Stephan Lupino

Črn plašč, črne hlače, črna ruta. In črna srajca. Seveda, pravi moški zdaj nosijo srajco. Odpeto, se razume. Tudi v galeriji sredi stare Ljubljane, na otvoritvi prodajne fotografske razstave. Še dvajset minut do začetka. Pogled se ustavi na dveh čednih mladenkah. Stisne jima roko in ju prosi, naj se čimprej slečeta. Profesionalec.

Ženske je začel slačiti, kmalu ko je zapustil rodni Varaždin. Vrača nasmeške in pritiska sprožilec fotoaparata. Kar tako, zase. Tako je začel pred več kot dvajsetimi leti. Stephan Lupino je tip, ki bi mu z veseljem prižigala cigarete. In mu zapenjala gumbe. A ne kadi. In je eden najbolj znanih fotografov erotične fotografije 80-ih let. In takim se res ne zapenja srajce!

"Imate veliko srajc?"

"Oh, obožujem jih!"

"Najljubša modna znamka?"

"Dolce Gabbana."

"Najljubši lokal v New Yorku?"

"Klub 21."

"Najljubši porno film?"

"Globoko grlo."

"Najljubši položaj v seksu?"

"Na glavi."

Ah. Umetnik, torej.

Pa čeprav se je vse začelo povsem drugače. Ivan Lepen je vedno manj bral in več treniral. Bil je dober športnik. Neuradni svetovni prvak v sankukai karateju. Prav znanje borilnih veščin mu je omogočilo, da je leta 1975 odprl karate klub v Rimu. In postal telesni stražar. Dnevi in noči s slavnimi ženskami. Najraje omenja Ireno Papas, prijateljico in ne ljubimko. Vedno so ga obkrožale sofisticirane ženske. Za inspiracijo. Seveda.

Prav v Italiji se je navdušil nad fotografijo. Medij, kjer si ne moreš privoščiti plašnosti. Kjer ne moreš dolgo ostati v postelji. A Lupino je vseeno ostal kar v njej. Eden njegov prvih posnetkov je bila fotografija gole ženske zadnjice. Prva. Ki je ne pozabiš nikoli.

"Nihče mi ni verjel, da sem sam posnel to fotografijo. Takoj sem bil profesionalec." Seveda, saj je tudi Kolumb odkril Ameriko, ne da bi znal angleško. Fotografija je postajala njegovo življenje. Služil je kot fotomodel in ustvarjalec. Najraje v New Yorku, kamor se je preselil leta 1979 in postal del avantgardne njujorške scene.

"V osemdesetih je bil New York zelo trendovsko mesto. Spomnim se Madonne, ki se je s kolesom vozila po downtownu in ponoči delala kot natakarica v klubu, kamor sem zahajal. Nekoč sem slikal Micka Jaggerja in tip je naslednji dan prišel kar v moj studio. Videval sem tudi Billyja Idola pa Johnnyja Rottena. In Joeya Ramona. Super dečko, a vedno drogiran. Zanj mi je res žal."

Žal mu je tudi za New York, kjer namesto umetnikov danes pojejo kreditne kartice. Mesto padlih angelov. In simbolov. V Lupinovi karieri sta pomembni predvsem dve ženski. Prva je Deborah Turbeville, znana fotografinja. Bil je njen eksluzivni model, kasneje vajenec. Deborah mu je odprla pot v uspešen svet modne fotografije. Začel je fotografirati za Vogue, Harper's Bazaar.

A vedno je skušal ostati v undergroundu. Upornik brez razloga, kot se rad označi sam. Tako je spoznal Annie Flanders, ustanoviteljico revije Details, ki je v osemdesetih odslikavala avantgardnost New Yorka. Leta 1984 je že imel svojo razstavo. Postal je iskan umetnik.

"Kaj je sprovociralo gledalce vaših fotografij?"

"Energija. Položaj. Nikoli nisem maral mediokretet, zato sem tudi dolgo zavračal modno fotografijo."

Zaslovel je s fotografijami golih žensk. Golih moških z golimi dejstvi. In golih gangestrjev z golim orožjem. Ljudi, ki jih frustrira družbena legitimnost. In katoliški kompleks krivde. Njegove ženske izražajo čustva. Ali zgolj postorgazmično nirvano. Trenutki brez teže, ambicij in želja. Nikoli je ne bomo dobro spoznali. Se dotaknili njene kože. Jo obliznili. Bili vlažni od njenega znoja. Prodrli do bistva. Le kaj ji je govoril, da se je tako sprostila ...

"Ženska mora biti specialna. Ne more se je kar vsak dotakniti. Sploh, ker smo moški gledalci večinoma svinje."

Je fotografiranje z neznanko isto kot seks z neznanko?

"To je najboljše, da!"

Je pomebno vplesti svoja čustva? Bolje fotografirate, če ste veseli, žalostni, potrebni …?

"Slabše fotografiram, če sem dobre volje. Vedno moram biti malo frustriran!"

Postavite model včasih v pozo, ki je sam nikoli ne bi izvedel?

"Ja. A zoprno, ker kakšni modeli ne zdržijo dolgo."

Pogovor spet prekine pogled na čedni mladenki. Zdaj slečeni in preoblečeni. Modela v živo na današnji razstavi. Obe v usnju in nogavicah. Prava orožarska afera, v katero se raje ne vmešam. Lupino mirno prenaša vse večjo gnečo okoli naju. Deset let vzhodnjaškega spiritualizma. Zen budist. Tudi njegovi modeli na fotografijah so v zenu. Brez luksuza. Gola ženska pred golo steno. Vedno ste sami z njo. Ob njej, na njej, v njej. Karkoli dopušča domišljija na praznem ozadju.

Erotika njegovih fotografij mu je omogočila tudi sodelovanje s Playboyem. Že v osemdesetih. "Slikal sem za nemški in grški Playboy. Za kitajskega sem naredil celo dve seriji. V zadnjem času sodelujem tudi s hrvaškim. Bi pa rad slikal spet kakšno dobro Slovenko! Slovenke sem imel vedno rad. Posebne so."

Lupino od leta 1994 fotografira tudi za trendovsko hrvaško revijo Kult, ki jo sam ureja. Erotika je končno prestopila meje šovbiznisa. Hrvaška estrada od blizu by Stephan Lupino.

"Kdo pa je bolj priljubljen pri ženskah, urednik Kulta ali urednik Playboya?"

"Eh, na Hrvaškem in v Sloveniji še vedno vladajo dvojni standardi. Ženska bi šla spat z urednikom za par sto mark, a ne bi se slikala gola za nekaj tisoč!"

Kljub temu zadnja leta živi v Zagrebu, deloma na Hvaru, kjer gradi galerijo. Na Hrvaško se je vrnil med vojno, ker ni želel pobegniti v hudih trenutkih kot nekateri. A pogreša utrip velemest, kjer žmigajo zvezde, avtomobili in natakarice. Endemit, ujet v lunino orbito New Yorka. Krožiti in krožiti kot v najboljših časih.

Kroži tudi med potencialnimi kupci na ljubljanski razstavi. Nasmejan. Z razlogom. Poleg statusa uveljavljenega fotografa ima še čudovito rdeče čevlje, sanjsko lepa dekleta in dva skoraj nova otroka.

"Zaradi svojih dveh otrok bi se rad spet vrnil na prizorišče. Kot opazovalec. Morda kot sodelavec dobro plačane reklamne kampanje v Milanu. Kot resen fotograf. In zdaj tudi resen človek."

Očitno konec obdobja odpetih srajc, ki jih tako obožuje. In golih teles, ki jih tako obožujemo.

Doma v omari že ima petdeset bombažnih majic brez izreza...

TEKST: Mojca Mavec

FOTO: Dean Dubokovič, Stephan Lupino

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču