Tunizijska motoavantura: Peskovnik za velike otroke

Za skok na toplo še pred letošnjim polet­jem smo najprej načrtovali vzhodno sosedo Tunizije, pa nas je zafrknil Gadafi oziroma njegov sin, ki so ga švicarske oblasti bojda priprle zaradi pretepanja slu­žinčadi v nekem švicarskem hotelu. Avtoritativni ata je za povratni udarec vsem državljanom schengenskega območja prepovedal vstop v Libijo. Pa smo ostali v 163.610 kvadratnih kilometrov veliki državi, ki živi od poljedelstva, rudarstva in – turizma.

Nič zato, tudi v Tuniziji je puščave dovolj, in točno to smo iskali: sipine! V Tunisu ste s trajektom iz italijanske Chivitavechie s postankom v Palermu po natanko 24 urah vožnje. Za prilagodljive in nezahtevne popotnike soba ni nuja, le kakšno odejo vzemite na palubo in si privoščite okrepčilni spanec na dobro odmerjenih mehkih sedežih ali kar na tleh. Lahko tudi zunaj, če vas le ne motijo saje iz dimnikov ladijskega motorja.

Človek se sicer že na ladji pripravi na (kulturni) šok, vsaj če prej še nikoli ni potoval v arabske dežele. Do stisnjenih vzmeti naloženi avtomobili, molitve na palubi, umivanje nog na straniščih, pravi pikniki na tleh neposredno zraven table, ki prepoveduje prehranjevanje. Salam alejkum!

Iz Tunisa do puščave na jugu nas je ločil dan vožnje mimo desetine kilometrov oljčnih nasadov po presenetljivo dobrih cestah s pretirano velikim številom cest­ninskih postaj in policistov (vsaj po uniformi bi rekel, da so bili policisti ali morda vojaki), ki štopajo ob strani. V kii sportage smo bili trije, Robi in njegov sin Etien, na zadnji klopi jaz z goro prtljage, na prikolici pa dva stroja za terenski fitnes: aprilia RXV 450 in KTM SXC 625.

Tilen, sicer turistični vodič in en tak odbit po­pot­nik, ki je udobje trdne hiše zamenjal za svobodo 25 let starega vojaškega iveca, predelanega v ekspedicijski bivalnik, nas je že čakal v Douzu. Tja je prišel iz Libije, ker mu je potekel vizum. Z Libijo ni heca, medtem ko se v Tunis zapelješ, kot bi šel na Hvar. Edina posebnost je vpis motornega vozila v potni list ob vstopu v državo in potem seveda potrdilo ob izhodu, da si vozilo tudi odpeljal, in ne prodal domačinom. Podkupnina na meji ni pravilo, a pospeši štempljanje uradnikov.

Bolj ko je zelenje izginjalo za nami in bolj ko so se bencinske postojanke spreminjale v le nekaj plastičnih kant ob cesti, bolj me je trgalo, da bi si nataknil čelado in škornje in kio zamenjal s KTM-om. Kakšen adrenalinski poligon, ta puščava!

Tilen nas je nasmejan in ožgan od sonca pričakal odprtih rok, a s slabo novico. Dan poprej so se v družbi Nemca in dveh Švicarjev odpravili raziskovat sipine jugozahodno od Douza, pa so popustili nosilci bivalne nadgradnje na ivecu:

»Libijo sem prevozil že po dolgem in počez, pa nisem v sipinah nikoli nič polomil. Tam so velike in dolge, tu pa prav zahrbtno kratke, in to ga je ubilo,« je presenetljivo vedre volje kazal razpoke pod bivalnim delom tovornjaka in Robija potrepljal po rami, da bomo to pa ja zrihtali.

Robi nam­reč na Krasu vari prav čudovite kovane ograje in je bil glavni konstruktor ter izvajalec pri domači izdelavi te štirikolesne pošasti. Dobro, saj imamo še motocikle. In kio, smo se režali zvečer v kampu ob šiši in Karlovem čaju, močnem za posrat.

Za začetek smo napadli kamnite piste severno od Douza in Kebilija. Med asfalt­nim prečkanjem Chott El Fejaja me je zamikalo, da bi se zapodil po posušenem jezeru, a to nikakor ni priporočljivo. Sem že slišal za štorijo, tu doli pa še za nekaj podobnih, ko so avto ali motocikel več dni spravljali iz slanega blata, ki se skriva pod trdo skorjo. Karl, suhljat, a žilav 63-letni Nemec, je le enkrat zapeljal v ta shit, se pravi v sranje: »Deset ur sva s prijateljem premikala avtomobil le za nekaj metrov. Roke so bile zaradi agresivne soli krvave že po uri, midva pa sva cel dan kopala in premikala džip. Neverjetno!«

Večinoma smo ga žgali po trdih makadamskih poteh in posušenih strugah, ki te na žgočem soncu izmučijo do konca. Na motociklu niti za trenutek ne sediš, ker imaš le v stoječem položaju dovolj dober nadzor nad nenehno plešočim dvokolesom. Da je potrebna stoodstotna zbranost, je dokazal pripetljaj blizu prizorišča snemanja filma Vojna zvezd: s Tilnom sva drug za drugim letela s kakimi 80 kilometri na uro in sočasno le za trenutek dovolila belemu land cruiserju, da je preusmeril pogled in s tem pozornost rahlo na desno.

Iznenada so pred nama zazijali kuclji, in če bi se takrat ustrašil in zaprl plin, bi se zagotovo raztreščil po tleh, kolikor sem dolg in širok. V takih situacijah je treba pogled usmeriti naprej, močno poprijeti za krmilo in odpreti plin. Huh, tole je bilo pa blizu! Zvečer, ko smo se spet pripeljali v civilizacijo, se mi ni ljubilo vstajati niti pri vožnji čez ležeče policaje. Prevozili smo 430 ­kilometrov in pošteno utrujen sem se vrnil v kamp pod evkaliptuse. Mimogrede, ­nočitev stane dva dinarja, pa še (večinoma tudi toplo) vodo in stranišča imajo,
seveda čepeča.

Sledil je dvodnevni premor za manjša popravila dvokoles (nastavitev krmila, verige, ročice menjalnika, vzmetenja …) in raziskovanje mesta. Na tržnici se dobijo dober kruh, okusna zelenjava in sadje, kaj posebno okusnega pa na krožniku ne pričakujte. V kampu smo tolkli testenine, v gostilnah pa kuskus ali pečenega piščanca z obvezno predjedjo: tunino in hariso, bolj ali manj pikantno omako.

Pozneje smo na severu v mestu Thala dobili na krožnike nekaj, za kar bi z metra razdalje lahko rekel, da so čisto solidni ražnjiči, pa so bila le na napere od bicikla nataknjena jetrca in nekaj, kar bi lahko bilo črevo. Tisto pa res ni bilo za prebavit. Nujno nazaj v tovornjak na šilce domačega razkužila!

Deklet ob večerih ni na spregled, so se pa čez dan naši pogledi večkrat zapeljivo spogledali. Uf, pogledati pa znajo lepo, globoko v oči. Človeku je kar nerodno in rajši umakne pogled, saj nikoli ne veš, kje te opazuje kak brat, morda celo mož …

Promet je, če ste le okusili vsaj Trst, prav zgleden. Da bi se vsi držali pravil, ne gre pričakovati, a zadeva teče. Na cesti je dovolj prostora za tovornjake, oslov­ske vprege, pešce in nevarno vijugajočo mularijo na mopedih, in ko se ti zazdi, da bi rad sredi mesta obrnil čez cesto, to pač narediš, pa ti nihče ne teži. Ustaviš, potrobiš, malo nakažeš z rokami skozi odprto okno in – obrneš, pa čeprav s tovornjakom.

Pri nas bi se ti kak težak nalašč zaletel in z eno roko že iskal odvetnikovo številko v mobilnem telefonu. Promet mi je bil všeč, ker ni tako strogo pod vplivom odstavkov in členov zakona. Zakaj pa se ne bi peljal na kesonu pickupa?!

Ker delov za popravilo iveca s posredovanjem neke druge slovenske ekipe še nismo dobili, se je za tridnevno puš­čavsko asistenco ponudil Karl z njegovim ponosom, rumeno-belim magirusom ­deutzem. Nadgradnja tovornjaka je se­veda njegovo delo in je polna praktičnih rešitev, na katerih bi se lahko učili izdelovalci kamperjev.

Leta popotništva te izučijo: »Včasih smo šli čez puščavo samo s kompasi, to je bila avantura! Danes je zaradi dostopnosti v puščavi veliko več idiotov. V avtomobilu imajo navigacijsko napravo in se vozijo gor pa dol po puščavi. Strašen off-road, haha!«

Za začetek naj bi na lepi lokaciji naredili nekaj fotografij, saj veste, za revije in to. Take idilične, sipinske akcije z letečim peskom izpod zadnjega kolesa in s palmami v ozadju. Videti je bilo čudovito in Robi je že držal fotoaparat s teleobjektivom, a več kot kakih deset metrov čez sipine nisem prevozil. Fffrrrrrrr, se je vkopal štiri leta star KTM, sicer v osnovi zelo podoben tistim za reli prejšnje generacije. Na, pa imam, kar sem iskal. Rinem, tiščim plin, kopljem, vmes mečem s sebe vročo opremo in po cevki cuzam energetski napitek iz nahrbtnika.

Zopet poskušam spraviti v gibanje do osi vkopan motocikel ... Ta boj s peskom in 150-kilogramskim strojem me je tako izmučil, da je bila nadaljnja vožnja za magirusom bolj kot dirkanju Mirana Stanovnika podobna bicikliranju stare mame s tržnice. Zato me je kar malo neprijetno stisnilo pri srcu, ko smo iz Es Sabrie zavili na jug.

Pihal je srednje močan veter, nebo je bilo zabito s peščenim prahom, da si lahko buljil neposredno v ognjeno kroglo na nebu. Takrat tega kolegom nisem na glas povedal, a malo sem cvikal. Priznam. Ko se ti enkrat začno pred očmi kazati kapljice na koncu smrekovih vršičkov domače hoste, tiste, katerih se dotakneš s jezikom in te hladno osvežijo, veš, da nisi ravno v rožnati situaciji.

Garmin je kazal le 30 kilometrov do alžirske meje, ko smo se utaborili ob nahajališču puščavskih rož. To so krasne kam­nite strukture, podobne vrtnicam, in jih v turističnih mestih prodajajo na kilograme, v puščavi pa ti lahko prerežejo gumo. Pred večerjo Karl vsakemu nameni dve plastenki vode za tuš. Kakšen luksuz! Ko s telesa sperem švic, pomešan s peskom, se počutim kot blažen, in če me močan veter sredi noči ne bi pregnal v šotor, bi prespal pod milim nebom.

Tiha in čista puščava ima močan čar, stvari, za katere je treba garati, pa so slajše od torte, ki na mizo pade z neba. Zjut­raj sta bila moj in Tilnov KTM pometana po tleh in vsa nepospravljena oprema je bila bogato zasuta s peskom. Dobro, lahko bi bilo hujše – ste gledali Angleškega pacienta? Posnet je bil ravno v Tuniziji, ne v Egiptu. Tako smo tri dni preživeli v puščavi.

Ko so sipine postale bolj domače, se je začela zabava brez primere. Če poznate in cenite razliko med smučanjem na steptanem snegu in pristno turno smuko po globokem pršiču, si lahko predstav­ljate, kakšen špas je vožnja po afriškem pesku. Da se motocikel stabilno premika v želeni smeri, moraš kar pogumno odpreti plin, da gume splavajo nad sipek material. In potem gre. Teren je seveda nepredvidljiv in kar nekajkrat sem se po nepričakovanem ustavljanju precej komično zvrnil v mehak pesek, tudi spek­takularen polet čez krmilo sem doživel. Magirus se je počasi valil čez valovito ­rumeno morje, okrog pa smo švigali trije motoristi.

Tretji dan motor ni več zmogel pognati več kot sto kilometrov na uro. Dušilo ga je. Etieen mi je že blizu cilja povedal, da se iz izpuha sem ter tja pokadi. Sranje. Odstranitev pokrova zračnega filtra da vedeti, kje tiči problem. Komore, skozi katero enovaljnik diha, nisem dovolj zaščitil in tako se je ubogi avstrijec nažrl drobnega peska, ki itak zleze povsod.

Zato imajo reli dirkalniki in novejši enduro stroji (tudi Robijeva aprilia, ki je puščavo preživela brez podobnih težav) zračni filter nameš­čen više pod posodo za gorivo, zrak pa zajemajo s prednje strani. To pa ni bila edina težava, saj sem med servisom pod evkaliptusovo senco uzrl razpoko na pestu zadnjega kolesa.

»Sahara brejkz evrizing,« je sklenil Karl, ležeč pod magirusom, takisto z orodjem v roki. Tako je bilo motoavanture konec, preostalo nam je še dovolj dni za servis tovornjaka in prikolice ter počasno vračanje ob zahodu nazaj na sever. Dogodivščine so se nadaljevale s konflikti z vojsko in policijo, ker smo spali preblizu Alžirije ali pa ker se je prijaznim policistom zdelo prenevarno, da spimo kar tako za cesto, in so nas pospremili do njihove postojanke. Dva sta bila celo tako prijazna, da smo se ju komaj znebili iz bivalnega dela tovornjaka. Šele ko je Tilen (v francoščini) obljubil, da se še kdaj vrnemo in da ga bo dodal med prijatelje na Facebooku, sta šla dalje nadzirat promet.

Na dve stvari bom gledal z drugačnimi očmi in ju bolj cenil. Prvič, mi smo se po peskovniku vozili le nekaj dni, legendarna dakarska dirka pa traja 14 dni s tudi do tisoč kilometrov dolgimi etapami! Fantje, čelado dol. In drugič: a se sploh zavedate, na kako čudovitem končku planeta živimo?

Matevž Hribar

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev