N.Z. | 8. 4. 2022, 10:49

»Slišala sem strele. Potem me je poklical sosed in rekel: Tvojega sina ni več.«

profimedia

Po odhodu ruskih vojakov meščani mesta, ki mu mnogi pravijo kar ukrajinska Guernica, se delček po delčku počasi sestavlja mozaik resnične groze.

Medtem ko zločini, storjeni v Buči, počasi postajajo vse jasnejši tudi mednarodni javnosti, si preživeli meščani v obupu želijo odgovor na vprašanje: kaj se je zgodilo z njihovimi ljubljenimi.

Nekateri so jih našli med mrtvimi, drugi se opogumljajo in upajo, da jih bo iskalna akcija našla žive.

Tetjana Ustmjenko ne upa več. Oba sinova in njune prijatelje so ustrelili ruski vojaki na ulici, ona pa jih je pokopala na vrtu družinske hiše.

Oleh Onišenko išče člane svoje družine na livadi, kjer v črnih vrečah leži 50 mrličev. Nekatera od teh teles so bila zažgana, tako da je prepoznavanje identitet onemogočeno, ampak Onišenko upa, da bi nekatere svoje lahko prepoznal po poročnih prstanih.

Še vedno upa tudi Oleksandr Kovtun, ki pogreša svojega sina. Prepričuje se, da so ga morda s seboj vzele ruske sile, ko so se umikale s področja.

Namesto vrta grobnica

Črn šal, zavezan okoli vrat hiše na ulici Kijev-Mirotska. Pred hišo prerešetano vozilo. Na sovoznikovem sedežu viden madež mlake krvi. Troje mrtvih teles na dvorišču za hišo.

65-letna Ustjmenko se je 4. aprila tam odločila pokopati sina Serhija in njegova prijatelja Nastjo in Maksima.

Serhij je bil star 25 let. Ponudil se ji je, da bi jo odpeljal iz mesta, a je oklevala. Ker je bilo nevarno. Ne da bi ona za to vedela, je skočil v avtomobil in šel po njo.

»Zaslišala sem strele, a sem bila prepričana, da ne more biti on. Potem pa me je poklical sosed in rekel, da so streljali na avtomobil pred njegovo hišo. Rekel je: TVOJEGA SINA NI VEČ.«

Maksim je bil ustreljen v čelo z nabojem ostrostrelca skozi vetrobransko steklo. Nastja v noge, Serhij pa v hrbet. Ležali so tam tri dni, na odprtem, na ulici, potem pa je Tetjanin mož Valerij njihova mrtva telesa umaknil z ulice, jih pokril, s sosedovo pomočjo izkopal tri plitke grobove.

Vsi trije fantje zdaj ležijo pod razcvetenimi narcisami. Njihovi grobovi so označeni s kovinskimi vrhovi lopat za sneg.

Leto dni poprej sta se Serhij in njegova mama sporekla.

»Oprosti mi sin … želim, da mi oprostiš, ker sem se s tabo prerekala okoli nepomembnih stvari. Kako naj živim dalje?« 

Črne vreče

Onišenko je odšel na pokopališče, da bi še tam pregledal mrtva telesa.

Kakšnih petdeset jih je bilo v črnih vrečkah. Policisti se ukvarjajo s papirologijo okoli identifikacije trupel. Vsakih nekaj minut odpirajo drugo črno vrečo. V eni od vreč je ženska roka, ki pokriva njen obraz. V nekaterih vrečkah so le deli teles, odtrgani, zažgani.

49-letni Onišenko iz žepa potegne fotokopije osebnih izkaznic svoje snahe Tamile in rojstni list njene 14-letne hčerke Ane.

Iz Buče sta se odpravili s sposojenim vozilom, potem pa je lastnik zagledal svoj avto v plamenih.

Onišenko upa, da ju bo morda lahko prepoznal po nakitu.

»Pred mesecem dni si niti v najbolj črni nočni mori tega ne bi mogel namisliti.«

Upanje

19-letnega Oleksija, sina Oleksandra Kovtuna, imajo zabeleženega med pogrešanimi.

»Odšel je v mesto in se ni vrnil.«

58-letni Kovtun upa, da je morda v ruskem ujetništvu. Po mestu se govori, da so tako z ulice pobrali nekega drugega mladega fanta in morda je ista usoda doletela Oleksija.

»To je naše edino upanje.«

Prvih dvajset teles v civilnih oblačilih so našli v soboto na eni od ulic v Buči, že v nedeljo so mestne oblasti sporočile, da so našli še 57 teles v množičnem grobišču.

Število mrtvih narašča iz dneva v dan.

»Poizvedovali smo o njem, pogovarjal sem se z žensko, ki raziskuje takšne primere,« pravi Kovtun. »Upam, da ime mojega sina ni na teh seznamih.«

Povzeto po pisanju na Večernjem listu