Vesoljska popotnika se pripravljata na dokončno slovo

Davnega leta 1977 je Nasa v vesolje poslala Voyager (ang. popotnik) 1 in 2. To je bil začetek najdaljše pustolovščine kakšne vesoljske sonde brez posadke.

Pomagali sta nam razumeti naše osončje, njegovo zunanjo mejo je sonda 1 prestopila avgusta 2012 in sonda 2 novembra 2018.

Od takrat potujeta po medzvezdnem prostoru, a zdaj jima bo počasi zmanjkuje moči. Da bi jima še nekoliko podaljšali življenje, so napajanje zmanjšali na minimum. Upajo, da bosta tako zdržali do leta 2030, ko bosta dokončno ugasnili.

"Že zdaj sta presneti reči desetkrat presegli garancijo," je razvoj dogodkov komentiral fizik Ralph McNutt iz laboratorija za uporabno fiziko Univerze Johns Hopkins. Prvotno naj bi sondi zdržali le štiri leta.

Voyager napajata reaktorja z radioaktivnim plutonijem. Vsako leto se je moč v sistemih zmanjšala za približno 4 vate, kar pomeni, da so morali s časom izklapljati vedno več komponent in naprav.

A zdaj že 45 let stara mini računalnika neprekinjeno delujeta vse do danes.

Primarna misija obeh Voyagerjev je bila obleteti plinska velikana Jupiter in Saturn in to jima je tudi uspelo. Domov sta med drugim poslala prve bližnje posnetke lun Evropa, Ganimed in Titan.

A najbolj znana fotografija je nastala šele po več kot desetletju potovanja. Leta 1990 je Voyager 1 fotografiral Zemljo z razdalje 6 milijard kilometrov od Sonca. "Bleda modra pika", kot jo je poimenoval astronom Carl Sagan, je pokazala, kako neznatni smo v resnici proti vesolju.

Na sondo so pritrdili tudi zlato ploščo z "zvoki planeta Zemlje" za morebitne Nezemljane, ki bi jih Voyager srečal na poti.

Voyager 1 in 2 sta sledi človeka ponesla najdlje in zelo verjetno bo trajalo desetletja, če ne več kot stoletje, preden bosta dobila resno konkurenco.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču