Luna osamljena že pol stoletja, zakaj se človeštvo več ne vrača v vesolje?

Šesta in zadnja Apollova misija pristanka na Luni se je začela 7. decembra 1972 z izstrelitvijo Apolla 17. Luna je od takrat sameva, portal 24ur poroča, da se človeštvo na ta Zemljin satelit ni več vrnilo.

Ko je poveljnik odprave Eugene Andrew Cernan 14. decembra zapustil lunino površino, je izjavil zdaj znane besede: "Odhajamo, kot smo prišli, in če bo Bog dal, se bomo vrnili z mirom in upanjem za vse človeštvo." 

Over the next 2 weeks, we'll be celebrating the 50th anniversary of #Apollo17: the last time humans set foot on the Moon. Follow along as we revisit breathtaking photos 📸, drive a lunar rover 🚗, explore Moon rocks, and more! https://t.co/oaPp3nB9Xk pic.twitter.com/WYgBNG6lrR

— NASA Moon (@NASAMoon) December 6, 2022

Zakaj se na luno nismo vrnili?

Ob tem se vprašamo: če smo šli na Luno v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, zakaj traja tako dolgo, da se vrnemo nazaj?

"Ni politične volje, ki bi zagotovila denar za to," je po poročanju medija WHYY dejal Casey Dreier, višji svetovalec za vesoljsko politiko pri neprofitni organizaciji, ki promovira vesolje, znanost in raziskovanje.

Res je, da sedaj ni takšnih političnih motivov za polet v vesolje, kakršni so bili nekoč. Predsednik John F. Kennedy je sredstva namenil Apollu 11, ker ga je videl kot fronto v hladni vojni. Veliki izdatki, ki jih je prejemala NASA, so izginili kmalu po vrnitvi Neila Armstronga in drugih astronavtov na Zemljo. "V mislih kongresa in morda tudi v javnosti so na to gledali kot na dirko, dirko z Rusi, in ko so dirko z Rusi zmagali ... ni bilo več kaj storiti," pišejo.

Leta 1970 je Nixon zmanjšal Nasin proračun za stotine milijonov in rekel, da to ni več poseben program, čeprav je NASA že imela načrte za bolj ambiciozne misije na Luno in Mars.

Nasin proračun je desetletja ostal nizek. Agencijine vesoljske misije s posadko so vse od takrat ostale v nizki zemeljski orbiti, približno tisočinko poti do Lune – kot bi se premaknili le nekaj ulic, namesto da bi potovali čez državo.

Nesreča, ki je dala misliti

Leta 2003 se je vesoljski raketoplan Columbia razbil nad zemeljsko atmosfero in pri tem je umrlo sedem članov posadke. Dreier je dejal, da je katastrofa Belo hišo in kongres prisilila k razmišljanju: Zakaj pošiljamo ljudi v vesolje? Zakaj tvegajo svoja življenja?

Po tem ogromnem neuspehu je predsednik George W. Bush pripravil drzno novo misijo za Naso, morda z mislijo, da če bodo življenja ogrožena z raziskovanjem vesolja, vsaj raziskujmo neznano, tuje. Postavil je cilj: vrniti se na Luno do leta 2020, živeti in delati na Lunini površini, nato pa iti na Mars in druge planete. NASA je program poimenovala Constellation. Takratni Nasin administrator Michael Griffin ga je imenoval "Apollo na steroidih".

NASA se je lotila izdelave večje rakete. Upoštevali so tudi predloge Eugena Cernana, enega izmed astronavtov v odpravi Apolla 17, ki je ekipo nagovoril, naj dodajo v raketo nekaj, kar bi naredilo bivanje v vesolju nekoliko prijetnejše za astronavte: "Ko si na teh misijah, si daleč stran od Zemlje, nimaš prostora za spanje, težko je iti na stranišče ... kaj bi bilo res lepo je, da se lahko zjutraj zbudiš in popiješ skodelico prijetne tople kave." 

Tako je bil popolni šok, ko je Obamova administracija leta 2010 preklicala Constellation. Nekateri vesoljski analitiki še danes pravijo, da je Obama "uničil raziskovanje vesolja", Dreier pa opozarja, da je Obama "podedoval" program od Busha, ki je ljudem obljubil program v velikosti Apolla 11, vendar ga ni mogel združiti s financiranjem, ki ga je zahteva program kot Apollo 11. Bushov načrt je presegel proračun za milijarde evrov in leta zaostajal.

Kje nas to pusti danes?

Po Constellationu je NASA zgradila raketo, ki lahko popelje kamorkoli bi želel naslednji predsednik, raketa s posadko pa bi lahko v vesolju ostala dlje časa. A pravega zanimanja za financiranje tovrstnih projektov še vedno ni.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču