N.Z. | 27. 3. 2024, 13:43
"Iščem hčerko po plaži, pa je NIKJER NI. Pa samo 20 sekund sem pogledal proč" (grozljiva pričevanja staršev ob izginotju male Danke)
Deklica Danka Ilić je izginila z dvoriša hiše v naselju Bansko polje včeraj okoli 13. ure. Cela Srbija je od takrat na nogah, na družbenih omrežjih pa so se vnesele srdite razprave, med katerimi ni manjkalo očitkov na račun dekličinih staršev.
Na omrežju X, nekdaj Twitterju, ni zmanjkalo zapisov v stilu: "... pa kako je mogoče, da vaš otrok izgine?", na katere so se pričeli odzivati uporabniki omrežja, kot je Jelena, ki je zapisala: "Če bi vedeli, kako hiter je lahko dveletni otrok, bi za vedno zaprli svoje gobčke."
In res, skoraj vsak starš ima za seboj vsaj eno travmatično zgodbo, v kateri mu je otrok nenadoma izginil izpred oči in ga v paniki niso mogli takoj najti. Med njimi je bil tudi uporabnik X-a, Laki21, ki je v svojem zapisu iskreno razkril, kaj se mu je pred dvajsetimi leti zgodilo v Budvi.
"Bilo je enkrat konec devetdesetih let v Budvi. Moja hčerka je imela malo manj kot tri leta. Plaža, nekje okoli enajstih dopoldan. Žena je nekam odšla in me pustila, da pazim na deklico. Malčica z lopato nabira pesek v vedro. Od mene je oddaljena le kakšna dva metra, do vode pa je kakšnih deset metrov. Nekaj berem, mobilni telefoni še niso bili v uporabi. Obrnjen sem proti njej, tako da takoj ko dvignem pogled vidim, kaj počne. Preberem nekaj vrstic, pogledam gor in tako dalje ...
Preberem naslednji odstavek, pogledam gor in je ni več. Odkar sem jo zadnjič videl, je minilo največ 20-30 sekund. Gledam levo in desno, še vedno me ne skrbi. Nikjer je ni. Vstanem, pogledam okoli sebe, ne vidim je. Približam se mestu, kjer se je igrala, vidim lopatko, pogledam nazaj, čutim, kako se mi želodec počasi stisne v trdo kepo. Začnem klicati njeno ime in sprašujem ljudi naokoli, če so jo morda videli. Minila je manj kot minuta. Želodec se mi je skrčil na velikost stisnjene pesti. Začnem teči levo in desno in vpiti in jo klicati na ves glas. Grem do roba vode, zakričim. Moj želodec je le še na velikosti frnikole. Tečem naokoli, kot da se mi je zmešalo, verjetno sta milini že dve minuti in kričim na vso moč. Želodec je še naprej v procesu krčenja, kot ko zvezdi zmanjka jedrskega goriva in se začne sesedati sama vase.
Vrne se žena. Povem ji, kaj se je zgodilo. Ni me ubila na mestu, verjetno me bo kasneje. V srcu se s tem strinjam, nimam prav nobenih zadržkov, čutim, da tako mora biti. Ločiva se in iščeva vsak v svoji smeri. Premikam se, a to ni moje telo, to je hoja in kričanje nekoga drugega. Moški pristopi k meni in reče, da izgubljene otroke zadržujejo blizu odra. Stečem tja in že od daleč vidim svojo hčerko, ki stoji na odru, skupaj s petimi ali šestimi izgubljenimi otroki. Še vedno drži skodelico v roki. Moje telo spet postane moje, skočim na oder (visok je meter in dvajset). Vzamem jo jokajočo v naročje, občutim največje olajšanje v življenju, kar sem ga kdaj občutil ali verjetno še bom. Vso srečo, ljubezen, krivdo. Jokam. Jo objemam. Tudi zdaj spet jokam, ko se vsega tega spominjam 27 let pozneje."
Devedeset i neke u Budvi, ćera imala malo manje od tri godine. Plaža, negde oko 11 prepodne. Žena otišla negde, ostavila mi je da je čuvam. Malecka trpa pesak u koficu pomoću lopatice, udaljena od mene nekih dva metra, na desetak metara od vode. Ja čitam nešto, mobilni telefoni… https://t.co/fg69KKhXye
— Laki21 🐕🦺🐱🐾 Stand with your animals!!! (@laki2112) March 26, 2024
Novo na Metroplay: "Zgodovine se moramo zavedati, da ne ponavljamo istih napak. Moramo pa jo zagotovo preseči" | Matej Grah
