Po njegovih besedah je pomembno, da se viri informacij navajajo pravilno.
Prebivalce Srbije že nekaj časa razburja vnovična namera vlade, da bi odprli rudnik litija, kar je v državi sprožilo množične proteste. V to se je očitno vpletla tudi slovenska parlamentarna stranka Levica, ki je v objavi na Facebooku citirala znanstveni članek, v katerem avtorji ocenjujejo, da se nahajališča litija v Srbiji glede na okoljsko tveganje ne splača izkoriščati.
Levica navedla napačen vir
"Glede na okoljsko tveganje se nahajališča litija v zahodni Srbiji ne splača izkoriščati, saj je edino na svetu, kjer je predvideno pridobivanje litija na poseljenih rodovitnih kmetijskih zemljiščih in kar je še pomembneje – zagotovo bo uničilo eno od le treh vodonosnih območij v Srbiji. Poleg tega nahajališče z enim odstotkom svetovne rezerve litija ne ponuja količine, ki bo rešila problem svetovnih klimatskih sprememb po svetu," so na Facebooku citirali v Levici.
Ob tem so navedli, da naj bi bil citirani članek objavljen v "eni najuglednejših znanstvenih revij" - reviji Nature, kar pa se je izkazalo kot neresnična, celo zavajajoča informacija. Na to je na Facebooku opozoril znani slovenski promotor znanosti Sašo Dolenc, ki je "kljub potencialno velikim negativnim okoljskim in družbenim vplivom rudarjenja litija v Srbiji", poudaril pomembnost pravilnega navajanja virov.
Reviji usmerjeni v različne objave
Dolenc je v objavi poudaril, da povzeti članek ni bil objavljen v reviji Nature, ampak v reviji Scientific Reports. "Čeprav izhajata obe reviji pod okriljem iste založbe, je revija Nature izjemno selektivna in objavlja raziskave, ki jih uredniki in strokovni recenzenti ocenijo kot prelomne, inovativne in z visokim vplivom na širšo znanstveno skupnost," je zapisal.
Revija Scientific Reports pa je po njegovih besedah "usmerjena v objavo večjega števila solidnih raziskav, ki imajo morda bolj specifičen ali nišen vpliv." Ob tem je pojasnil, da so vsi članki, ki so objavljeni v reviji Scientific Reports, brezplačno dostopni vsakomur, stroški objave pa so v obliki stroškov za odprt dostop običajno preloženi na avtorje.
