V žepih nosimo umetno inteligenco. Bomo kmalu klečali pred njo?

Takole iz prve bi rekel, da si večina ljudi pod pojmom umetna inteligenca predstavlja tisto, kar jim je servirano na oglaševalsko-prodajnem srebrnem pladnju. Gre za pametne telefone, pametne televizorje, računalnike in robotske sesalnike. Gre torej za stvari, ki jih ljudje uporabljamo vsakodnevno. Povprečen človek se najbrž ne ukvarja s tem, kaj točno je inteligentnega na omenjenih rečeh. Pri telefonu nam je danes pomembno, da je lep, da dela super fotke, da je hiter in da ima dovolj prostora (predvsem za super fotke, ki so zaradi vse boljše kvalitete vedno večje). A sodobni pametni telefoni so dejansko superračunalniki, ki jih nenehno nosimo s seboj. 

Se morda spomnite, kako močan je bil vaš prvi računalnik? Kako prostoren je bil njegov trdi disk? Koliko delovnega spomina (RAM) je imel? No, moj je imel 50 megabajtov diska in štiri megabajte RAM-a. Moj sedanji telefon ima 256 gigabajtov diska (približno 5000-krat več) in dvanajst gigabajtov RAM-a (približno 3000-krat več).

Res je vmes minilo četrt stoletja in res so nam že takrat govorili o Moorovem zakonu, ki pravi, da se količina tranzistorjev na čipu podvoji vsake dve leti, kar posledično pomeni, da se vsako drugo leto moč računalnikov podvoji. A da ne dolgovezim preveč s teorijami in podatki, naj se vrnem k poanti zapisa. Želel sem zgolj povedati, da je naprava, ki jo nosite v svojem žepu, hitrejša in sposobnejša od vas. “Pa zna napisati knjigo?”, bo zdaj kdo rekel. “Zna prepleskati hišo?”, se bo oglasil drug. “Zna peljati otroke v vrtec?” Po mojem mnenju zna vse troje, le da za prvo nalogo ne rabi fizičnega telesa.

Pa poglejmo nekaj stvari, ki jih danes zna in zmore vaš pametni telefon.

Natančno ve (in ta natančnost se povečuje sorazmerno z dolžino vajinega razmerja), kaj vam je všeč in česa ne marate. Oglasi! Ne. Mislim, tudi, seveda. Ciljani oglasi so postali del našega vsakdana do te mere, da jih skoraj ne opazimo več. Še všeč so nam, ker nam po navadi ponujajo tisto, kar rabimo, ali tisto, kar si želimo.

Jaz pa bi izpostavil drug vidik tega, da vas vaš pametni pravokotni življenjski sopotnik zelo dobro pozna. Recimo glasba. Če jo poslušate v aplikaciji, ki omogoča avtomatsko izbiro naslednje pesmi, je zelo verjetno, da bo po določenem času vaš telefon predvajal skladbo, ki vam je zelo všeč. Zgodilo se bo tudi, da si boste zamislili pesem, ki bi idealno dopolnila tisto, ki se predvaja trenutno, in - glej ga zlomka - ravno ta je naslednja. Zakaj? Kako? Umetna inteligenca. Algoritmi. Računalniško učenje. 

A ne gre le za glasbene aplikacije. Ste v zadnjem času naročili hrano na dom? Ste “poklicali” taksi prek aplikacije? Ste uporabili glasovnega asistenta? Ste iskali kaj na Googlu? Ste kupovali na Amazonu? Ste bili na Facebooku? Na Twitterju? Na Instagramu? Ste se zalotili, da ste želeli le za minuto skočiti gor, da bi pogledali, če vam je kdo kaj všečkal, a se je minuta iztekla pred četrt ure? Zakaj? Kako? Umetna inteligenca. Algoritmi. Računalniško učenje. Hote ali nehote smo postali del vseobsegajoče matrice, v katero smo ujeti, pa če želimo ali ne.

Dovolite mi, da sem od te točke dalje malo črnogled in rečem, da so temelji postavljeni, zdaj samo še čakamo, da nekdo obrne stikalo na oni strani, medtem ko se tukaj na naši zaprejo vrata in ugasne luč. Ne verjamem, da bo vse skupaj videti kot v Hollywoodskih filmih, a tudi te možnosti ne izključujem.

Se vam zdi moj preskok prehiter? Od naročila hrane prek všečkov do Skyneta v nekaj stavkih? In zakaj sem bluzil o pametnih telefonih, ki nam vendar nič ne morejo, zdaj pa govorim o koncu sveta, kot ga poznamo? Ker ne verjamem v naključja. Ker sem prepričan, da ljudje, ki imajo resnično moč, da kaj spremenijo, tega ne počnejo izključno zato, da bi se imeli mi lepše.

Živimo pač v sistemu, v katerem se vse zgodi z razlogom. Ta pa se velikokrat ne pokaže takoj. In enako je z umetno inteligenco. Kakšen je cilj tega, da bi bili vsi obdani s pametnimi napravami? Zakaj potrebujejo toliko podatkov o nas? Zakaj se ustrašimo, ko nepridipravi izvejo naš e-poštni naslov, našo telefonsko številko, morda celo kako geslo? Zakaj nas ni strah tega, da imamo v stanovanju, na delovnem mestu in pravzaprav kamor koli se namenimo kup naprav s kamerami, mikrofoni, zaznavanjem lokacije in še čem? Dobro, velika večina nas nima kaj skrivati, vsaj tako pravimo. Pa vendar se za trenutek ustavimo in pomislimo, da smo del mreže, v kateri lahko nekdo ali nekaj o nas izve praktično vse.

A pametni telefoni verjetno niso najhujši izum, ki se lahko zgodi človeštvu, in verjetno tudi ne bodo končali naše civilizacije. Končni cilj raziskovalcev umetne inteligence ni ustvariti odličnega partnerja za igranje šaha. Niti izjemno sposobnega sistema za popoln nadzor.

Sveti gral je razviti umetno inteligenco, ki se bo zavedala same sebe. Ko pride do tega - in niti malo ne dvomim, da bo - so vse možnosti odprte. Pravzaprav nihče ne more predvideti, kaj se bo zgodilo po tej točki preboja.

Morda ste slišali izraz tehnološka singularnost. Na kratko: gre za točko, v kateri se bo tehnološki razvoj začel odvijati tako hitro, da mu ljudje ne bomo več mogli slediti. Veliko vprašanje je, kako se bo računalnik, ki bo lahko razmišljal bistveno hitreje, globlje in predvsem drugače kot človek, obnašal do svojih stvariteljev? Bo prijazen in ustrežljiv ali bo želel dominirati? Bo želel pomagati človeštvu ali ga bo videl kot oviro na poti do svojih ciljev?

Nekateri pravijo, da bo vse odvisno od tega, kako bodo takšno umetno inteligenco sprogramirali. Meni se zdi to smešno, čeprav verjetno obstaja način, da tako naprednemu bitju preprečiš šarjenje po lastni kodi. Če bo lahko kodiralo samo sebe in se bo imelo možnost razmnoževati, potem smo v težavah.

A kot sem rekel, nihče ne ve, kaj se bo zgodilo, ko pridemo do te točke. Mene pa, kot človeka, ki si rad pripravi scenarij ali dva za vsako situacijo, ta negotovost resno skrbi. Konec koncev ne poznamo natančno niti delovanja svojih možganov, zdaj pa bi radi razvili sintetične, ki bi bili veliko zmogljivejši od naših?! Spet se igramo boga, kot že večkrat v preteklosti, le da je tokrat resna možnost, da se ta igra konča z ultimativnim preobratom - na koncu bomo mi tisti, ki bomo klečali pred našo stvaritvijo.

Do te točke sem bil nekoliko črnogled in hvala vsem, ki ste zdržali. Ker ima vsak kovanec dve plati, tudi jaz dopuščam možnost, da se s prihodom napredne, zavedajoče se umetne inteligence začne nova zlata doba.

Nenaden tehnološki napredek, namesto nas bodo delali roboti (vsi ne rabijo biti čuječni), živeli bomo petsto let in v celoti se bomo lahko posvečali ljudem in stvarem, ki jih imamo radi. Utopija. Raj na Zemlji. Zakaj ne? Vse je mogoče. Tako ali tako sem pri tridesetih menil, da je življenje treba sprejeti takšno, kakršno je, in pluti s tokom. Danes plujem v vse smeri. Hvala bogu, da imam v vsakem trenutku na dosegu navigacijo in da vem, kakšno bo vreme čez 14 dni.

Novo na Metroplay: Gojmir Lešnjak - Gojc o svoji dolgi in bogati karieri