Pozneje, ko sem prerasel to neposredno doživljanje ambienta, sem se naučil ogledovati vsako sliko posebej, izločil sem jo iz turobnega galerijskega konteksta in se v mislih ukvarjal samo z njo. Nekako je šlo, a zoprnega muzejskega občutka, ki me še danes dodobra izmozga med vsakim takim obiskom, se nisem nikoli znebil. Vse dokler me pot ni zanesla v Barnesovo galerijo v Philadelphiji. Izkušnja, ki jo lahko poimenujem samo na en način: umetniški »overdose«!

Umetnost, vrtnarstvo in gozdarstvo

Dr. Albert C. Barnes se je rodil leta 1872 v delavski četrti v Philadelphiji, tam končal gimnazijo ter nadaljeval študij medicine na pensilvanijski univerzi. Pozneje je študiral tudi kemijo in farmakologijo v Berlinu, kjer je spoznal nemškega znanstvenika Hermana Hilla, ki je čez čas postal njegov poslovni partner v ZDA. Odkrila in proizvajala sta antiseptik za oči pod komercialnim imenom Argyrol in z njim obogatela. Barnes je poglobljeno preučeval psihologijo in filozofijo umetnosti, posebno Johna Deweyja, Georgea Santayana in Williama Jamesa, kar ga je pripeljalo do lastne teorije o poučevanju umetnosti.

Kombinacija tega njegovega koncepta, strasti delovnega človeka in pristnega navdušenja nad umetnostjo je pripeljala do tega, da se je lotil izobraževalnih seminarjev. Na stene svoje tovarne je, da bi preučeval in vzpodbujal diskusije o umetnosti med zaposlenimi, obesil prve umetniške slike avtorjev Williama Glackensa, Ernesta Lawsona in Mauricea Prendergasta. Njegov prvi seminar je bil namenjen izključno dobrobiti lastnih delavcev.

Leta 1918 je dr. Barnes začel obiskovati seminarje znanstvenih metod poučevanja filozofa Johna Dewyja na kolumbijski univerzi. Dewy in Barnes sta se hitro spoprijateljila in začela sodelovati. Pod Dewyjevim vplivom nediskriminatornega pristopa k umetnosti in izobraževanju je Barnes leta 1922 ustanovil Fundacijo Barnes, s čimer je v svet stopila nova sila – samozavesten mož z velikanskim premoženjem in intelektualnimi sposobnostmi, bojevniškim duhom, radovednostjo, ostrim očesom za umetnost in globoko zakoreninjenim spoštovanjem do »navadnega« človeka. Filozof John Dewy je postal dosmrtni direktor fundacije.

Za nameček Barnesu ni primanjkovalo dobre merice odštekanosti, kar se lepo vidi že v osnovnem cilju, ki si ga je zastavil: »Glavna naloga Barnesove fundacije je skrb za vzgojo in razumevanje umetnosti, skrb za umetniška dela v povezavi z botaničnim vrtom ter študij vrtnarstva in gozdarstva.«

Neortodoksno

V predmestju Philadelphije je dr. Barnes kupil 13 hektarov veliko posestvo, ga preuredil v botanični vrt in zgradil veliko hišo z galerijo, okrašeno z reliefi Jacquesa Lipchitza. Danes Barnesova zbirka šteje 181 renoirjev, 69 cézannov, 60 matissov, 46 picassov, 7 van goghov, če omenimo samo nekaj najbolj znanih. Seveda pa je tu še na stotine del svetovno priznanih mojstrov, ki visijo v 24 dvoranah te velike zgradbe. Groba ocena vrednosti vseh del je 15 milijard (!) dolarjev.

Prav Barnesov neortodoksni pristop k moderni umetnosti daje zbirki svojstven pečat. Platen in kipov namreč ni razporedil v nekem logičnem zaporedju, kakršnega smo navajeni v običajnih galerijah. Bilo mu je popolnoma vseeno, iz katerega obdobja ali stila so razstavljena dela. Gledal (in zlagal) jih je povsem po svoje, včasih glede na barve, včasih glede na motive in spet drugič glede na posebne občutke, ki so mu jih vzbujala dela velikih mojstrov.

Zato ni prav nič neobičajno, da starinske omare, v katerih so zložena neprecenljiva dela iz antične Grčije, Egipta ali Mezopotamije skupaj s primitivno afriško umetnostjo, stojijo pod slikami Rubensa, Renoirja, Cezanna, Matissa, Picassa, Seurata, Rousseauja, Modiglianija, Soutina, Moneta, Maneta, Degasa, Toulouse-Lautreca ali Van Gogha. Slike so obešene tako na gosto, skoraj od stropa do tal, da se stene komaj vidijo, nad njimi pa visijo še kovinske ključavnice in tečaji skrinj ali omar iz kovanega železa, predvsem iz srednjega veka.

V eni od sob, v kateri so razstavljena dela iz obdobij, med seboj oddaljenih vsaj nekaj sto let, skupaj z nekaj picassi, me je kustos zbirke vprašal, ali lahko uganem, zakaj je dr. Barnes tu postavil na ogled prav ta dela, brez neke na prvi pogled vidne logične povezave. Mogoče mi je fotografsko oko v kombinaciji z mojo barvno slepoto sicer izdalo pravi razlog, ki sem mu ga tudi povedal, ne da bi vanj zares verjel, presenetil pa me je predvsem njegov odgovor.

»Vi ste eden redkih obiskovalcev, ki mu je uspelo ugotoviti, zakaj! Na prav vseh razstavljenih umetniških delih se namreč vidi človeški komolec. Zato to sobo enostavno imenujemo Komolčna soba!« Enostavno, kajne?

Angeli in demoni

Že takoj ko sem prišel v Barnesovo hišo, sem imel občutek, da se od njegove smrti ni kaj dosti spremenilo. Še bolje rečeno, kot da sploh ni umrl.

V direktorjevo pisarno sem moral skozi predsobo s Calderjevim pohištvom, potem pa še skozi kuhinjo, kjer so si na originalnem Barnesovem štedilniku uslužbenci fundacije pripravljali malico. V direktorjevi pisarni pa antikvarno pohištvo, Renoirjeve namizne svetilke in originalni modiglianiji po stenah … A to je bil šele začetek!

Ko vstopiš v osrednji prostor impozantne galerije, se počutiš, kot da bi te naskočili vsi demoni in angeli sodobne umetnosti. Vsega je enostavno preveč … Koncentracija kreativnosti je tako huda, da je naš utesnjeni duh ni sposoben prebaviti ali asimilirati le z nekaj pogledi. Popolnoma sam se znajdeš v ogromnem prostoru (galerija je večji del tedna zaprta), nabitem s platni, o katerih si lahko samo sanjal, da jih boš kdaj videl. Lahko bi se jih dotaknil, vzel s stene in podržal v rokah … Prvič sem v neki galeriji nekako stopil iz samega sebe in se lahko popolnoma prepustil občutkom umetnosti v najčistejši obliki.

Pravi udarec med oči!

Leta 1951 se je dr. Barnes smrtno ponesrečil v avtomobilski nesreči in za njim je ostala kontroverzna, enostavna in kratka oporoka.

• Nobeno od razstavljenih del se ne sme preseliti ali razvrstiti po stenah galerije drugače, kot je določil on.

• Nobenega od del v zbirki se ne sme prodati.

• Zbirka se ne sme preseliti iz njegove hiše in galerije.

• Zbirka je namenjena predvsem za študijske namene in je odprta za javnost le tri dni v tednu, in še to za samo 400 ljudi na dan.

Samo študentje Barnesove fundacije imajo pravi dostop do galerije, saj v razstavnih sobah potekajo seminarji, kjer profesorji poučujejo različne zvrsti umetnosti s pomočjo originalnih del velikih mojstrov, ljudi, ki bi si radi ogledali galerijo (in to tudi mastno plačali), pa morajo odklanjati. Zato je Barnesova fundacija pred kratkim dosegla razveljavitev oporoke in sodišče je določilo, da bodo zbirko preselili v javni muzej, ki ga bodo zgradili v centru mesta.

Tam bo na ogled širši javnosti brez omejitev, ki jih je zahteval dr. Barnes. Križajo se različni interesi, v ospredju sta turistična promocija in zaslužek, saj je zdaj na primer treba vstopnice rezervirati že več mesecev vnaprej, pa tudi marsikdo iz javne uprave mesta Philadelphia bi si rad odrezal svoj kos pogače v stilu: »Kjer je povpraševanje, tam je tudi denar!«

Galerijo za Barnesovo zbirko bo torej treba šele zgraditi, saj je ni stavbe, ki bi lahko sprejela toliko umetniških del, načrtujejo prodajalno spominkov, vodene avdiooglede, restavracijo s hitro prehrano in drugo, kar bi prinašalo veliko veliko denarja.

Študentje Barnesove fundacije se s to odločitvijo ne strinjajo in zadeva je trenutno na vrhovnem sodišču …

Šele ko je moj VIP-obisk minil, sem se zavedel, kakšno srečo sem imel, da sem lahko za hip odgrnil zastorček s te galerije vseh galerij. In še danes me preganja misel, ali se zaradi nekaj dolarjev več res splača uničiti to skrivnostno iluzijo in jo spremeniti v čisto navadno galerijo, kakršnih je na svetu še toliko.

TEKST & FOTO: Arne Hodalič/IPAK Images

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev