V tej državi je bila večina obtoženih čarovništva moškega spola

V zgodovini so katoliki in protestanti s hudičem povezovali predvsem močne, neodvisne ženske, a te niso bile povsod Satanove posrednice. V ortodoksni Rusiji je ta vloga večinoma pripadla moškim.

Tako kažejo ohranjene pridige, zgodovinski zapisi, zgodbe, legende o življenjih svetnikov, zakoni in odloki, priročniki za zdravljenje z rastlinami in knjige urokov, celo sodni spisi. 

Te je preučila strokovnjakinja za srednjeveško in zgodnjo moderno Rusijo, Valerie A. Kivelson, ki je za The Conversation povedala, da je izbor osumljencev v Rusiji rezultat “strašljivo muhaste strukture moči in hierarhije v vsakdanjem življenju”.

Moški so v Rusiji predstavljali kar tri četrtine obtoženih čarovništva

Večinoma naj bi delovali sami ali z največ enim ali dvema pomočnikoma. Skoraj vse so pred sodnika poslali zaradi vsakdanjih, praktičnih čarovnij.

Namesto satanskih obredov z orgijami in golimi čarovnicami na letečih metlah so Rusi z magijo zdravili rane in poskrbeli, da je sosedu crknila krava. Uporabljali so uroke in zeliščne pripravke, a tudi oči kokoši in zemljo z grobov. 

Poleg sil narave so se obračali tudi na nadnaravna bitja, med drugimi na Jezusa, Marijo in mitološka bitja iz ruskih legend.

Magija za sprotne potrebe

Za razliko od zahodnih procesov proti čarovnicam je bila marsikatera ruska obtožba utemeljena. Čarovniki so s svojo obrtjo zdravili bolezni, pomagali nesrečno zaljubljenim, iskali izgubljene ljudi in predmete, spet druge ščitili pred kroglami in puščicami, varovali so živino.

Nekateri so imeli vseeno manj plemenite cilje, ljudi so preklinjali, nadnje pošiljali bolezen in neplodnost, razdirali so ljubezni in celo ubijali. Takšno stanje je nastalo v družbi brez izučenih zdravnikov. Ob bolezni so se prebivalci lahko zatekli le k ljudskemu zdravilstvu, in seveda k molitvi.

Vsi od najnižjega podložnika do carjeve žene so se obračali tako na duhovnike kot zdravilce in v tem niso videli nič spornega.

Še najbolj vprašljivi so bili ljubezenski uroki

Njihov namen je bil nekoga prisiliti, da se preda drugemu. Kivelson izpostavlja, da uroki, ki so si jih izmislili moški, nimajo toliko zveze z ljubeznijo ampak prej s spolnostjo. Tole je primer uroka, ki ljubljeni želi trpljenje vsakič, ko ne bo ob svojem moškem:

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by @xandrozhd

Uroki moči

Ženske čarovnice so z ljubezenskimi uroki bolj kot ne hladile jezo zakoncev, odvračale njihove pesti in jih delale "prijazne". Zato so bile seveda manj nevarne, strogo kazen so tvegale le, kadar so poskušale obrniti patriarhalni red na glavo in nadvladati svoje može ali gospodarje.

Tudi na tem področju so sicer prednjačili moški, ki za razliko od žensk niso preživljali veliko časa doma in so se kar naprej srečevali z različnimi nadrejenimi - gospodarji, sodniki, uradniki, oficirji, plemiči, duhovniki. V vseh teh primerih je prišel prav urok, s katerim se je moški lahko prikupil močnejšemu.

Tu je primer iz leta 1763:

V izjemno hierarhičnem svetu, kjer so vsi do zadnjega verjeli v čarovnijo, je ta nudila vsaj nekaj varnosti in malce moči pred vsemi nadrejenimi. Posledično so se predvsem elite zavedale nevarnosti magije in preganjale vsakega, ki je hotel z urokom preskakovati kline na družbeni lestvici. 

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču