Kljub že skoraj pozabljenim uspehom Monice Seles in Slobodana Živojinovića v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja ni nihče prav dobro vedel, kako dobro, če sploh, je Srbija pripravljena na senzacionalni teniški bum, dokler ni lani marca Novak Djoković v Miamiju osvojil prvi turnir serije Masters in se v Beograd vrnil kot član reprezentance za Davisov pokal, ki jo je čakal dvoboj proti Gruziji.

Več kot zmaga

»Ker nihče ni prav dobro vedel, kako bo Srbija reagirala na velike teniške uspehe Novaka Djokovića, Jelene Janković in Ane Ivanović, sta se teniška zveza in Novakov oče, ki ima zelo dobro razvito poslovno žilico in ves čas nekaj ustvarja – nazadnje se je namenil zgraditi teniško akademijo, za katero mu je Hypo Bank odobrila 26 milijonov kredita –, odločila, da zakupita dvorano Sportski centar Kovilovo s 1500 sedeži. Z besedami je nemogoče opisati, kakšna drama je nastala, ko se je Djoković pojavil v Beogradu, na voljo pa je bilo le 1500 vstopnic.

Že lanskega marca bi z lahkoto napolnili beograjsko Areno, ki je, kot veste, peta največja športna dvorana v Evropi, saj lahko sprejme skoraj 20 tisoč ljudi,« je na prvi petek letošnjega wimbledonskega turnirja razlagal Vojo Veličković, posebni teniški poročevalec beograjskega športnega dnevnika Sportski žurnal, ki že 20 let redno spremlja razvoj tenisa v Srbiji. »Ne Beograd ne Srbija nista bila pripravljena na takšno navdušenje, rekel bi celo na nekakšen premik v zavesti srbskega naroda, saj ne gre zgolj za športne uspehe na najvišji svetovni ravni, ampak tudi za vračanje narodovega ponosa. Proces pa so začeli trije mladi ljudje, ki so v svet profesionalnega tenisa krenili vsak po svoji poti, vsak računajoč le na talent in pomoč staršev in sreče.

Poglejte, ko je Novak lani dobil turnir serije Masters v Miamiju, je tam, sredi Floride, sredi Združenih držav Amerike, sredi osrednjega igrišča ponosno razvil srbsko zastavo. In to dejanje je imelo v Beogradu in po vsej Srbiji izjemen odziv. Kot bi nam nekdo po vseh teh norih letih vojn in domačih političnih tragedij začel z ramen umikati strašansko breme. Potem je šlo s srbskim tenisom samo še navzgor. Dvomim, da se v tem turnirskem tempu kdo sploh zares zaveda, kako nemogoče dobre uspehe dosegajo Djoković, Ivanovićeva in Jankovićeva. In to iz tedna v teden.«

Kdo je bil prvi?

V Švici se je do letošnjega zadnjega junijskega tedna, ko je britanski časnik The Daily Mail objavil zgodbo o vzponu Ane Ivanović, zmagovalke turnirja za grand slam na Roland Garrosu in številke 1 računalniške lestvice WTA, med teniške princeske, dolgo vila diskretna medijska vojna o tem, kdo je v resnici prvi opazil izjemni talent in lepoto srbske zvezd­nice in kdo je vanjo prvi vložil lastna sredstva.

Adrien de Meyer, leta 2001 še poslovno uspešen lastnik podjetja Upturn One, je dolgo trdil in končno tudi dokazal, da je leta 2001 podpisal pogodbo s starši Ane Ivanović, po kateri je v njen teniški razvoj do finančnih težav njegovega podjetja, ki so novembra 2003 postale preresne in je bil pogodbo prisiljen razdreti, vložil 100 tisoč evrov. »Imam pogodbo, imam fotografije in imam videoposnetke Aninih treningov in turnirskih nastopov med letoma 2001 in 2003, ko je imela pogodbo o zastopanju z mojim podjetjem Upturn One,« je za The Daily Mail izjavil de Meyer. »Od Dana Holzmanna, ki je pogodbo z Ivanovićevo podpisal po tem, ko se je finančno stanje v mojem podjetju tako dramatično poslabšalo, da ji nisem več mogel namenjati dovolj velikih finančnih sredstev, ne želim nobenega denarja, želim le, da prizna našo vlogo pri njenem teniškem razvoju.«

Ko je torej ozadje zgodbe o teniškem vzponu Ane Ivanović prišlo v britanske in zato seveda tudi v vse svetovne medije, se je oglasil Gavin Versi, predstavnik za odnose z javnostmi pri podjetju DH Management, ki je v lasti Dana Holzmanna, mladega švicarskega poslovneža izraelskih korenin. Versi je zatrdil, da se je na spletni strani podjetja DH Management pripetila neljuba napaka in da seveda gospod Holzmann zelo dobro ve, da je Adrien de Meyer že pred njim odkril talent Ane Ivanović in v njen teniški razvoj vložil tudi relativno visoka sredstva. Gospod Holzmann, tako je zatrdil Versi, spoštuje napore gospoda de Meyerja, a se nerad izpostavlja in tudi sicer ne želi ustvarjati prevelikega hrupa glede sodelovanja z Ano Ivanović.

Dana Holzmanna, ki je prvi posel naredil s servisom za razvažanje pic po Baslu, danes pa je lastnik nekaj podjetij in tudi nadvse uspešne tovarne za izdelavo vitaminov Juice Plus, je gasterbajterski srbski trener v lokalnem te­niškem klubu opozoril, da obstaja v Beogradu deklica z velikim smislom za tenis, ki je povrhu vsega tudi izredno prikupna.

Obstajata dve zgodbi o tem, kje in kako je potem Dan Holzmann spoznal Ano Ivanović in njene starše in kako so podpisali pogodbo. Po prvi je bil Holzmann povabljen na turnir Les Petits As, neuradno svetovno prvenstvo do 14 let v francoskem Tarbesu, kjer se je pred prvim dvobojem prvič srečal z Ivanovićevo in se preprosto platonsko zaljubil v deklico filmskega videza, ki mu je takoj dejala, da bo številka 1 svetovnega ženskega tenisa in da se je za dosego tega cilja pripravljena odreči vsemu, tudi slaščicam in sladoledu, zaradi katerih je nekaj časa delovala malce buckasto, potem pa ji je mama že pri šestih letih predpisala strogo dieto.

Brez lepote ne bi bilo pogodbe

Čeprav je v Tarbesu pod težo velikega psihološkega pritiska izgubila že v prvem krogu in čeprav je turnir osvojila njena vrstnica iz Subotice, Vojislava Lukić, se je Holzmann odločil v Ano Ivanović vložiti 400 tisoč evrov, v pogodbi pa sta zapisala, da mu denar v primeru uspehov vrne, brez obresti, sam pa postane njen menedžer.

Po drugi zgodbi naj bi, prav tako na priporočilo gasterbajterskega srbskega trenerja v lokalnem teniškem klubu, Holzmann Ano Ivanović in mamo povabil v Basel, kjer je, tako kot naj bi se to zgodilo v Tarbesu, podlegel čaru in ambiciji srbske deklice. Dragana in Ana Ivanović sta v Baslu dolgo živeli v nizkoproračunskem hotelu, za katerega je račune plačeval Holzmann, ko pa so prišli prvi uspehi in prvi resnejši denar, je družina v Švici kupila majhno stanovanje. Čeprav so Ivanovići pred razpadom Jugoslavije veljali za dobro stoječo družino in čeprav sta bila njena dedka ugledni bankir in visoki funkcionar JLA, se jim v profesionalni tenis nikakor ne bi uspelo prebiti brez Holzmanna oziroma človeka, ki je bil pripravljen tvegati lastna sredstva.

»Vedel sem, da starša, čeprav iz za srbske razmere relativno stabilno stoječe družine, ne bosta zmogla vrniti mojega vložka, če Ani ne bi uspelo. Toda že ob prvem srečanju sem se zagledal v njeno osebnost, njeno lepoto in njeno ambicijo. Priznam, zelo verjetno z njo ne bi podpisal pogodbe, če ne bi bila tako lepa,« je dejal Holzmann.

Veliki vzpon Ivanovićeve se je zares začel po podpisu pogodbe s Holzmannom, saj se je leta 2004 uvrstila v finale mladinskega turnirja v Wimbledonu, čez leto dni v Canberri osvojila prvi turnir na turneji WTA in dosegla prve zmage proti igralkam iz najboljše deseterice, se leta 2006 prebila v osmino finala na Wimbledonu, lani pa bila že senzacionalna finalistka turnirja za grand slam na Roland Garrosu.

»V nasprotju z Jeleno Janković, ki je vendarle ženska z več zanimanji ali pa se, sodeč po njenem vedenju in izjavah, vsaj tako zdi, je Ana Ivanović z dušo in telesom popolnoma v tenisu,« je v All England Clubu dejal Veličković. »Poraz v finalu letošnjega odprtega prvenstva Avstralije v Melbournu jo je strahovito prizadel. Nekaj noči ni spala, ker si je neodločnost pri najpomembnejših točkah dvoboja proti Mariji Šarapovi tako zelo gnala k srcu. Jankovićeva je na drugi strani ves čas pripravljena na pripovedovanje anekdot.«

Monica, ne Monika

Jeleno Janković, ki ima za seboj uspešnejšo mladinsko kariero od Ivanovićeve, saj je leta 2001 osvojila odprto prvenstvo Avstralije, je Nick Bolletieri v akademijo na Floridi, ki sicer nosi njegovo ime, a je že nekaj časa v lasti zelo mogočne agencije IMG, povabil, ko ji je bilo 13 let in pol. Tako kot Ivanovićeva je tudi sama kot deklica občudovala Monico Seles, teniško divo, ki se je dobro desetletje pred Jankovićevo preselila v kamp Nicka Bolletierija, toda Seleseva se je zelo zgodaj v karieri navdušila nad ameriškim načinom življenja in razmišljanja, tako da se že pred začetkom modernih jugoslovanskih vojn ni prav rada vračala v rodni Novi Sad. Nikoli se ni od blizu pokazala rojakom in ti je zato niti niso imeli možnosti zares vzljubiti.

Bolj kot so srbske medije navdušile zmage Seleseve, so jih pretresle zgodbe o njenih zapuščenih starih starših v Vojvodini, a kmalu po začetku vojaških spopadov naturalizirana Američanka je vsa natolcevanja zanikala.

»Monica je bila za nas Srbe kot neka oddaljena zvezdnica s televizije. Po nobeni zmagi se ni vrnila v domovino in sredi Beograda zanjo nismo prirejali veličastnih sprejemov, ker jih preprosto nismo mogli. Nikoli je ni bilo domov, po vseh zmagah se je vračala na Florido,« je o veliki vzornici Ivanovićeve in Jankovičeve, veliki šampionki Monici Seles, povedal Veličković.

Podobno kot Seleseva je bila tudi Jankovićeva sprva na Floridi povsem sama, mama Snežana je prihajala občasno, ostala na primer mesec dni in se spet za nekaj mesecev vrnila v Beograd. Jelena se je bila zaradi tega primorana hitro naučiti angleščine, ki je prej sploh ni govorila, da je lahko redno delala domače naloge, kajti obiskovanje šole je v akademiji Nicka Bolletierija obvezno.

»Novak je posebna zgodba«

Jankovićeva, ki je dosedanjih sedmih dvobojih z Ano Ivanović zmagala le enkrat, je edina med tremi mladimi srbskimi šampioni iz mešanega zakona. Mama Snežana je Srbkinja, oče Veselin je Črnogorec. »Starši Jelene Janković so morda najbolj zadržani, njen oče se raje drži v ozadju,« pravi Veličković. »A zato toliko raje nastopa sama. Ko je lani tu osvojila turnir mešanih parov in je bil njen partner Jamie Murray, je izjavila, da sicer nista par, da pa ga je ves čas turnirja poljubljala, saj je bila to zanj velika motivacija. Novak? Novak je posebna zgodba, šaljivec je!«

Niki Pilić je bivši hrvaški teniški profesionalec, finalist turnirja za grand slam na Roland Garrosu med posamezniki leta 1973, skupaj z Boro Jovanovićem finalist wimbledonskega turnirja leta 1962 in seveda doslej edini teniški selektor na svetu, ki je Davisov pokal osvojil na čelu dveh reprezentanc, nemške in hrvaške. Danes kot svetovalec pomaga srbski reprezentanci za Davisov pokal in v njej seveda Djokoviću in tudi Janku Tipsareviću, bivšemu mladinskemu svetovnemu prvaku in velikemu mislecu na turneji ATP.

Leta 1999 je v Pilićevo akademijo v münchenskem predmestju Oberschleißheim na priporočilo stare teniške prijateljice Jelene Genčić prišel takrat še ne 12-letni Novak Djoković. »Z Jeleno Genčić se poznava še iz aktivnih teniških dni in bilo je zgolj zaradi njenega prigovarjanja, da sem Djokovića sploh sprejel v akademijo, saj sem se odločil, da se z otroki, mlajšimi od 14 let, ne bom ukvarjal,« je med najinimi številnimi pogovori leta 2004, ko sem vsak drugi konec tedna preživel v njegovi akademiji v Oberschleißheimu, dejal Pilić. »Talent, pravi talent, človek spozna po nekaj minutah. In že po nekaj udarcih mi je bilo jasno, da gre za nevsakdanje nadarjenega dečka. Nemudoma sem odšel v pisarno in Genčićevi sporočil, da lahko Djoković pri meni ostane poljubno dolgo.«

Jelena Genčić je Novaka Djokovića prvič videla na Geneksovem teniškem kampu na Kopaoniku, ko je bil star štiri leta in je prvi dan spremljal treninge zgolj skozi ograjo, roke pa skoraj sramežljivo skrival sklenjene na hrbtu. V nasprotju s Pilićem, ki je počakal na prve udarce, je Genčićeva opazila njegove bistre oči, kar je bil za to diplomirano umetnostno zgodovinarko in filozofinjo znak nesporne inteligence, ta pa naj bi bila ob stabilni družini, normalnem okolju, v katerem je odraščal, in seveda talentu po njenem mnenju eden od štirih ključnih pogojev za uspeh v profesionalnem tenisu.

»Jaz sem nadarjenost vedno najprej ocenjevala po očeh,« je lani v intervjuju za Danas razložila Genčićeva, ki je v jugoslovanski re­­­­pre­­zen­tanci za pokal federacij nekoč vodila tudi mariborsko grand slam zmagovalko Mimo Jaušovec. »Podala sem mu nekaj žogic in takoj je bilo videti, da tenis zelo pozorno spremlja po televiziji. Nenavadno natančno je znal posnemati gibe, tudi podrobnosti, najboljših igralcev prejšnje generacije, potem pa me je na enem izmed prvih treningov prosil, da ga naučim Agassijev forhend, Edbergov servis in moj bekhend. Čez dve leti si je premislil in predlagal, da bi enoročni bekhend spremenila v dvoročnega. Torej je že kot otrok zelo dobro vedel, kaj hoče.«

»Kot otrok sem doma posnemal vse poteze igralcev, ki sem jih imel možnost videti na televiziji,« je po letošnji prvi zmagi na turnirjih za grand slam v Melbournu pripovedoval Djoković. Na zabavi za igralce je med lanskim turnirjem serije Masters v Monte Carlu oponašal Andyja Roddicka, lani v Parizu pa je bil tudi prepričljivo najboljši na karaokah, ki sta se jih zelo zategnjeno udeležila še Rafael Nadal in Roger Federer, njegova največja in za zdaj še tudi veliko uspešnejša tekmeca za prevlado v moškem tenisu. »Potreba je ostala v meni. In ne, s tem ne želim vznemirjati kolegov in kolegic, to počnem dobronamerno. Zelo namreč cenim svoje nasprotnike, še posebej pa Nadala in Federerja. Sploh Federer je čudežno dober igralec. A to ne pomeni, da si ne želim postati boljši od njega.«

»Novak Djoković je zelo bister mlad moški,« je v Wimbledonu dejala bivša šampionka Martina Navratilova, ki sicer sama zase trdi, da čustveno še vedno ni dovolj razvita. »Njegovo vedenje na igrišču in zunaj njega sta mi zelo všeč.« Malo bolj zadržan od Navratilove je bil Avstralec Mark Woodforde, ki ga je Djoković najel pred lanskim wimbledonskim turnirjem, da bi mu pomagal izboljšati igro pri mreži: »Dejstvo, da se pri dvajsetih zaveda pomanjkljivosti in me je zato prosil za pomoč pri treningu igre na mreži, govori v prid Djokovićeve zrelosti. Toda poskušal sem mu tudi razložiti, da je posnemanje kolegov in kolegic do neke mere sicer lahko simpatično, celo zabavno, a začne kmalu presedati. Poslušal me je, toda mladostniška razigranost je včasih še vedno močnejša od njega.«

A Djokovića je na koncu dneva doslej vedno najbolj zanimal lasten občutek. Zato v Wimbledonu letos ni dolgo razmišljal, ko se je odločil, da bo kljub nekaj milijonov vredni letni pogodbi z Adidasom raje obul Nikejeve superge za travo, ker so bolje prijemale. »Logično je bilo, da se bom odločil zase!« je o tem povedal Djoković.

Jaka Lucu

foto: Getty Images/Guliver Image

Novo na Metroplay: "Jedrska vojna je realna" | N1 podkast s Suzano Lovec