ste', 'hvala iz srca', 'gasilci, hvala'. Besede, ob katerih jokam, sedaj ko to pišem. Potem se še ozreš na drugo stran na hrib in vidiš, da ta se vedno gori. Počutiš se nemočnega."

Dolga pot domov

"V avtu je nastala popolna tišina, malo za tem pa se je slišalo samo besede: 'kakšno moč so mi dali ti plakati in ploskanje ljudi, ki so stali ob cesti, da bi šel kar nazaj' in 'zgaran sem, a imam moč, da bi šel nazaj'."

Gasilka se tako zahvali ljudstvu, da opazimo, da ne samo, da se gasilci trudijo, ampak, da v to delo, v vsako sekundo njihovega dela dajo celega sebe, za njimi v način življenja potegnejo njihove otroke, starše, partnerje, službe, čas.

"Mi pa to delamo s srcem in dušo za VAS, za našo malo Slovenijo," zapis zaključi gasilka.