O zadnjih dveh nosoroginjah na svetu: "Vzelo mi je natanko 2 minuti, da sem prvič zajokala. Zavedela sem se, da ne vem ničesar."

"To je knjiga o naši sedanjosti, preteklosti in prihodnosti."

Boštjan Videmšek in Maja Prijatelj Videmšek sta v svoji prvi skupni knjigi Zadnji dve marsikomu odprla svet v bolečo zgodbo zadnjih dveh nosoroginj na svetu, Najin in Fatu. "Funkcionalno sta že izumrli vrsti," pojasnjuje Boštjan, Maja pa dodaja "ni še vse izgubljeno." 

Severni beli nosoroginji sta se znašli sredi največjih katastrof, ki jih je v srednji in vzhodni Afriki povzročil človek. Pa ne samo tam. Tudi mi - tukaj in zdaj.

Ljubezen, ki piše o ljubezni: "Grabi te depresija ... in te sili v tla."

Zgodba o medsebojni ljubezni, ki je vzklila iz Boštjanovih in Majinih skupnih, toda različnih nazorov na preživetje funkcionalno že izumrle vrste, je obrodila zgodbo, s katero se lahko poistovetimo vsi. Že zato, ker je predstavljena tako poljudno. Tako konsistentno, da sem jo prebrala skoraj 'na en mah'. Še preden sem prišla do konca, je na meni pustila pečat. Takega, ki ga ne gre prebaviti.

Ker - kdo lahko živi z zavedanjem, da je prispeval k izumrtju živali, ki si je le slepo želela preživeti? 

"Leta 2020, ko se je rodila Fatu, je bilo na svetu šest milijard ljudi. Leta 2022 jih je že skoraj osem milijard, ona pa je še vedno zadnja v ujetništvu - in skoraj zagotovo zadnja v divjini - rojena severna bela nosoroginja." (Zadnji dve)

Zakaj ne bi bili akterji v zgodbi, ki še ima upanje?

"Upanje dajejo tehnologije, tudi za druge sorodne vrste," sta nas, s kar nekajkrat orošenimi očmi, na predstavitvi pod čudovitimi figovci podučila Boštjan in Maja.

Kar pa ne pomeni, da je lahko stremeti v oči nekoga, za katerega se zdi, da nima prihodnosti. "Tesnoba, nemoč ... Grabi te depresija. Sili te ob tla," pojasnjuje Maja, ko skuša ubesediti čustva, ki so jo prevzemala ob njihovih snidenjih.

Vzelo mi je natanko dve minuti, da sem prvič zajokala. Pa ne zato, ker bi vedela dovolj, temveč zato, ker sem se zavedala, da ne vem ničesar.

Ne želita le postavljati vprašanj, temveč dajati odgovore 

Knjiga se nam predstavlja skoti deset poglavij in ima dve plati. Prva je Boštjanova. Njegovo zgodovinsko znanje nas pouči, da je za usodo nosoroginj kriv človek.

"Vojne so, skupaj s celostnim, tudi civilizacijskim opustošenjem na področju naravnega habitata severnih belih nosorogov, na stežaj odprle vrata divjim lovcem." (Zadnji dve)

"V naravnem okolju severnih belih nosorogov so v zadnjih desetletjih 20. stoletja divjale najhujše vojne. V Čadu. Državljanska in, posledično, 'afriška svetovna vojna' v Demokratični republiki Kongo. Genocid v Ruandi. Vojna v Burundiju. Več vojn v Sudanu in Južnem Sudanu. Popotresni sunki državljanske vojne v Somaliji. Kaos v Ugandi," pojasnjuje Boštjan in dodaja:

"Severni beli nosorogi so bili ujetniki geografije; jetniki, obsojeni na smrt." 

Medtem nas skozi čustven enigmarium popelje Maja, ki s svojim poglobljenim znanjem o okoljevarstvu in naravovarstvu pojasnjuje: "Njuna usoda je parabola sveta." 

Znanost je v njuni zgodbi predstavljena kot rešiteljica, saj zaradi ginekoloških težav - še v času živečih zadnjih dveh samcev, Sudana in Sunija -  nista mogli zanositi.

"Še obstaja upanje?"

Belima nosoroginjama priložnost omogoča tehnologija. S spermo preminulih samcev in s prenosom zarodka v nadomestne matere, južne bele nosoroginje, bi namreč lahko rešili to vrsto. A ob tem avtorja pojasnjujeta: "Znanstveniki bijejo bitko s časom, v kateri napake niso več dovoljene." 

"Ljudje smo sami po sebi zgodbe in knjige," se avtorja v življenjski zgodbi postavljata kot gonilna sila morebitnega reševanja.

Kako lahko pomagamo? Sploh lahko še kaj storimo? 

Ob prebiranju njunih besed sem razumela, da lahko 'zadnji dve' tehnologija še reši, a ju ne more odrešiti. Ker sama nisem znanstvenica, se morda počutim nekoliko nemočno. A nisem.

Ponudila se mi je priložnost, da raziščem njuno zgodbo in se potopim v znanje vsega, česar do tega trenutka nisem razumela.

Prizemljile so me besede, ki jih nisem želela prebrati, a sem jih morala: "Živita v nosorožjih nebesih na zemlji. Da je njuna vrsta tako rekoč že tam zgoraj, se ne zavedata." 

Nekdo bi morda rekel: "S tem se bomo morali sprijazniti!" Ne! To je moč njune zgodbe - v tem, da se ne smemo sprijazniti. Lahko torej pomagate. Lahko stopite na noge in kričite njuno zgodbo, da jo bodo slišali vsi. Vsi, ki si zatiskajo oči in pokrivajo ušesa. 

"Ne zgodi se velikokrat, da nimaš zgodovine, imaš pa vse ostalo." (Zadnji dve)

Zato zgodba o Najin in Fatu ni knjiga samo o njima. Je zgodba o meni in tebi - o nas vseh. Nikoli več ne boste mogli pogledati stran. In to je namen.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču