V postelji z Rimljani

Seks je paradoksalen. Po eni strani je naraven in običajen, po drugi strani pa sploh ni naraven, saj je zgodovina človeštva polna kulturnih vzorcev in pravil, ki urejajo ta del našega življenja. Seksualne prakse različnih prostorov in časov so tako lahko razumljene popolnoma drugače.

Običajna posteljna praksa lahko sčasoma postane redka deviacija ali celo zločin. Sodomijo na primer v nekaterih kulturah še danes preganjajo kot zločin, v drugih pa je nenavaden spolni odklon ali spolna fantazija. Kako to, da je naš odnos do homoseksualnosti v najboljšem primeru ambivalenten, v antični Grčiji pa je bil spolni odnos med mentorjem in odraščajočim učencem del njunega odnosa in kot tak povsem sproščen in vsakdanji? Rimska dekleta so običajno poročali kmalu po dopolnjenem 12. letu – je to pedofilija? Spolnost je v srčiki nekaterih najbolj kompleksnih vprašanj in strogih tabujev v zgodovini človeštva.

Kaj danes vemo o spolnem življenju Rim­ljanov? Zdi se, da prizori marmornih palač z oblazinjenimi ležišči in baldahini iz filmskih podob Rima ter erotična poezija rimskih pesnikov nakazujeta, da je bil vsakdan bogatega Rimljana poln golote, razvrata, orgij in razuzdanosti. Pa je bilo res tako? Niti ne. Rimska seksualnost je imela nam­reč stroga pravila in jasne prepovedi. Tudi za svobodne, bogate moške. V nekaterih pogledih je bila rimska kultura celo bolj moralistična od današnje zahodnjaške.

Žgečkljive podobe, stare 2000 let

Če nas seksualno obnašanje Rimljanov zanima z bolj znanstvenega stališča, nam kot zgodovinski viri služijo rimska likovna umet­nost in literatura, napisi, vklesani v kamen, in grafiti. Iz rimskih Pompejev so nam znane zelo eksplicitne erotične stenske poslikave ter kiparske upodobitve vročih objemov. Med zadnjimi je najbolj notorična skulptura Pana, boga narave, upodob­ljenega kot pol človek in pol kozel, ki se v nasladi dviga nad svojo izbranko kozo, iz neapeljskega muzeja. Muzej ima to kiparsko delo in podobne 'sporne' predmete v posebnih, ločenih prostorih, kamor mlajši od 14 let nimajo vstopa.

Prizori golih teles ter odnosi med njimi so kar številčni tudi v antičnih literarnih delih, kot je Petronijev Satirikon, v katerem najdemo opise nebrzdanih orgij. Našteto bi utegnilo raziskovalce rimske preteklosti prepričati, da so bili Rimljani v spolnosti hudo razuzdani, saj so bili v svojem vsakdanu obdani s prizori erotike: spali so v sobi, katere tla je krasil mozaik z golim satirom in nimfo med ljubljenjem (slika 2), iz kraja v kraj so potovali s konji, ki so imel na uzde pripete falične figurice (sliki 5 in 6), v mraku pa so si svetili z lučkami, ki so jih krasile skice, ki še najbolj spominjajo na prizore iz priročnika figurae veneris (sliki 3 in 4).

Kot rečeno, v resnici ni bilo čisto tako. Stari Rimljani so podobe, ki jih danes vidimo kot erotične ali pornografske, pogosto povezovali z močjo, srečo ali dobrim iztekom. V resnici je bila rimska kultura v zvezi s spolnimi praksami polna zapovedi in prepovedi. Tradicionalne družbene in religiozne norme so natančno predpisovale pravilno vedenje, to je samokontrolo, zadržanost, sramežljivost. Za oba spola. Koliko, kdaj in s kom so Rimljani seksali, je bilo v največji meri povezano s spolom in družbenim ter premoženjskim statusom posameznika.

Skratka, vroč objem satira in nimfe ni bil razumljen kot pornografski, na konje so obešali falične obeske za srečo in zaščito pred uroki, prizor na oljenki pa prikazuje enega od položajev, med katerimi si izbiral v bordelu. Ti so bili namreč v rimskem imperiju legalni.

Moški in ženska v patriarhalni rimski družbi

Osnovno razlikovanje v rimski spolnosti ni bilo, kot je danes, med homo- in heteroseksualnostjo. Zanimivo je, da latinščina sploh nima ustreznih izrazov, ki bi ozna­čevali oziroma ločevali ti dve spolni izbiri. Za Rimljane je bila namreč pomembna razlika med aktivnim in pasivnim partnerjem v odnosu. Rimska družba je bila izrazito patriarhalna, kjer je moškost pomenila sposobnost samoobvladovanja in obvladovanja drugih, po statusu nižjih. To je veljalo tako v vojni kot tudi v vsakdanjem življenju in pri spolnih odnosih. V vseh primerih je bilan aktivna vloga za moškega edina primerna. Potrjevala je, da gre za moža v pravem pomenu besede, za moža s samodisciplino, ki se obvladuje v spolnosti in zunaj nje in bo kot tak lahko nadzoroval druge v vojski in politiki, dveh izjemno pomembnih poljih življenja rimskega državljana.

Tudi idealno rimsko žensko je označeval samonadzor, poleg tega pa sramežljivost oziroma skromnost in seveda privlačnost. Ženske višjih slojev naj bi bile izobražene, trdnega značaja, dobre matere in gospodinje. Kodeksi, ki so urejali področje seksualnosti, so bili za ženske veliko strožji kot za moške. Ženska naj bi v svoj prvi zakon stopila kot devica, medtem ko za moške to seveda ni veljalo. Morebitna nezvestoba poročenih žena je bila strogo sankcionirana. Tako je bila na primer Julija, hči konservativnega cesarja Avgusta, znana po svojih številnih avanturah, o katerih so po Rimu krožile žgečkljive podrobnosti, leta 2 pr. n. št. aretirana zaradi prešuštva in izgnana.

Seksati se spodobi le v temi

Stroga rimska morala je velevala, da naj mož in žena seksata ponoči, v temi. Le mladoporočencem se je spodrsljaj seksa pri belem dnevu oprostil.

Čeprav se je 'pravilen' seks odvijal v temi, imamo danes daleč največ prizorov rimske spolnosti ohranjenih na – lučkah. Oljenke, lučke na olje, so bile eden najbolj vsakdanjih predmetov v rimskem svetu, s katerimi so si svetili v hišah, kočah in palačah po vsem imperiju. Bile so poceni potrošno blago. Če si jo razbil, si zlahka kupil novo. Svetloba, ki jo je oddajala svetilka na olje, je bila močnejša kot svetloba sveče, vendar šibkejša kot petrolejka, tako je za razkošnejše razsvetljave moralo goreti veliko oljenk.

Po obliki so si rimske oljenke zelo podobne, saj je njihovo obliko določala funkcija: oljenka je morala imeti prostor za olje, luknjico za dolivanje olja in luknjico za stenj. Okrašene so bile z različnimi podobami mitoloških oseb, gladiatorjev, živali, cvetnih vzorcev in – z erotičnimi prizori.

S podobami seksa okrašene oljenke smo našli ne samo v rimski Emoni, antični predhodnici Ljubljane, ampak so bile razširjene po celotnem ozemlju nekdanjega rimskega imperija. Take oljenke so precej pogoste, vendar upodobitve ne variirajo prav dosti. Velika večina prizorov kaže običajen heteroseksualni seks v nekaj različnih položajih; prizori homoseksualnosti, bestialnosti ali drugega so zelo redki.

Pri vseh erotičnih prizorih na oljenkah gre za upodobitve prostitucije. Svobodna Rimljanka, poročena ali ne, nikakor ne bi mogla biti upodobljena na tak način. Navdih za te upodobitve je prišel iz stenskih slikarij in kipov v javnih prostorih in zasebnih hišah. Videti je, da so prizori spolnosti v različnih položajih, ki so se nam ohranili iz javnih hiš v Pompejih, neposreden navdih za upodobitve na oljenkah. Ugibamo lahko, da so bile podobne stenske slikarije nekak­šna standardna oprema bordelov povsod po imperiju. V smislu možnosti izbire za stranke, ki so bordele obiskovale.

Legalna prostitucija in uporaba sužnjev

Bordeli so bili v rimskem svetu povsem legalni, saj je bila prostitucija legalizirana in splošno razširjena. Poleg prostitutov in prostitutk (ti so bili lahko svobodni ali ne) so Rimljani uporabljali za spolnost predvsem domače sužnje.

Rimska spolna morala in zakonodaja namreč nista imela toliko opraviti s seksom kot takim, ampak s tem, čigava telesa je mogoče uporabiti brez kazni in katerih se ne sme dotakniti brez zapletenih postopkov individualne in družbene privolitve. V Rimu so lahko moški najvišjega družbenega statusa najemali prostitute obeh spolov brez kakršnihkoli moralnih skomigovanj, dokler so to počeli zmerno in s samokontrolo. Po drugi strani pa so bili ljudje, ki so se prostituirali, najpogosteje zelo revni ali, še pogosteje, nesvobodni, sužnji.

Sužnji so bili v rimskem svetu glavni ventil za seksualnost. Moški so se običajno poročali pozneje kot ženske, za morebitni seks pred zakonom – ali pozneje zunaj zakona – pa so bile ženske iz uglednih družin nedosegljive. Sužnji, uporabljani za spolnost, so bili bodisi 'profesionalci' v bordelih ali – preprosto in najpogosteje – člani gospodinjstva, katerih dodatna naloga je bila spolnost z gospodarjem in njegovimi odraščajočimi sinovi; precej redkeje z gospodarico. V rimskem svetu je bilo najbolje biti svoboden, premožen in predvsem – moški.

Sužnji pravzaprav niso imeli družbenega položaja, ker pred zakonom sploh niso bili osebe. Položaj prostitutov in prostitutk pa je bil – skupaj z igralci in gladiatorji – čisto na dnu rimske družbene lestvice, skoraj brez vseh pravic. Vse tri skupine so bile povezane s spolnostjo. Latinska beseda za igralko je bila pogost evfemizem za prostitutko, gladiatorje, slavne borce iz rimskih aren, mišičaste in neustrašne, pa so vlekle v svoje postelje tudi matrone iz najvišjih slojev.

Nenavadne perverzije?

Skozi čas se družbe spreminjajo in z njimi tudi seksualne deviacije. Razmeroma običajna perverzija v antiki je bila agalmatofilija (iz gr. agalma, kip), seksualni interes za kipe. O njem govori znana grška pripovedka o ciprskem kiparju Pigmalionu, ki se je zaljubil v kip, ki ga je sam izdelal. Plinij st. je, bolj konkretno, pisal o moškem, ki se je zaljubil v izjemno lep kip boginje Afrodite, ki ga je izdelal slavni kipar Praksitel. Neimenovani moški je s kipom preživljal strastne noči, tako da so zjutraj »madeži izda­jali njegova pohotna dejanja«.

Pa danes? V sodobnem svetu agalmatofilije ne poznamo več oziroma so hladne kamnite umetnine zamenjale povsem realistične plastične lutke, ki jih je mogoče premikati, preoblačiti, celo ogreti. Spremenilo pa se je tudi ime deviacije: danes je to pediofilija (iz gr. pedio, lutka).

Nedostojna govorica rok

Rimljani so si, kot to delamo še danes, marsikaj pokazali s kretnjam, ki so bile tesno povezane s seksom in seksualnim. Današnje kazanje sredinca ima izvor v stari Grčiji, pokazati pokončen sredinec pa je bilo pogosto tudi v antičnem Rimu. Zato se je v latinščini najdaljši prst na roki imenoval digitus impudicus, kar v prevodu pomeni 'nedostojen, brezsramen' prst.

Tudi tako imenovani mano fico (figa, kazati figo) je zelo stara, še predrimska kretnja, ki naj bi spodbudila srečo in plodnost in zaščitila pred uroki, ljubosumjem ipd. Kretnja je bila med Rimljani uporabljana kot zaščitna gesta, tako je denimo oče družine, pater familias, med lemurijami, praznikom izganjanja nemirnih duhov umrlih iz rimskih domov, v posebnem obredu naredil to kretnjo, da je z njo odgnal nevarne duhove. Ohranilo se nam je tudi veliko rimskih obeskov v obliki mano fico, najpogosteje iz brona, ki so jih nosili za zaščito pred zlom. Danes je figa najpogosteje kretnja kljubovanja, zavračanja, nestrinjanja. Kaj je v tej kretnji seksualnega? Potiskanje palca med stisnjen kazalec in sredinec oponaša prodiranje penisa v vagino. Poleg tega pa je mano fico podobna ženskim genitalijam; fica je danes tudi italijanski slengovski izraz za vulvo.

Italijani proti urokom še danes nosijo corno/cornicello, majhen rog, v osnovi falične oblike, izdelan iz korale ali plemenitih kovin. Prav tako utegnejo komu pokazati prastaro kretnjo 'rogov', nam danes znano predvsem iz težkometalske subkulture: kazalec in mezinec navzgor, preostali prsti pritisnjeni v dlan. Ta kretnja je bila v rimskem času pogost povod prepirov in pretepov, 'naslovniku' je namreč nesramno sporočala, da ga žena vara, da je rogonosec.

Čarobna moč falusa in čaščenje Fascinusa

Rimljani, ki so imeli res ogromno bogov, so seveda imeli tudi boga, ki jih je ščitil pred zlobnimi demoni, čarovnijo in uroki – poimenovali so ga Fascinus. Upodabljan je bil, jasno, kot falus in takim amuletom so rekli fascinus ali fascinum. Za čaščenje Fascinusa so, na prvi pogled paradoksalno, skrbele deviške svečenice ves­talke. Ena od njihovih nalog je bila tudi obesiti fascinum pod kočijo, v kateri se je po Rimu v triumfu peljal zmagoviti general, in tako generala obvarovati pred nevarno ljubosumnostjo.

Rimljani so bili namreč z današnjegagledišča zelo vraževerni. Tako v magičnih obredih kot v vsakdanjem življenju so obeske oziroma amulete v obliki falusa uporabljali za zaščito pred uroki, zlobnim pogledom in ljubosumnostjo ter za določene čare. Falični obeski, pogosto s krilci, so bili v rimski kulturi zelo številni. Pojavljali so se na nakitu, kot obeski na kočijah in konjih, oblikovani so bili v zvončke, katerih zvok je prav tako odganjal zlo.

Falus je bil zelo močan čar; tako zelo, da naše besede fascinanten, fascinirati izhajajo iz latinske fascinare, 'uporabljati moč fascinuma, čarati' in torej 'začarati, očarati'.

Stari Rimljani in mi

Rimski odnos do spolnosti je temeljito spremenila prevlada krščanstva v 4. stol. n. št. Leta 390 je bila homoseksualnost razglašena za nezakonito, kazen za kršitev pa grmada. Prešuštvovanje ni bilo več družbeni faux pas, ampak smrtni greh. Razumevanje spolnega užitka je bilo radikalno spremenjeno.

Pa danes? Kaj so, kot se sprašujejo v seriji Monty Python, Rimljani poleg higiene, medicine, izobrazbe, vina, javnega reda in miru, namakalnih sistemov, cest, vodovodov in javnega zdravstva sploh naredili za nas? Kaj je za njimi ostalo v naši spolnosti? Med našim in njihovim svetom je 2000 let globoka vrzel in v nekaterih navadah so nam prav tuji. Zdi se nam bizarno, na primer, obešati bronaste faluse z zvončki po vrtovih, da bi se zaščitili pred uroki. Predsodki, kot je zgražanje nad oralnim seksom, kadar ga izvaja moški, ne pa, kadar to počne ženska, se nam zdijo prav neverjetni.

Po drugi strani pa, ko v napeti situaciji besno pokažemo sredinec, ko narišemo falični grafit, ko se zasmejemo kosmati šali, ko se ob erotični freski v muzeju namuznemo in nas zaščemi ... naredimo prav to, kar so delali Rimljani, nekaj zelo starega, nekaj, kar je obdržalo moč in pomen čez globok prepad dveh dolgih tisočletij.

Dr. Bernarda Županek je kustosinja za antiko v Muzeju in galerijah mesta Ljub­ljane in avtorica razstave Emona: mesto v imperiju, ki je na ogled v Mestnem muzeju Ljubljana.

TEKST dr. Bernarda Županek
FOTO arhiv Mestnega muzeja Ljubljana
ILUSTRACIJA Gojko Zrimšek

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču