Tisti panker(t), ki je kot angel iz nekje vmes

Čakala sem ga na vogalu moje ulice. Po nekaj uvodnih stavkih sva umolknila. Iz simetrije zvočnikov v avtomobilu nama je prepeval Chuck Berry. Udobno sem se pogreznila v usnje in se prepustila mislim na zanimiv večer, ki se je obetal. Najprej me je peljal na večerjo v maroško restavracijo. Ob spremljavi arabskih ritmov sva opravila večji del pogovora. Pozneje sva samo še uživala. Ker je zanimiv pripovedovalec, ga nisem prekinjala s pogostimi vprašanji.

Nekoč panker, danes roker in velik ljubitelj ter poznavalec nogometa je diplomiral iz novinarstva. Naslov njegovega diplomskega dela: Pornografija, družbeni pojav. Kot pravi, je bilo to za takratne razmere precej vznemirljivo in nenavadno.

»Pornogafija je bila prepovedana. Če si jo švercal, so te na meji maltretirali, zato je bil to neke vrste upor, v bistvu je bil to bolj rokenrol, zajebancija, pa tudi tema me je končno zanimala. Nikoli nisem imel nič proti eksplicitnemu prikazovanju spolnosti, v tistih časih je bilo vsakršno prikazovanje spolnosti zanimivo, ker ga ni bilo dosti.«

Njegovo navdušenje in poznavanje pornografije ga je zaneslo tudi k največji pornografski reviji vseh časov – Private. Revija je pri nas izhajala le kakšni dve leti, tik pred razpadom Jugoslavije.

»In kakšen se ti zdi Playboy danes?«

»Svoje čase je bil zelo revolucionaren, potem je šel bolj v mehko smer. Osebno mislim, da če se revija že gre erotiko, rad vidim, da se gre do konca.«

»Da pokaže vse?«

»Ni nujno, da pokaže vse, samo mora priti do vrhunca. Nekako mora biti izpolnitev, konec, ne pa večno vznemirjenje. Erotične ali, bolje, estetske slike so lahko pač vmesna stopnja: Playboy recimo listaš po kosilu, po večerji pa vzameš kakšen Penthouse, Hustler ali Private. Lahko pa imaš za začetek Playboy, potem pa nadaljuješ z ženo ali ljubico.«

»Te 'plastična' dekleta v erotičnih revijah motijo?«

»Ja, včasih to moti. Pri reviji Privat recimo nikoli niso vzeli profesionalk, do takrat, ko sem jaz delal z njimi. Prikazana so bila normalna dekleta, tako rekoč s ceste. Nekoč sem predlagal, da bi bilo fino, če bi se ženske zasmejale v kamero takrat, ko jim prihaja ...«

»No, včasih je pa res fino, da se med seksom kakšnemu čudnemu položaju tudi nasmejiš ...« sem ga spodbudila.

»Ja, ampak spomni se, ali se, kadar seksaš, kaj dosti smejiš?«

»Med predigro ja ... potem na koncu, med hudo akcijo, pa ne.«

In potem je opisal po mojem mnenju najlepši primer orgazma.

»Akt orgazma je nekaj fatalnega, je tako kot krč šprinterja ali atletičarke. Kakor Jolanda Čeplak; to je bilo zame blazno erotično, kako je zmagala na Dunaju. Gotovo najbolj erotičen dogodek letošnjega leta: letela je proti vrhuncu in ga tudi doživela. Najbliže doživetju orgazma. Ali pa recimo na tekmi, ko fantje dajo gol in se objemajo, koliko se jih smeji. To so kriki, to je veselje, ampak smeh pride šele po dejanju.«

In vprašanje, ki zanima vsako žensko: »Veš, kdaj ženska zaigra orgazem?«

»Ne bi si drznil reči, da vem, ker mislim, da se moraš med spolnim aktom posvečati tudi precej sebi, ne samo partnerju. Pač moraš gledati tudi na lastno korist, ker si potem bolj funkcionalen. Da pa bi analiziral, ali je prišlo tudi partnerici, se mi zdi malo mimo. Recimo že čez pol ure se to lahko nadoknadi, ha, ha ... ženska ima vso pravico, da te opomni, če se pa ne potrudi in ti ne pove, je to potem bolj njen problem, čeprav mislim, da ženske dobro vedo, kaj delajo.«

»Kaj so zate perverznosti?«

»So čedne in nečedne perverznosti, nekrofilija, recimo, me ne zanima, ha, ha ... Ampak mislim, da je znotraj tradicionalnega seksa dosti zabavnih iger, v tem smo vsi bolj ali manj artisti. Vsak normalen je eksperimentator, vsi tisti, ki tega ne priznavajo, si lažejo ali pa so zelo dolgočasni.«

Perotu so všeč vse ženske. Ne pogleda samo blondinke ali rjavolaske, ženska ga mora privlačiti s svojo energijo. Kot pravi, pri izbiri ni pravil ...

»Niti v barvi kože niti v velikosti oprsja, celo v sami velikosti ne. Če je ženska pripravljena preživljati športne torke, srede, četrtke in nedelje, je zmeraj dobrodošla.«

»Bi jo vzel s seboj na tekmo?«

»To bi bilo pa sploh idealno! Ženska se tako kot moški ne sme podrejati, vsak mora imeti svoje posebne dneve, vsak se mora na svoj način izraziti. Največji dolgčas je, če vidiš par v enaki trenirki, to je res hudo. Mislim, da so različni interesi nekaj temeljnega za ljubezen, poleg skupnih seveda. Pomembno je gojiti tiste svoje, potem se lahko vzdržuje tudi napetost. Kajti važno je, da privlačnost ne popusti.«

»Nekateri pravijo, da umetno oprsje prepoznaš po tem, da je precej hladno na otip. Bi vedel, če bi ti prišlo pod roke?«

»Ne vem … če bi jih kdaj gnetel in šlatal, bi verjetno vedel, ampak imam občutek, da jih še nisem. Nisem toliko za blazne posege v telo, tako da tudi nisem ravno velik navdušenec. V bistvu nimam kakega posebnega odnosa do tega. Sem pa toliko tradicionalista, da gotovo ne bi hotel, da ima moja ženska umetne prsi.«

»Pa če bi ona hotela?«

»Mislim, da ne bi hotela.«

»Kakšne ženske se ti zdijo zanimive?«

»Podobno kot moški … iz zelo različnih slojev, različnih poklicev, nimam v mislih nekega določenega profila človeka, s katerim bi se izključno družil, lahko se dobro razumem z vodnico v avtobusu, s profesorico ali pa z branjevko. Včasih so mi bile všeč ženske v belem. Medicinske sestre ali doktorice, to mi je bilo zelo seksi. Pred leti so mi bile bolj všeč natakarice, zmeraj sem si želel zaplesti z natakarico, pa mi ni nikoli uspelo.«

»Si pa res romantik ...«

»Jaz sem bolj kot ne lahkoživec, se pravi, hočem čim laže živeti v vseh pogledih. To se mi zdi kar en tak pranagon.«

Nadaljevala sva v duhu njegove življenjske filozofije. Odpeljal me je v lokal, kjer ponavadi spremlja nogometne tekme, in prišla sva ravno med zadnjimi minutami prenosa, nato pa sva se z roko v roki podala še na reggae koncert. V dvorani je bilo odlično razpoloženje, elektrika tik pred začetkom. Mehke gibe sva si pričarala z džojntom, v ritmu Jamajke vibrirala z množico in, kot bi rekel Peter, doživljala vrhunce. Kot pravi džentelmen mi je kupil rdečo vrtnico in me po koncertu odpeljal na vogal moje ulice, kjer sva se prvič srečala.

TEKST: Vesna

FOTO: Borut Krajnc

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev