Tudi sveče kradejo, mar ne?

Ker me radoveden nadzor na pokopališču a priori moti, sem misijo pregleda bližnjih grobov prepustila mami, sama pa sem se raje oklenila možnosti, da je svečo z vero, da ta ne deluje več, z groba podnevi odnesel komunalni delavec.

Sosedje so bili čisti, za obširnejšo hajko za tatom pa ni imela volje niti mama. Strinjala se je z mano, da je sveča bodisi romala v smeti, ali pa jo je ta isti komunalni delavec ob predpostavki, da jo je veter prevrnil in kotalil po grobovih, postavil na napačen grob.

Konec koncev je sveča lahko potegnila ta kratko in svoj življenjski cilj osvetljevati grob mojega očeta zaključila malce bolj zgodaj in je zasluženo odpotovala med reciklažo.

Mama je kupila novo svečo. Tisto na solarni 'pogon' v lični stekleni posodi. Tudi ta ni imela dolgega obstanka. Pete so jo zasrbele že po dobrem mesecu. In ker hudič ne more imeti mlade dvakrat v tako kratkem času, sva sklenili, da se po pokopališču sprehodiva bolj temeljito. In glej ga zlomka, na grobu je imel enako svečo naš prvi sosed, pa tisti čisto ob koncu ulice, medtem ko je bila s solarno svečo v stekleni rdeči valoviti posodi opremljena kar celotna tretja vrsta.

Pred nama je brezupen primer, ki bi ga težko razrešil tudi mojster ugank Hercule Poirot.

Kupila sem novo svečo. In ker je času primereno, da se o grobovih in urejanju le teh govori na glas v trgovini, na kavi in celo ob menjavi zimskih pnevmatik, je mama prišla na sled novim odkritjem. Sveče bojda kradejo tudi na glavnem ljubljanskem pokopališču.

Za razliko od naju se oškodovanci ne gredo raziskovalnih misij (no mogoče prvikrat, tako kot medve), ampak so svojo nagrobno osvetlitev zavarovali na dva načina. Mama je prisluhnila.

Najhitreje in najbolj preprosto boste sveči vdahnili svoj osebni pečat, če jo podpišete s starim dobrim alkoholcem. In tako kar naenkrat postane jasno in razvidno, da je Kovaču pač mesto zgolj na Kovačevem grobu. Če se vam zdi podpisovanje imovine s priimkom in imenom primerno zgolj za imovino vrtičkarja in šolarja, se lahko na svečo 'podpišete' tudi na bolj umetniški način. Šifra v obliki srčkov, pik, valov in angelčkov, bi morala odvrniti tatu od njegove namene ukrasti prav vašo svečo.

Ker pa se alkoholni flomaster s stekla seveda lahko zelo dobro in precej zlahka zbriše, nama ostane opcija z gravuro. Tisto v najbolj primitivni obliki, ko s ključem za avto na parkirišču tik preden se odpraviš na grob, na hitro vpraskaš inicialke, ali pa tisto bolj prefinjeno pri pravemu graverju. Slednje seveda ne sme biti preveč stilsko dodelano. Že na daleč se mora videti, da gravura ni del sveče.

Nikoli ne bom pozabila kozarcev za vino v eni od restavracij na jadranski obali. Vsak od njih se je ponašal z elegantno gravuro, ki je potencialnega tatu opozarjala, da kozarec pripada točno določenem mestu, dobesedno. Vsakič znova, ko bi doma, na vikendu ali v prikolici z njim nazdravil večeru ali rojstnemu dnevu, bi se lahko spomnil, da se ni uspel upreti izvirnemu grehu.

Ob vseh naštetih možnostih sva se z mamo na koncu odločili, da nagrobne lastnine ne bova posebej označevali. Le kdo bi trikrat z istega groba ukradel svečo? Da, kdo?

Lahko si predstavljam, da se je na večer valentinovega, ko je z groba očeta izginil tudi ljubek šopek iz telohov, zvončkov in resja mimo sprehodil ljubimec, ki se je praznika ljubezni zavedel zadnji trenutek. Priročen šopek še zdaleč ni bil tako pokopališkega značaja in če je mladi junak premogel vsaj kanček domišljije, je lahko mladenki napletel zgodbo, da je šopek kupil na Tromostovju in s tem polepšal dan tudi ubogi ženici, ki je vsa premražena čepela ob zaboju s cvetjem.

Lahko si predstavljam, da se na pokopališču igrajo otroci, svečo pa kot zaplenjen suvenir vzamejo s sabo domov, ali pa jo pustijo na naključnem grobu čisto ob izhodu. Otroci iz moje soseske smo na pokopališče, ki se je priročno nahajalo takoj za blokovskim naseljem, namreč zelo radi zahajali.

Cvetlične gredice na grobovih so bile veliko lepše, kot tiste pred zgradbo. Tisti veliki grobovi z arkadami in antičnimi stebri pa so nas dekleta spominjali na prave dvorce, ki so v našem svetu samo čakali, da postanejo igrišče za otroško igro. Moj petleni brat in njegov kolega sta pod krinko dobrega dela na grob prijateljevega očeta znesla vse sveče iz bližnje pokopališke okolice.

Z njimi sta prekrila vsak kvadratni centimeter groba in ga osvetlila za vsakega pilota, ki bi si tisti večer želel pristati na našem pokopališču. Ne predstavljam si, kaj bi se na pokopališčih še dogajalo, če bi tja po vzoru Rusov nosili bombone in čokoladice? Otroci in preveč sladkorja najbrž ni dobitna kombinacija, še posebej v primeru, ko je potrebno spoštovati mir pokojnih.

Še težje pa si predstavljam, da se po pokopališču sprehaja nekdo ali več ljudi, ki si svečo, cvetje in ikebane zavestno 'sposodijo' oziroma kar lepo ukradejo z namenom, da okrasijo grob svojca, prijatelja, znanca. 'Izvoli oči, prinesla sem ti bele kamelije, točno take kot jih imajo radi na grobu Novakovih.'

Si predstavljate?

Izgovori, da si vsi ne morejo privoščiti nagrobnega okrasja, ki vsekakor ni poceni in je v duhu tekmovalnosti kdo ima lepšega v času prihajajočih praznikov postalo nekašna obveza, me ne gane. Četudi ne bi verjela v posmrtno obliko 'življenja', tega ne bi mogla storiti. Karma? Tudi! Duhovi? O mrtvih vse dobro!

Novo na Metroplay: "Zgodovine se moramo zavedati, da ne ponavljamo istih napak. Moramo pa jo zagotovo preseči" | Matej Grah