V kraljestvu adrenalina

V zgodnjem sobotnem jutru sem sedel v avtomobil in se odpravil proti Bohinju. Še sam nisem vedel, kaj naj pričakujem. Ko sem namreč v četrtek poklical v PAC sports, je bilo vse, kar sem od njih želel, le enodnevna akcija in nič drugega.

Z druge strani je bilo najprej slišati samo smeh, nato pa energičen moški glas: »Ni problema, samo da je ne bo preveč. Lahko speljemo polet v tandemu z jadralnim padalom z Vogla, malo plezarije, rafting in adrenalinski park z orjaško gugalnico za konec. Kako se vam zdi?« »Velja,« sem odgovoril. »Kaj pa obleka? Potrebujem kaj posebnega?« »Ne, vse, kar potrebujete, so dobri športni oziroma pohodni čevlji in udobna športna oblačila. Pa kaj toplega imejte s seboj. Za drugo bomo poskrbeli mi.«

Malo za Bledom se me je začela lotevati panika. Polet v tandemu? A si ti nor?! Kaj za vraga mi je bilo, da sem pristal na to? Še v avtomobilu ne maram biti vožen, ampak želim voziti sam, na barki le s težavo prepustim krmilo komu drugemu, tukaj pa bom letel z neznancem!

Da ne omenjam, da bo moje življenje v njegovih rokah. Še preden sem našel pravo rešitev, kako se izvleči iz neželene situacije, sem že stal na parkirišču in samozavestno pozdrav­ljal lastnika PAC sportsa Boruta Jurkoviča, ki je bil tisto soboto tudi moj inštruktor, pilot, učitelj in sobojevnik. Na hitro sva spila kavo, izmenjala nekaj besed, potem pa že sedela v kombiju in skupaj s še štirimi 'jadralci', natančneje tremi 'jadralci' ter eno 'jadralko' smo se zapeljali do nihajke Vogel.

Na vrhu smo prestopili na enosedežnico, ki nas je prepeljala do vzletnega mesta. Stopil sem do roba vzletišča. Pred menoj se je odprl veličasten pogled na Julijce s Triglavom na čelu ter na Bohinjsko jezero, ki ga je v zgod­njem dopoldnevu še vedno rahlo prekrivala megla. Začelo se me je lotevati prijetno vznemirjenje. Z Borutom sva se pripela, stekla proti robu vzletišča in se že v naslednjem trenutku znašla v zraku.

Nepozabno! V tišini, ki je na trenutke že prav bolela in za katero sploh nisem vedel, da še obstaja na tem svetu, sva začela krožiti okoli Vogla, nato pa počasi okoli jezera ter proti kraju pristanka. Na Borutov vprašujoči pogled sem odgovoril: »Zastrupljen! A organizirate tudi tečaje jadralnega padalstva?«

Potem sva se napotila na plezarijo. Na začetku mi ni šlo najbolje od rok – ali pa bi bilo bolje reči od nog? Nisem bil ravno prepričan, ali sem pripravljen narediti prvi korak v steno. Toda ko je bil prvi za mano, je vse postalo veliko laže. In če sem iskren, sem si na dnu stene pošteno oddahnil. Še danes nisem prepričan, ali so gore moj naravni element.

Prej bi si izbral vodo. Oblečena v ne­oprensko obleko, rešilni jopič, s čelado na glavi ter nevihto nad nama sva sedla v raft. Z jezera, ki je postajalo čedalje bolj zlovešče barve, sva zaveslala proti peneči se Bohinjki. Pravo veselje jo je bilo pogledati! Po tridnevnem deževju je bila neverjetno polna vode. Na brzicah sva močno veslala, da naju ni odnašalo v stene, na mirnih delih reke pa uživala v razgledu in se prepuščala soncu, ki je začelo počasi, a vztrajno trgati oblake. Za nama se je v vsej svoji mogočnosti šopiril Triglav.

Pri »skakalnici« naju je že čakal kombi. Malo sva se še poigravala z mislijo, da bi si privoščila kratko kopanje, toda lakota in misel na adrenalinski park sta naredila svoje. Raft sva naložila na prikolico, se preoblekla in odhitela na prigrizek v hostel pod Voglom. »A boš še kavo?« me je vprašal Borut. »Ne, hvala, kar pojdiva, danes je res ne potrebujem,« sem se mu zarežal. Stopila sva do parka. »Oh ne,« sem sam pri sebi zavzdihnil, »spet delo na višini.« Ko sva si pripela vsak svoj pas in na glavo poveznila čelado, sva se vzpela na ploščad.

drenalinski park je poligon, sestavljen iz različnih nalog. Same po sebi niti niso zahtevne, toda situacija postane popolnoma drugačna, ko se spomniš, da bingljaš najmanj osem metrov nad tlemi. A občutek, ko opraviš nalogo, je neopisljiv. In kako prav imajo fantje, to resnično vpliva na samozavest!

Za konec sem si pustil orjaško gugalnico. »Kaj moram narediti?« »Pravzaprav nič. Samo pripnemo te in dvignemo v zrak. Tam se sam s pomočjo enostavnega mehanizma odpneš in zanihaš v globino. To je vse. In seveda pri tem uživaš,« mi je odvrnil Borut. Kar nekaj časa sem stal pri gugalnici, preden sem se opogumil. Občutek?

Neverjeten. Nič nenavadnega, da mnogo obiskovalcev prisega, da je prav gugalnica vrhunec programa. Okoli osmih zvečer sem se prijetno utrujen in neizmerno zadovoljen sam s seboj napotil proti Ljubljani. V mislih sem premetaval datume in poskušal ugotoviti, kdaj bi si lahko spet vzel čas za obisk Bohinja. Naslednjič bi lahko s seboj vzel tudi Ano … Morda ji bo pa všeč.

TEKST: Zmago Norčič

FOTO: Aleš Pavletič

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj