Gostovala je v priljubljeni oddaji Nedjeljom u 2, v kateri je odkrito govorila o neprijetni resnici.
Hrvaška pisateljica Vedrana Rudan je tudi pri nas znano ime. Marsikdo je bil pretresen ob novici, da je hudo zbolela. Zdaj je gostovala pri voditelju in novinarju Aleksandru Stankoviću v njegovi oddaji Nedjeljom u 2, v kateri je odkrito spregovorila o boju z boleznij in pretresljivih trenutkih zanjo in njeno družino. Ljubezen do pisanja jo, kot pravi, drži pri življenju. Ponosna je, da prodaja svoje knjige, ne pa sebe, ter poudarja, da o svoji družini ne piše, poročajo hrvaški mediji.
"Imam izjemno agresiven rak žolčnih vodov, ki ga je zelo težko odkriti," je med drugim razkrila Rudanova. Rak je bil operabilen in operacija je uspela. Bezgavke so bile čiste, vse je bilo videti dobro. Prvi pregled po operaciji je bil pozitiven in brez metastaz. Toda že na drugem pregledu, v samo dveh mesecih, so bile metastaze močno razširjene.
Pred operacijo je opravila tri preglede, za vsakega je plačala 1.000 evrov. Operacija je s popusti stala približno 9.000 evrov v zasebni kliniki, saj ni bila vključena v kvoto zdravstvenega sistema, čeprav ima država s to kliniko pogodbo. Omenila je tudi, da bi takrat v Srbiji morala iziti njena knjiga "Umreti brez stresa". Založniku je sporočila, da zaradi bolezni ne more na predstavitev knjige in spremljajoče dogodke, že naslednji dan pa jo je presenetilo nakazilo 10.000 evrov, kar jo je dokončno prepričalo v odločitev za operacijo, je zapisano na spletni strani Hrvaške televizije.
"Nočem umirati na obroke, hočem evtanazijo"
Ko so metastaze napredovale, je Vedrana Rudan sprejela odločitev, da odide v Švico. "To sem se odločila že davno, o tem sem govorila v številnih intervjujih. Nočem umirati na obroke. Hočem evtanazijo," je izjavila.
Na spletu je preverila in ugotovila, da postopek stane 17.000 evrov. Od moža in otrok je dobila podporo in začela komunicirati s švicarsko ustanovo. Poslala je prevedene zdravstvene izvide in bila sprejeta kot kandidatka za evtanazijo. Pojasnila je, da so v Švici postopki zelo strogi, opravijo intervjuje, preverjajo, ali je oseba psihično zdrava in ali jo morda želi ubiti lastna družina. Sporočili so ji tudi, da se 85 % kandidatov na koncu odloči, da evtanazijo prekliče.
Ker pa je medtem tako oslabela, da ni več mogla sesti niti v avto, kaj šele odpotovati v Švico, je na koncu odstopila od svoje odločitve. Zdaj je na kemoterapiji, saj so ji zdravniki predstavili statistične možnosti in podatke, na podlagi katerih bi si morala dati še eno priložnost. "Vi ste neozdravljivo bolni, nikoli ne boste ozdraveli, a obstajajo statistike," so ji povedali zdravniki.
"Moja otroka, ki sta odrasla človeka - sin ima 50 let, hči 46 - sta, ko sta slišala, da obstajajo nekakšne številke, čeprav niso vredne omembe, rekla: Mama, vsak dan je darilo. Ostani, ostani, ostani. Mož me drži za nogo in pravi: Ti si tukaj, ti si tukaj! In jaz razmišljam, kako sem tukaj? Tukaj sem, kemoterapija, kriza, bolnišnica, kjer te dvignejo, se vrneš domov, spet kemoterapija, kriza, bolnišnica… To zagotovo ni življenje, ki bi ga hotela. Po drugi strani pa imam dva 50-letna "dojenčka", ki me hočeta tukaj, imam moža, ki me ne pusti. Mi smo izjemno povezani," je povedala književnice.
Ne govori o svoji družini
Proces bolezni ni vplival na to, da bi se še tesneje povezala s svojo družino, saj je njihova povezanost že močna. "Imam svoj lik, pišem. Prodajam svoje knjige, ne sebe. A sem ženska. Moja najbolj brana knjiga je "Življenje brez klopov", kjer pljuvam po otrocih, in vsi to berejo kot nori, mislijo, da so to moji otroci. Ne želim pisati o svojih otrocih. Mi se imamo radi," je povedala. V Srbiji je zelo priljubljena, tabloidni mediji pogosto povzemajo njene tekste, a poudarja, da ko piše v prvi osebi, ne govori o svoji družini.
Opisala je tudi svoje prve vtise v Dnevni bolnišnici Onkološke klinike KBC Reka, kjer se zdaj zdravi. "V to bolnišnico sem vstopila kot v nujno zlo, da bi mi tam pomagali umreti, ker za to obstajajo načini. Nato pa sem naletela na zid. Zdravniki so mi prepovedali smrt. Rekli so: ne, poskusite to, poskusite ono. Na koncu sem pod pritiskom otrok in moža vstopila v dnevno bolnišnico." Opisala je, kako v bolnišnici kemoterapijo prejemajo po šest ur na foteljih brez naslonjala za roke, kar požrtvovalni medicinski delavci skušajo čim bolj olajšati.
"Ležim na tistem fotelju in poleg mene leži ženska. Pride neka mlada medicinska sestra, stara okoli 20 let, in se začne pogovarjati z njeno žilo, ker mora ta žila izstopiti. Pravi ji: ‘Daj no, zdaj te bom malo udarila. No, daj, pridi sama. Pokaži se, boš videla. No, daj, hajde.’ Na koncu žila res izskoči in ona reče: ‘Evo te! Samo mali vbod, cap, imam te.’ In življenje steče v to žensko." Ta prizor jo je zelo pretresel, saj pravi, da so medicinske sestre mlada dekleta, ki delajo kot sužnje.
Priznala je, da se ni nikoli spraševala, ali obstajajo dobri ljudje, ampak ni vedela, da jih je toliko. Sprejela je vabilo v oddajo, saj jo je avtor oddaje Aleksandar Stanković nasmejal z besedami: "Vsi bomo umrli, vi pa nekoliko prej." To jo je pritegnilo k sodelovanju. Ob koncu oddaje pa je povedala besede, ki si jih bodo zagotovo zapomnili številni: "Želim reči, da me veliko ljudi ljubi in da jaz ljubim njih. Jaz sem nesmrtna. Naj mojo smrt razumejo kot odhod na območje brez signala." Spodaj si lahko ogledate celoten pogovor.
