Izvršni direktor Unicefa Tomaž Bergoč: "Gaza je trenutno najhujši kraj za otroke na svetu"

Unicef skrbi za najranljivejše otroke že vse od leta 1946, ko je bil ustanovljen z namenom lajšanja trpljenja otrok po drugi svetovni vojni v Evropi. Kmalu se je razširil prek evropskih meja in danes deluje v več kot 190 državah in teritorijih. Pomaga otrokom vsega sveta, od Gaze do Ukrajine, pa tudi v Somaliji, Sudanu, Haitiju in v številnih drugih kriznih žariščih. Tomaž Bergoč, izvršni direktor Unicefa Slovenija, nam je pojasnil, kakšno je trenutno odraščanje otrok v Gazi, katera so večja humanitarna križna žarišča po svetu in kako na Unicefu pomagajo vsem pomoči nujno potrebnim.

Vse oči so uprte v Rafo, se je glasilo eno od nedavnih viralnih sporočil na družbenih omrežjih. Svet poziva k ustavitvi genocida. Kako vi pomagate Gazi, kakšna humanitarna pomoč je sploh dostopna?

Unicef je v Gazi prisoten že dolga desetletja. Naši ljudje so bili na terenu še pred 7. oktobrom lani. Ekipa se je nato še okrepila, se pa srečuje vsak dan s hujšimi izzivi. Razmere v Gazi so tako težke, da jih je skoraj nemogoče opisati. V Rafi, kjer je nekoč živelo okoli 250.000 ljudi, je zdaj zatočišče našlo že okoli 1,2 milijona ljudi – polovica med njimi so otroci. Rafa je tako skoraj dvakrat gosteje poseljena od New Yorka. V tem mestu je tudi 3.800 otrok, ki so močno podhranjeni, kar pomeni, da za preživetje nujno potrebujejo posebno terapevtsko hrano. Od teh jih kar 3000 zdaj nima več možnosti zdravljenja s terapevtsko hrano in bijejo bitko s časom. 

Kolegi iz Gaze poročajo tudi o številnih drugih izzivih, ki so za nas, zunanje opazovalce, povsem nepredstavljivi. Ceste so od bombardiranja tako uničene, da tudi ko tovornjak s pomočjo prispe do meje, poti ne more več nadaljevati. Stvari je treba preložiti na majhne kombije in tovornjake, da se lahko izognejo luknjam. Vstop za številne humanitarne zaloge je omejen. Pogosto ni jasnih navodil ali razlage, zakaj nekatera humanitarna pomoč ne dobi odobritve za vstop v Gazo. Tak primer so recimo majhne škarje, ki se uporabljajo za zdravstvene posege, kot je rezanje popkovine novorojenčkov, ali pa skalpeli v babiških kompletih. Drug primer so prenosna stranišča, katerih vstop je tudi prepovedan. Zato Unicef sam gradi stranišča, s pomočjo lokalnega cementa in lesa.

Potrebovali pa smo tudi več kot štiri mesece, da nam je bilo v Gazo dovoljeno pripeljati plastične cevi za obnovo vodovodnega sistema. Eden glavnih izzivov je tudi, kako priti do ljudi, ki potrebujejo pomoč. Pomoč čaka v bližini, ampak ne more dalje. Težko je tudi dobiti voznike, ki so v Gazo pripravljeni peljati.

Vendar jih vseeno dobite?

Ja, kljub vsemu še naprej pomagamo v Gazi. Fokus naše pomoči so program za vodo, sanitarije in higieno, prehrana, zimska oblačila in termo odeje, zatočišča, zdravila, zdravstveni pripomočki in podpora za zdravstvene delavce, pomagamo pa tudi prek programa za izobraževanje ter z denarno pomočjo. Že od začetka dostavljamo na primer pitno vodo, čistilne tablete za vodo, gorivo za vzdrževanje črpalk … tam vodo tudi razsoljujejo. Na vse načine poskušamo pomagati in omogočiti vsaj minimalno količino vode. Za primerjavo: v razvitih državah porabimo na osebo približno 166 litrov čiste pitne vode na dan, tam pa je povprečna količina pitne vode, ki je na voljo na osebo, en do dva litra na dan. To je voda za vse: pitje, kuhanje, umivanje … razmere so nemogoče.

Predstavljajte si, kaj se zgodi, ko je na majhnem območju skoncentriranih milijon ljudi, komunalne službe pa ne delujejo. V neposredni bližini improviziranih bivališč se nalaga ogromna količina odpadkov, ki jih ne morejo nikamor odpeljati. Tudi takšne stvari predstavljajo veliko zdravstveno grožnjo otrokom, ki se včasih tam igrajo, ker poskušajo biti samo otroci. Zdravstveni sistem je praktično razpadel, redkokatera bolnišnica je še delujoča. Predstavljajte si porode, amputacije, operacije … brez anestezije, zdravil, pripomočkov. Gaza je trenutno najhujši kraj za otroke na svetu in edina rešitev je prekinitev vseh sovražnosti, k čemur Unicef od začetka poziva: takojšnja izpustitev vseh talcev in ustavitev vseh spopadov.

Kako je potem šele z drugimi osnovnimi stvarmi, kot je za nas šolanje, ali pa že samo higienski pripomočki …

O šolanju ta trenutek sploh ne moremo govoriti. Že v vojnih razmerah drugje po svetu, kjer je stanje neprimerljivo bolje organizirano, šolanje zelo trpi. Na primer v Ukrajini trenutno osnovna šola traja štiri leta in cela generacija otrok ima moteno izobraževanje. Skoraj polovica otrok v Ukrajini se šola na daljavo, en milijon otrok pa zaradi nevarnosti sploh nima nobene možnosti dostopa do izobraževanja v razredu.

Higiena v Gazi prav tako skoraj ne obstaja. V Rafi je na voljo eno stranišče za 850 ljudi, ena prha za 3.500 ljudi. Zaradi katastrofalnih higienskih razmer lahko hitro izbruhnejo bolezni. Si predstavljate, kako je najstnicam v času, ko imajo menstruacijo? Deklice poročajo, da tudi po pet ur čakajo v vrsti na prho ali stranišče. Oprhajo se lahko samo vsak drugi dan. Unicef dostavlja tako imenovane higienske pakete dostojanstva. Seveda gre za zdravje, vendar tudi za dostojanstvo.

Kako je trenutno videti odraščanje v Gazi?

Sodelavec, ki je obiskal Gazo, je povedal, da še v tistih redkih trenutkih miru, ko ni spopadov in bomb, ki bi padale na poseljeno območje, ves čas slišiš drone, ki nadzorujejo. Pritisk se izvaja 24 ur na dan in veš, da se nad tabo nekaj dogaja. Otroci so pod nenehnim stresom. Hrana, ki jo dobijo, je sestavljena iz najosnovnejših stvari. Tudi če kalorično zadošča potrebam, ne moremo govoriti o zadostni količini beljakovin, vitaminov in mineralov, ki so potrebni za normalen razvoj otrokovih možganov in organizma nasploh.

Kriza je tako večdimenzionalna, da je za otroke uničujoča na vsakem področju. Ni človeka v Gazi, ki mu ne bi umrl kdo od družinskih članov. Mnogi otroci so se od oktobra že večkrat preselili, nekateri po štirikrat, petkrat. Ti otroci so že danes travmatizirani. Brez premirja se bo število smrtnih žrtev ter ranjenih in travmatiziranih otrok še povečalo.

Unicefovi delavci nudijo podporo tudi otrokom in družinam v Ukrajini, in sicer v obliki pitne vode, pripomočkov za zdravstvo in izobraževanje ter psihosocialne pomoči. Čemu ste še priča pri nudenju nujne pomoči?

V Ukrajini je situacija drugačna kot v Gazi, ker obstajajo funkcionalne oblasti, s katerimi Unicef sodeluje, zato je vse veliko lažje. Potrebujemo sicer veliko sredstev, Ukrajina je velika država z velikim številom otrok. Naš slogan je, da pomagamo vsem otrokom, ki so pomoči potrebni, in ne delamo razlik. Ena glavnih težav tukaj je, da primanjkuje usposobljenega kadra, zato so zdravstvene storitve in tudi dostop do njih močno ohromljeni.

Vojna na otrocih pušča posledice in s pomočjo partnerskih organizacij, ki so specializirane za nudenje psihosocialne pomoči, Unicef poskuša preprečiti najtežje posledice. Najbolj kritično obdobje za pojav težav z duševnim zdravjem je ravno čas pubertete, večina duševnih težav se pokaže do 25. leta. 

Duševno zdravje ni le težava posameznika, ampak se posledice kažejo tudi v družbi. Kakšno družbo si lahko predstavljate kot posledico vojne?

Če otrokom omogočimo podporo, šolanje, zdravniško oskrbo, dostop do čiste vode, primerno prehrano in psihosocialno pomoč, lahko omejimo dolgotrajne posledice za celotno družbo. Pomembno je, da ne pride do izgubljene generacije, ki ni deležna šolanja in ki ni pripravljena na vstop v odraslost, na trg delovne sile, saj to v končni fazi pomeni eksistenco, svobodo in neodvisnost ter pomaga prekiniti začarani krog revščine. 

Katera so še druga krizna žarišča, ki terjajo pozornost, pa o njih ne govorimo toliko kot o Gazi in Ukrajini?

Unicef vsako leto pomaga v okoli 400 krizah po vsem svetu. Žal so številne od teh kriz na neki način pozabljene, saj se o njih redkokdaj poroča in se dogajajo daleč od oči javnosti. V Sudanu se trenutno odvija največja humanitarna kriza, prebivalcem tam grozi največja lakota na svetu po 40 letih. Enormno število ljudi je zaradi nenehnih spopadov in nasilja ter posledično razpada osnovnih sistemov, kot je zdravstvo, odvisnih od humanitarne pomoči.

Haiti je še eno območje, kjer se dogajajo hude zlorabe človekovih pravic in so ogrožena življenja. Tam že dolgo potekajo politični nemiri, ogromno otrok je tudi mobiliziranih v vojaške enote in poslanih v boj. Trije milijoni otrok v teh državi potrebujejo našo pomoč. 

Na globalni ravni se je povečalo tudi število izrednih vremenskih dogodkov, kar se je pokazalo tudi v Sloveniji. Podnebje se dokazano segreva, vremenski pojavi so vse bolj ekstremni in še bolj burni bodo. Pripravljeni smo, da bo potrebne še več pomoči zaradi naravnih katastrof. Najslabše bo v najrevnejših državah, čeprav te prispevajo najmanj izpustov, ki povzročajo podnebne spremembe. Kot vedno pa so med najranljivejšimi ravno otroci, ki za vse to prav nič niso krivi.

Opažate vseeno, da so se določene krize po svetu zmanjšale?

Položaj otrok v zadnjih desetih letih se je bistveno izboljšal. Stopnja preživetja otrok se je zvišala, več jih ima dostop do izobraževanja in zdravstvene pomoči. Napredek je opazen, vendar na žalost ne povsod.

V Sloveniji imate sistem Varnih točk. 

Po Sloveniji imamo že več kot 1100 Unicefovih varnih točk. To so razni javni prostori: od trgovin do lokalov in policijskih postaj, tudi Ljubljanski potniški promet spada sem. Na vsaki točki najdemo usposobljene prostovoljce, ki otroku, ki se zateče po kakršnokoli informacijo ali jim zaupa svojo težavo, znajo prisluhniti in po potrebi priskrbeti primerno dodatno pomoč.

S podporo Unicefovega nacionalnega odbora za spodbujanje dojenja v Sloveniji delujejo Novorojencem prijazne porodnišnice in Dojenju prijazne zdravstvene ustanove, izvajamo pa tudi projekt Dojenju prijazna mesta, v podporo materam, ki se pri dojenju srečujejo z ovirami. Že več kot 20 let sodelujemo z več kot polovico šol in vrtcev v Sloveniji, kar pomeni okoli 15.000 pedagoških delavcev. Aktivnosti, ki jih izvajamo v Sloveniji, je seveda še več. 

Že več kot 20 let pa delujejo Unicefove punčke iz cunj, ki so letos prejele nagrado za Naj projekt medgeneracijskega prostovoljstva. Tu prostovoljke upokojenke šivajo punčke in sodelujejo z otroki v vrtcih, na katere prenašajo svoje znanje. Darovalci, ki si te punčke izberejo zase ali za darilo za svoje najdražje, pa s to gesto omogočajo cepljenje otrok v državah v razvoju.

Kakšno pomoč ljudje še potrebujejo, pa se niti ne zavedamo, da lahko pomagamo?

Unicef zbira le denar in ne materialne pomoči, saj je razpršena dostava te na ogrožena področja stroškovno in časovno neučinkovita, morali bi zaposliti dodatne ljudi, uvesti sredstva za transport ter se posebej ukvarjati z izvozno/uvozno birokracijo in standardi. Tako pa v Unicefu za vse to skrbi ena služba, kar je bistveno učinkovitejše in cenejše. 

Za pomoč otrokom potrebujemo točno določene dobrine. Gre za standardizirane preverjene artikle, ki so hkrati tudi cenovno najugodnejši. Vse te dobrine za pomoč so shranjene v centralnem skladišču in pripravljene za takojšnjo dostavo. Številne pa izdelajo tudi lokalna gospodarstva, kar spodbuja razvoj lokalnega okolja in zmanjšuje ogljični odtis.

Hitrost in učinkovitost pomoči sta izjemno pomembni, zato je za Unicef neprecenljive vrednosti program Starši otrok sveta. 10 tisoč staršev otrok sveta iz Slovenije mesečno prispeva poljuben znesek, denar pa gre v sklad, iz katerega črpamo za najranljivejše otroke – namenimo ga tja, kjer je najbolj potreben. To je najuspešnejši in najbolj učinkovit program za pomoč otrokom, ki zagotovi dolgoročno in celovito pomoč: z njim na primer zagotavljamo terapevtsko hrano za podhranjene otroke, čisto pitno vodo, cepiva proti otroškim nalezljivim boleznim, kot so ošpice in otroška paraliza ... Če se na primer pojavi potreba v Sudanu, lahko odreagiramo hitro, ker nam ni treba posebej zbirati sredstev za to.

Imamo pa tudi namenske akcije zbiranja donacij – trenutno je aktivna na primer akcija za pomoč otrokom v vojnah po svetu – v Gazi, Ukrajini in še kje, julija začenjamo zbiranje sredstev za program, ki zagotavlja pitno vodo najranljivejšim otrokom in s katerim na primer postavljamo vodne črpalke in gradimo vodnjake.

Se vas je v zadnjem času dotaknila kakšna lepa zgodba?

Pred časom sem bil v Somaliji, eni najhujših držav za otroke. Po treh zaporednih sušnih letih je 90 odstotkov živine, ki predstavlja enega osnovnih virov preživetja, poginilo ali hiralo. Veliko ljudi je razseljenih. Družine so se skupaj s svojimi čredami ovac in koz selile na območja, kjer je ostalo še kaj trave in vode, vendar so bili tam že drugi ljudje. Ti ljudje so jih zelo lepo sprejeli, skromne zaloge vode in hrane so si med seboj delili. Unicef ima tam center za zdravljenje kritično podhranjenih otrok in videl sem otroke, ki so bili tako shujšani, da niso več mogli sami jesti, zato so jih hranili po cevkah. Pokazali so mi tablo s statistiko, koliko otrok je umrlo in koliko jih je uspešno okrevalo. Več kot 95 odstotkov otrok je preživelo in vrnili so se lahko domov. Videl sem, kaj se da narediti, če imamo za to denarna sredstva, voljo in podporo darovalcev, ki jim ni vseeno za najranljivejše otroke sveta. 

STARŠI OTROK SVETA
Če želite biti del najbolj učinkovitega programa za pomoč otrokom po svetu, se pridružite programu Starši otrok sveta. Z mesečnimi donacijami po lastni izbiri otrokom zagotavljate tako dolgoročno razvojno pomoč kot pomoč v izrednih razmerah. Program deluje po načelu enakih možnosti, saj si vsak otrok, ne glede na to, kje se je rodil, zasluži preživetje in prihodnost. V Sloveniji deluje že 10 tisoč staršev otrok sveta. Pridružite se jim tukaj.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču