Strasten ljubimec

Ni okleval, ko sem ga povabila, da skupaj zasmučava in mi mimogrede pove še kaj o sebi.

Podala sva se na podkorensko strmino, kjer so fantje ravno končali trening. Zanj je bil verjetno samo odvečen medijski šov, s katerim bi bilo dobro čim prej opraviti. Midva s fotografom pa sva skovala nekoliko zahtevnejši načrt.

Za sproščeno razpoloženje mi je najprej razložil nekaj o svojih smučeh. Dobro sva pozirala, Bor je bil zadovoljen. In ko sva se že tako ujela, smo pač morali poskusiti še smučanje v vlakcu. Bilo je tako zabavno, da smo se igrali še naprej.

»No, kaj bomo pa zdaj?« je rekel Mitja.

Še preden sem utegnila kaj predlagati, je Bor, takole mimogrede, pripomnil: »Veš, Vesna ima željo ...«

»Ja? Kaj pa?« Me je že kuhalo.

»… da bi smučal z njo v naročju.«

Paf! Kot bi me lopnil po glavi.

»Uh, ja, prav, bomo pa poskusili,« je rahlo presenečen in še kar dobre volje zamrmral Mitja.

»Samo da se ne boš poškodoval, da mi ne bi kdo kaj očital, saj veš, olimpijske igre pa to ...« sem hitela pojasnjevati.

»Ne, kje pa. Brez skrbi.«

In tako sem mu skočila v naročje in srčno upala, da je fotograf ujel trenutek. Saj ne, da bi se hvalila ... no, malček pa že.

Ko je bil led prebit, sva se začela pogovarjati. O ljubezni, osamljenosti, dotikih, strasteh, ljubosumju, rdečih vrtnicah, pomladi in družini.

Ni romantičen divjak, zna pa biti zelo čustven in prepričana sem, da je v pravih okoliščinah z izbrano osebo izjemno nežen, predvsem pa zaščitniški. Njegov umirjen in enakomeren ton glasu me je zasanjal. Rahlo sem kimala in vse globlje lezla v domišljijo. Predstavljala sem si, da me napol sede, napol leže drži v svojem toplem, medvedjem objemu, jaz pa sem tako pomirjena. Skoraj ne diham. Pripoveduje mi zgodbo in ne želim si drugega, kot da se te sanje in občutek popolne varnosti nikoli ne končajo ...

Nenadna tišina me prebudi iz sanjarjenja. Vzravnala sem se v stolu, odgnala sladke misli in ga vprašala: »Kakšen ljubimec si? Strasten?«

Trenutek za premislek, nato pa iskren odgovor.

»Ja ... to bi verjetno kar držalo ... no, sicer pa pri teh stvareh težko samega sebe ocenjuješ, ha, ha.«

»Ti dotik veliko pomeni?«

»Ja, dotiki in čustva mi veliko pomenijo, ker se mi zdi, da sem precej čustven. Recimo, tudi če gledam dober film, se moram kar malo zadrževati, da mi ne uide kakšna solza. Ja, te stvari mi kar veliko pomenijo. Tudi seks. Se mi zdi, da sem zelo tak ... občutljiv človek.«

»Si zaupljiv?«

»Ah, kje pa, nasprotno, zelo nezaupljiv.«

»Si potem tudi ljubosumen?«

»Tudi. Sicer nimam razloga, ampak čutim, da znam biti. Žena me včasih prav nalašč draži.«

»Se kdaj skregata?«

»Ja, seveda se. Ne pogosto, ampak včasih je prav, da stvari, ki te motijo, pač poveš malo bolj glasno. Vendar na splošno nimam rad prepirov, ker je škoda energije.«

Kjer je prepir, je tudi strast, in kjer je strast, je dober seks. Ko takole sediva kakšen meter narazen, v valovih čutim energijo, ki se odbija od mene. Kot da deliva iste misli, neprimerne za vlogi, ki ju igrava.

»Se kdaj zaljubiš, si dovoliš, da te katera vznemiri?«

»Niti ne, ampak če je kakšna luštna punca, jo že pogledam, a ne ...«

Brez pomislekov je odgovarjal na vprašanja o seksu. Da se razumemo: ne tako podrobno, kot si bralka ali bralec ta trenutek predstavlja. In ko sva si že zvito signalizirala in se hahljala v šifrah, češ, saj vemo, o čem govorimo, je nenadoma rekel: »Ja, ampak saj tega ne boš objavila, ne?«

Zadržala sem dih in hkrati stisnila ustnice. Za »nekaj stotink sekunde« sem raztegnila trenutek pred odgovorom. Gledal me je vprašljivo, z rahlo privzdignjenimi obrvmi, za ostro oko tudi nekoliko napet. Imela sem občutek, da mi zaupa, in nisem hotela nasilno pretrgati tanke niti komaj spletenega prijateljstva. Bila so samo bežna, drobna namigovanja, ki znajo razburkati dovzetno domišljijo. Ne pusti se zavesti, noče izgubiti glave. Kot pri smučanju: gre na vse ali nič. Pred seboj ima le en cilj: biti najboljši in to dokazati sebi in drugim. Ne mara površnosti in je izjemno samozavesten – kot pravi, z leti vedno bolj.

»Nikoli se nisem zatekal po nasvet ali pomoč k psihologom. Starejši kot sem, bolj se spoznavam do te mere, da vem, kaj početi na treningih, pred tekmo, na štartu ...«

»... in ko že vse kaže, da boš stal na stopničkah, pridrvi Ivica Kostelič in ti spelje zmago. In to ne enkrat. Kaj pa potem, kako se takrat počutiš?«

Nekoliko razdraženo je odgovoril: »Nisem bil jezen niti za Wengen niti za Kranjsko Goro. V Schladmingu sem bil pa res jezen. Če se ti to zgodi enkrat, dvakrat, okej, ampak če se ti kar naprej in je ta človek vedno isti ...«

»Si šel potem k njemu?«

»Ja, vsakič sem mu šel čestitat. Zdi se mi, da poraze kar dobro prenašam. Ne vem, tako pač je. Bil je boljši. Samo ... imel je tudi veliko sreče. Se bo že enkrat obrnila.«

»Se pred tekmovanji smučarji iz drugih držav družite med seboj?«

»V bistvu se niti ne spuščam v neka prijateljstva, so pa recimo Italijani in Skandinavci kar v redu.«

»Kaj boš počel, ko ne boš več smučal?«

»Na to vprašanje ti ne morem odgovoriti, ker zaenkrat še ne vem. Ker nočem misli usmerjati drugam. Rad bi bil stoodstotno v smučariji ... iz tega bi rad največ potegnil. Če bi zdaj mislil, kaj bom nekoč počel, bi bil tu že neki dvom, zato se s tem ne obremenjujem.«

»Ti gre kdaj na živce mraz, ko smučaš ...«

»Zelo. Sem bolj zmrzljiv tip. Zaživim šele v drugi polovici januarja, februarja in marca, ko je malce topleje. November, december, to je grozno, sem kar malo depresiven ...«

Obožuje pomlad, prav tako poletje in morje, ko se potaplja, igra nogomet in košarko. Namesto smučanja mu takrat kri po žilah poganja vožnja z motorjem.

Rad se pogovarja z ljudmi, je prijazen in iskren sogovornik. Če bi ga spraševala kje drugje kot na smučišču, bi imela občutek, da vdiram v njegovo zasebnost. Na koncu pa mi jo je sam razkril.

Trije kralji belih strmin, tri zelene pike na nedeljskem ekranu: Jure, Rene in Mitja. Prvi me še vedno nekoliko bega, drugi, ah, drugi, lahko bi mi grel srce, tretjega sem osvojila. Zdaj je moj prijatelj.

TEKST: Vesna

FOTO: Bor Dobrin

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev