Zgodbe taksista Janka: "Mlada dekleta mi ponujajo spolne usluge, samo da ne bi plačala vožnje"

Vsak, ki je kdaj spregovoril besedo s taksistom, je lahko opazil, da skrivajo številne zgodbe. Vsak dan so v stiku z najrazličnejšimi ljudmi, popeljejo jih z enega konca mesta na drugega in so tako tihi opazovalci naše družbe. 

V avto se jim usede vsak: vozijo študente, narkomane, prevarante, upokojence, zaposlene in žurerje. Vsak od teh ima svojo zgodbo, svojo pot. In čeprav so taksisti le tisti, ki nas po tej poti zapeljejo, se velikokrat zgodi, da spoznajo zgodbo človeka. Saj veste, taksisti so znani po tem, da radi klepetajo. Poleg ljudi poznajo ulice in vse skrite poti. So tisti, ki zares vedo, kaj se v mestu dogaja in kdo kje živi. 

Govorili smo z ljubljanskim taksistom Jankom Belopavlovičem, ki nam je brez dlake na jeziku orisal celotno situacijo: razkril je, kaj vse doživlja taksist v slovenski prestolnici.

Kaj ga je pripeljalo za volan taksija?

Vsak taksist ima svojo zgodbo: vsakega je drugačen razplet okoliščin pripeljal do tega, da je sedel za volan taksija. Belopavlovič to delo opravlja že osem let, "taksist pa bom ostal do pokoja". Zaradi nesreče je postal invalid, zato ne more dolgo stati in dvigovati težkih stvari. To delo mu precej ustreza, ker ne zahteva hudega fizičnega napora.

Delo ima številne druge prednosti: "Nobenega šefa ni, ki bi stalno bdel nad tabo in ti tečnaril." Taksisti si sami izbirajo, kdaj pridejo v službo in koliko časa delajo. Torej si sami izberejo, kdaj bodo delali (podnevi ali ponoči, med tednom ali ob koncu tedna) in koliko ur.

Kaj pa plačilo?

To se sliši zelo fino, a se zaplete pri plačilu. Taksisti so namreč plačani toliko, kolikor prometa naredijo. 

To je v praksi videti tako: taksist v centralo taksi službe javi, da je dosegljiv za delo. Potem čaka na poziv do stranke – včasih čaka tudi tri ure. Plačilo je odvisno tudi od same dolžine vožnje. Pri vožnji, ki stane do štiri evre, taksistu ne ostane prav veliko. "Tako se kdaj zgodi, da delam ves dan, 12 ur, zaslužim pa skoraj nič," je iskren.

Čeprav so se februarja zvišale tarife, taksisti pri plači tega ne občutijo preveč, saj se je marca podražilo gorivo: "Dihamo na škrge."  Poskuša še bolje orisati situacijo: "Za sto evrov prometa moramo biti na cesti vsaj 12 ur. Od sto evrov, ki sem jih v dnevu naredil, moram dati okoli 33 evrov za gorivo, ki ga potrošim ta dan, 30 evrov na dan pa me stane taksi avto, ki ga imam v najemu. Če si kupim še malico in kavo, domov prinesem le 20–30 evrov."

Kdaj je največ dela?

Tako si taksisti najbolj želijo delati, ko je največ prometa – "v špicah":

• zjutraj, ko ljudje odhajajo v službe,
• popoldne, ko se iz službe vračajo,
• ob koncu tedna ponoči, ko se ljudje zabavajo.

"Ponoči je veliko bolj prijetno delati kot podnevi, ker ni redarjev, radarjev, semaforji ne delajo ... Posledično lahko narediš več transferjev, imaš večji promet," razloži, da so nočne izmene med taksisti precej zaželene. Seveda, med mladimi. Taksisti, starejši od 50 let, pogosto več ne zmorejo delati nočnih, pove Belopavlovič.

Po drugi strani pa razlaga, da imajo taksisti zunaj "špic" mirnejše živce in prijetnejše izkušnje: takrat po Belopavlovičevih besedah taksi koristijo bolj prijetne stranke in tudi takšne, ki dejansko potrebujejo daljšo vožnjo – ne naročajo taksija za sto metrov razdalje, ki jo morajo premagati. To se namreč dogaja: "Se je že zgodilo, da sem nekoga moral zapeljati od Gospodarskega razstavišča do Bavarskega dvora." Od takšne vožnje taksist ne zasluži praktično nič, Belopavloviča pa najbolj jezi, da si takšne vožnje privošči "mularija", ne pa starejša populacija.

Razkrije mi anekdote, dobre in slabe. Malce pomisli in začne z zgodbami ...

Taksi dandanes ni več dostopen zgolj eliti, ampak si ga lahko privošči pravzaprav vsak. Tako se k taksistu v avto prisede "vse mogoče". Prizna, da se včasih v službi pošteno nasmeji, včasih pa se počuti tudi ogroženega.

"Najhujši so narkomani. Ti si celo upajo snifati kokain med vožnjo s taksijem," razkrije.

Opozori, da se ni zgodila njemu, temveč njegovemu kolegu taksistu. Prva zgodba je šla takole ...

Zgodba 1: Prevoz trupla

Na avtobusni postaji v Ljubljani je do taksista pristopil Romun in ga vprašal, koliko bi stala pot do Milana, kjer bi pobrala njegovo družino, in potem nadaljnja pot do njihovega doma v Romuniji. Dogovorita se za ceno in se podata proti Milanu. Tam pobereta družino, katere del je bila tudi stara mama, ki po besedah stranke ni več mogla hoditi, zato so jo v taksi prinesli. Ko se celotna družina končno zbere v taksiju, se podajo proti Romuniji. Zalomi se na srbsko-romunski meji, ko si je carinik podrobneje ogledal staro mamo. Ugotovil je, da je mrtva. Mrtvo pa so že prinesli v taksi; najbrž so Romuni ugotovili, da bi uradni prevoz trupla stal še več in so tako prelisičili taksista.

Zgodba 2: Nepozabljena ljubezen

Razlaga še o lepših zgodbah, tistih, ki jim je sam bil priča. Pred leti je peljal moškega, ki mu je pokazal star, vidno obrabljen listek z ženskim imenom in priimkom ter naslovom. Med klepetanjem mu je pojasnil, da se je pred 30 leti v diskoteki Turist z dotično dogovoril, da pride na obisk tega leta, tega dne. Belopavlovič ga je vprašal, če misli, da se ga bo dama še sploh spomnila, moški pa mu je z nasmehom odgovoril le: "Bo, bo."

Zgodba 3: Dala mu je košarico

Bil je "pomagač" še pri eni ljubezenski gesti. Parček, ki naj bi se čez mesec poročil, se je odpravil na morje s taksijem. Belopavloviča je dekle prosilo, naj ustavi na bencinski črpalki (že zunaj Slovenije), svojega fanta pa, da naj ji gre nekaj kupit. Ko je prišel fant nazaj, ni bilo niti njegovega dekleta niti Belopavloviča s taksijem. Čakala sta ga samo njegova potovalka in sporočilo od dekleta, da pač "žal ne gre več" in da se je sama odpeljala naprej na morje. A fant ni bil dolgo "osamljen", ker ga je za bencinsko črpalko že čakala njegova družba, ki mu je (v sodelovanju z njegovim dekletom) pripravila fantovščino v Beogradu.

Dvoličnost Ljubljančanov

Opozori na dvoličnost ljudi in pove, da mnogi v Ljubljani živijo dvojna življenja. Razlaga, da na zadnjih sedežih pogosto vozi ljubimce, ki jih doma čakajo partnerji, ter se pred izhodom iz taksija skrivajo, da jih partner ljubice ne bi opazil (ali obratno):

"Če kdo od poročenih živi v iluziji, da mu je partner zvest, vas moram razočarati – partnerske zvestobe v Ljubljani ni."

Zgodba 4: DJ iz Hoferja

Na zadnje sedeže so se usedla tri dekleta, na sovoznikov sedež pa fant, ki je dekletom razlagal, kako je na Hrvaškem vrtel glasbo skupaj z znanimi DJ-i, bival v vilah z velikimi bazeni in snemal glasbo z največjimi glasbenimi imeni. "Pošalil sem se in ga vprašal, ali morda potrebuje osebnega voznika, nakar mi je odgovoril, da ga ima, v bistvu dva. Tega dne sem prišel domov in ženi 'jamral', kako se počutim starega," razlaga. Čez nekaj dni je v zgodnjih jutranjih urah ponovno dobil poziv v naselje, kjer je odložil "DJ ekipo". Taksi je potreboval isti fant. Potreboval je prevoz do trgovine Hofer. "Hofer?" je začudeno vprašal taksist. "Ja, tam delam ..." je priznal fant, ki je pred nekaj dnevi dekletom lagal, da je znana osebnost.

Zgodba 5: Poliglotska starleta

Podobno izkušnjo je imel še z eno stranko. Opiše jo kot "starleto s tremi kilogrami make-upa". V perfektni angleščini je najprej prosila taksista, da se zapeljeta še po njeno prijateljico, potem pa naprej v center. Ko sta se začela voziti, je začel Roško cesto presekati po Zemljemerski ulici, nato mu "starleta" v čisti ljubljanščini reče: "Ne ne, ne tuki! Dej, a greš loh sam še mal naprej, pa desno ..." Ko se je v taksi prisedla še prijateljica, pa je "hotela biti čefurka, ampak jo je slovenski naglas preveč izdajal".

Ženske preglavice

Problemov v taksiju pa po večini ne delajo mladi fantje (razgrajači), kot bi predvidevali, temveč največ zgage povzročajo ženske: "Mlada dekleta so postala katastrofalna. Kričijo, grdo se obnašajo, tikajo me vse po vrsti, v avtu pustijo svinjak ..."

Mnogo mladih žensk, do 30. leta starosti, se obnaša povsem nespodobno: "Raje bi me oralno zadovoljile, kot plačale vožnjo."

"To so mlada dekleta, ki namesto da bi se hodila ven zabavat, očitno hodijo zgolj lovit fante. Če nobenega ne ujamejo, jim je tudi taksist v redu," a se takšnim le nasmeji in jim pove, da ni pravi naslov.

Obrat po koronakrizi

"Pred koronakrizo sem doživljal mnogo zabavnih stvari v službi. Korona je res pustila velik pečat na ljudeh. Vsi, ki se usedejo v taksi, imajo nekaj skupnega: zaskrbljen obraz."

"Taksisti opažamo, da so ljudje postali zaprti. Prej se je stranka usedla v taksi in začela pogovor. Zdaj pridejo zamorjeni, komaj pozdravijo, vsi so zadržani, med vožnjo pa bulijo v eno točko skozi okno, ali pa so na telefonu. Ni več komunikacije," skrbi ga, kam nestrpnost in arogantnost peljeta ljudi. 

Če povprečna vožnja v Ljubljani stane pet evrov, se mnogi obnašajo, kot da si za ta denar lastijo tako vozilo kot tudi voznika: "Obnašajo se, kot da moramo taksisti zgolj skloniti glave in poslušati vse tegobe in ukaze. So stranke, ki me komandirajo, naj odprem okno, dam glasbo bolj po tiho, bolj na glas ... Ne zavedajo se, da plačajo vožnjo, ne kupijo pa taksista."

Kamere v taksiju

Zaradi neprimernega obnašanja strank, pa tudi zaradi neprimernega obnašanja voznikov na cesti, večina taksistov v Ljubljani uvaja ali pa razmišlja o tem, da bi namestili v svoj avto kamere.

"Če stranka pokliče v dispečerski center in se pritoži nad taksistom, gre taksist vedno na disciplinsko kazen, tudi če se je stranka zlagala. Kamere ščitijo pred takšnimi primeri," pove še en primer, ko pridejo kamere prav. V vsaki situaciji bi z njimi lažje dokazali, kdo je povročitelj škode.

"Tudi kultura voznikov je pri nas katastrofalna. Vsi si jemljejo absolutno prednost. Pa ne govorim samo o avtomobilih, ampak so problem tudi kolesarji, rolkarji, skuterji, skiroji ..." kamere želijo tudi, da lahko dokažejo krivdo v prometnih situacijah.

Prihodnost taksi služb

"Taksiste so vse institucije pozabile," Belopavlovič razlaga, da ni pravzaprav nikogar, ki bi se zavzemal za boljše pogoje v službi taksistov. Težav pa je veliko: premalo taksi prostorov, velike kazni za taksiste od policije, slabo urejena cestna infrastruktura za taksiste v Ljubljani, slaba skrb za varnost taksistov ...

Pred dvema letoma so ustanovili sindikat, ki poskuša na teh področjih kaj spremeniti, a Belopavlovič pove, da pogosto naletijo na gluha ušesa pri tistih, ki bi dejansko lahko kaj spremenili.

Omeni eno zadnjih zmag, ki so jo dosegli: preprečili so prihod Uberja v Slovenijo, ki bi taksi dejavnost povsem pokopal. 

To so dosegli s skupnimi močmi. Tudi če se taksisti med seboj ne poznajo, med pogovorom izvem, da držijo skupaj, si pomagajo in zaupajo, kar so dokazali na zadnjih protestih.

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev