Mesto, v katerem nihče ne sme umreti, a za to obstaja pomemben razlog

Poleg tega, da nosi naziv najsevernejšega naseljenega mesta na svetu, je norveško mesto Longyearbyen, ki leži na otoku Svalbard, prav posebno še zaradi ene stvari. Tu je umiranje prepovedano z zakonom. Četudi je nekdo v mestu preživel vse svoje življenje, bo v primeru življenjsko ogrožujoče bolezni moral dom zapustiti, na smrt pa počakati na celinskem delu države. Tudi v primeru nenadne smrti, pokojnik ne bo deležen pogreba v svojem mestu, svojci se bodo na zadnje slovo od njega morali odpraviti na daljšo pot.

Če mislite, da je to res bizaren zakon, imate prav. A je za njim zelo pomemben razlog: zaščita drugih stanovalcev. Lokalni prebivalci, večinoma rudarji, ki delajo v tamkajšnjih rudnikih premoga, so se v preteklosti zaradi dejstva, da posmrtni ostanki v njihovi zemlji ne razpadejo in da zaradi tega lahko pride do izbruha različnih bolezni, tako ustrašili, da so leta 1950 prepovedali umiranje v Longyearbynu.

Kremiranje je sicer možnost, vendar so se prebivalci z leti nekako navadili, da če gre življenje h koncu, se odpravijo na celino. 

Otočje Svalbard nekateri imenujejo tudi "vrh sveta", administrativno sicer spada pod Norveško, a ni v Schengen območju, zato je za vstop potreben potni list, drugačni (nižji) pa so tudi davki.

Zanimivo je, da se v Longyearbynu rodi zelo malo otrok. Na arhipelagu obstaja manjša bolnišnica, lokalne oblasti pa nosečnice spodbujajo, da se proti koncu nosečnosti za nekaj časa preselijo na celino in rodijo tam.

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc